Pred začetkom spomladanskega dela prvenstva se je s 43-letnim Italijanom argentinskih korenin za oddajo Naval na šport na Valu 202 pogovarjal Sandi Škvarč.

Ste pričakovali, da bo vaš prihod v Slovenijo postal tako medijsko zanimiv?
Sem in nisem. Ni tako dolgo, odkar sem nehal igrati, verjetno so si me ljudje zapomnili. Doživel sem zelo lep sprejem.

Kako so minili vaši prvi tedni v Sežani?
Vse je v redu in poteka po programu. Imamo obetavno ekipo, ki jo gradimo in pripravljamo na prihajajoče izzive. Vsi so pripravljeni na zahteve, s katerimi jih soočamo.

Številne zanima, kakšen je uradni jezik v moštvu. Tu so Slovenci, Hrvati, Afričani ...
Nimamo uradnega jezika (smeh). Na srečo je v našem strokovnem štabu veliko ljudi, ki mi pomagajo. Nekateri govorijo hrvaško, drugi francosko. Se razumemo, po tej plati ni težav.

V Sloveniji živite sami, sem ste prišli brez družine.
Že ko sem začenjal trenersko kariero, je bilo jasno, kaj me po tej strani čaka. Kot igralec podpišeš pogodbo in jo oddelaš do konca, kot trener pa si lahko v klubu samo en mesec. Družino je zato težko pripeljati s seboj, saj ne veš, kaj te čaka.

Imate kaj domotožja, čeprav danes družbena omrežja povezujejo ves svet?
Ne, nimam domotožja. Res bi mi bilo lepše z družino, a z ženo sva se spoznala pri 17 letih in že takrat sem veliko potoval. Danes sem trenerski popotnik. Sem tako rekoč stalno na poti, kar sprejemam kot del svojega poklica. To je najin način življenja, ki sva ga sprejela kot nekaj običajnega.

Sorodna novica Camoranesi: Taktike ne maram preveč. Zame sta veliko pomembnejši energija in želja do dela.

Spregovoriva nekaj besed o začetkih vaše kariere. Je bila v Buenos Airesu edina možnost igrati nogomet oziroma se prebiti iz povprečja s tem športom?
Začel sem v tretjeligaškem tekmovanju in se zelo zgodaj, takoj ko sem dopolnil 18 let, odpravil v tujino in se preizkusil v mehiški prvi ligi. Nogomet je seveda v Argentini vse, vsi si želijo postati nogometaši. Uspe pa le nekaterim. Pravzaprav to velja za celotno Južno Ameriko.

Vaša pot je nato šla vse bolj navzgor, vrhunec je bil igranje za Juventus.
Do prihoda v Torino sem igral za štiri, pet ekip, pri katerih pa zaradi različnih razlogov nisem ostal dlje od dveh let. Juventus je bil klub, pri katerem sem se ustalil in doživel najpomembnejše obdobje kariere.

Osvojili ste tri naslove italijanskega prvaka in leta 2003 igrali v finalu Lige prvakov.
Gre za zelo lepo obdobje moje kariere na igralskem vrhuncu. Imel sem srečo, da sem prišel v tak klub. Za popolno zgodbo je zmanjkal naslov evropskega prvaka, v finalu smo proti Milanu izgubili po streljanju 11-metrovk.

Imate kakšen grenek priokus ob spominu na tisti finale na Old Traffordu, ker ste odigrali samo prvi polčas?
Ne, sploh ne, še posebej zaradi tega, ker menim, da sem na Old Traffordu odigral eno najslabših tekem v karieri. Sam bi se zamenjal že po pol ure. Igra je bila slaba, tekma je bila grda in neprivlačna za gledalce.

Podobna zgodba je bila v finalu svetovnega prvenstva leta 2006 v Nemčiji, tudi tedaj ste bili zamenjani ob koncu tekme.
Res je, zamenjan sem bil v 86. minuti, ampak ne samo na tej tekmi proti Franciji, tudi v četrtfinalu proti Ukrajini in v polfinalu proti Nemčiji. Imam krajše noge, sem pa zato eksploziven in zaradi teh dveh lastnosti mi je v končnici zmanjkalo nekaj prepotrebne energije. Svoje je opravilo tudi breme pomembnih tekem. Odločitev selektorja je bila na mestu.

Je bilo težko spremljati streljanje 11-metrovk s klopi oziroma z roba igrišča?
Ja in ne. Ne zato, ker so bili tisti, ki jih je selektor Marcello Lippi določil za izvajanje 11-metrovk, pri tem zelo uspešni, saj so jih zadeli vseh pet. Je pa pri izvajanju 11-metrovk zelo tanka meja med zmagovalci in poraženci. Doživel sem oboje in lahko rečem, da je takšen poraz zelo težka in kruta preizkušnja.

Prihodnji konec tedna se nadaljuje slovenska liga. Pred Taborom je težka naloga, vaš cilj je obstanek.
Težko je za vse, ne samo za Tabor. Težko bo tudi za Bravo, za Rudar in še koga. Imamo dobro ekipo in vsakega igralca bomo poskusili pripraviti, da bo pokazal vse, kar zna. Verjamem, da lahko dosežemo cilj.

Kakšen slog nogometa boste gojili v Sežani?
O tem težko govorim. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na igro. Od same travnate površine, igralcev in njihove pripravljenosti, pa vse do odločitev klubskega vodstva. Vesel sem, da imam pod svojim okriljem igralce z veliko volje in želje po napredku. Smo na pravi poti.

Na uradni predstavitvi ste novinarje pozdravili z "dober dan". Je še kakšna slovenska beseda, ki ste se je že naučili?
Za zdaj znam le nekaj besed, kot so "dober dan", "dober večer" in "hvala" (smeh). Že naslednji teden pa bom začel obiskovati tečaj slovenščine.

Pravijo sicer, da je nogometni jezik povsod po svetu enak.
Res je, a komunikacija je tudi stvar spoštovanja. Celotno kariero sem igral v tujini in ne dogaja se mi prvič, da prihajam v državo in ne poznam jezika. Tako je bilo tudi v Italiji in Nemčiji. Prav je, da vidijo, da se želim sporazumevati v njihovem jeziku. To je del kulture, ki jo je treba gojiti in izboljševati.