Ko so z novo državo, v kateri se je velik del Slovencev znašel po koncu prve svetovne vojne in propadu habsburškega imperija, v Ljubljani vendarle dobili tudi svojo univerzo, se je novo poglavje začelo tudi za poučevanje in proučevanje zgodovine. Univerza je uradno s prvim predavanjem Frana Ramovša o historični gramatiki slovenskega jezika nastala 3. decembra 1919, prvo predavanje na Historičnem seminarju, ki predstavlja začetek študija zgodovine na Slovenskem, pa je izvedel Ljudmil Hauptmann 19. februarja 1920. Poleg lažje dostopnosti študija je ustanovitev seminarja omogočila študij zgodovine v slovenskem jeziku in posledično prispevala k zavestnemu oblikovanju slovenske strokovne terminologije, hkrati pa so s tem na osrednji prostor raziskovanj postavili slovenski narod. Hauptmannovo predavanje po besedah predstojnika oddelka za zgodovino Dušana Mlacovića sodi v čas, ko se šele začne razmah študijskih zgodovinskih oddelkov po Evropi, zato ni bilo na Slovenskem še nič zamujenega.

V počastitev stoletnice so na zgodovinskem oddelku Filozofske fakultete (FF) v Ljubljani pripravili slavnostno akademijo. "Zgodovina kot znanstvena disciplina poleg kritične misli zagotavlja še zgodovinski pogled, nujno zgodovinsko kontekstualizacijo," je poudaril dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar in dodal, da humanistika brez zgodovine ne more biti slaba vest družbe. "Naloga humanistike in družboslovja je, da prakticiramo svobodno znanost, da tisto, kar se nam zdi tuje, naredimo za poznano in obratno, da tisto, kar se zdi jasno samo po sebi, naredimo za nepoznano, da razkrijemo prakse, ki nas vabijo k nekritičnemu sprejemanju statusa quo," je poudaril.

Pomembna je osebnost profesorjev

"Bolj važni, kakor vsi študijski sistemi, so osebnosti univerzitetnih učiteljev," je v enem od preteklih zbornikov zapisal zgodovinar in edini rektor ljubljanske univerze s te smeri Fran Zwitter. Zato se je slavnostni govornik Dušan Nečak spomnil pomembnih profesorjev, ki so postavili, zaznamovali in obogatili slovensko zgodovinsko stroko – od začetnika Ljudmila Hauptmanna, njegovega takratnega edinega predavateljskega kolega v teh začetnih letih študija medievista Nikolaja Mihajlovića Bubnova, ki se je v Ljubljani znašel kot ruski begunec iz Kijeva, do Milka Kosa, ki je ostal na katedri za zgodovino kot edini profesor tudi med drugo svetovno vojno, pa omenjenega Frana Zwittra in Gregorja Čermošnika ter Boga Grafenauerja, ki sta študij oblikovala takoj po vojni.

"S prvim predavanjem na zgodovinski katedri sem imel kot bruc čast spoznati, da sem vstopil v prostor, kjer se ne glede na čase akademska svobodnost visoko ceni. Da je to okolje klene drže, vzdržljivosti, trme in drznosti. To je nekaj, na kar sem vedno ponosen," je pristavil predstojnik Mlacović.

Predavanje v nekdanjem baru deželnih poslancev

Začetki samega postavljanja na noge Oddelka za zgodovino FF v Ljubljani, ki danes praznuje 100 let in en dan, niso bili enostavni. "Dejstvo je, da je imel profesor Hauptmann samo en mesec časa, da je pripravil vse potrebno za delovanje Historičnega seminarja, če potegnemo paralelo z oddelkom za geografijo, v njihovem arhivu lahko vidimo dokument, v katerem se prvi profesor geografije na ljubljanski univerzi pritožuje dekanatu, da naj vendar umaknejo štedilnike iz predavalnice geografov v kranjskem deželnem dvorcu, ker med štedilniki pa že ne bo predaval. Mi v svojem arhivu (oddelka za zgodovino, op. a.) česa podobnega ne hranimo, a če bi se nekdo zakopal v ustrezen arhiv, bi bilo verjetno mogoče najti kaj podobnega," je za MMC na slovesnosti pojasnil profesor zgodovine Žiga Zwitter, ki pripada mlajši generaciji zgodovinarjev.

Predavalnica Historičnega seminarja ni bila v kuhinji kot geografska, pač pa je zasedla nekdanji bar in kadilnico kranjskega deželnega zbora v Deželnem dvorcu v Ljubljani. "Tudi tam je bilo zagotovo treba poskrbeti za ustreznost prostorov, to je bil prvi organizacijski izziv, ki se mu pridružuje vsebinski izziv, torej, kako pridobiti ljudi, ki bodo kompetentno pokrivali študij zgodovine," je pristavil in ob tem dodal, da je imel Hauptmann odlično izobrazbo, ki si jo je pridobil na študiju zgodovine in geografije na univerzi v Gradcu. Že leta 1920 se mu je nato pridružil tudi drugi profesor zgodovine Nikola Radojčič, ki je predaval zgodovino Srbov in Hrvatov. "Na tej podlagi se je na našem oddelku postopoma razvil študij zgodovine JV Evrope, zaradi številnih specifičnosti zgodovine tega prostora je smiselno, da ima pri študiju zgodovine še danes posebno mesto," je še pristavil Zwitter.

Najprej srednji vek in Srbi in Hrvati

Na katerih izpitih so se potili prvi študenti v burnih 20. letih? "Študirali so občo in narodno zgodovino, prav posebno mesto je imela zgodovina Srbov in Hrvatov, pri čemer je treba poudariti, da je bil osrednji poudarek na medievistiki, zgodovini srednjega veka, prisotna je bila tudi antika, šele postopno – od leta 1937 dalje – se je nato pridružila zgodovina novega veka, sprva kot celota v enem predmetu," je odvrnil Zwitter in dodal, da močan poudarek na srednjem veku nikakor ni bil samo z vidika politične zgodovine, pač pa je bila močna tudi socialna, gospodarska in teritorialno-upravna zgodovina. "Šlo je za vprašanje kadrov, ki so bili na voljo," je pojasnil, da se je sprva poglobljeno študiralo srednji vek in zgodovino Srbov in Hrvatov, ker sta bila prva profesorja specialista za ti dve področji.

"Naš oddelek je bil edina institucija, ki je izobraževala zgodovinarje na Slovenskem, vse do 60. let 20. stoletja, ko je startal študij zgodovine na Univerzi v Mariboru, vsi profesorji zgodovine, sploh srednješolski, so izobrazbo pridobili tukaj," je še dodal.

Veliko prelomnico je za oddelek prinesla 2. svetovna vojna, ker je bilo število profesorjev, ki so ostali, zelo majhno. "Ostal je samo še Milko Kos in profesor, ki so ga poslali italijanski okupatorji, da je predaval italijansko zgodovino od srednjega veka dalje, po italijanski kapitulaciji pa je bilo izvajanje študija, predavanj in seminarjev prepovedano," je Zwitter navedel, da je nemški okupator prepovedal študij.

Leta 1946 po koncu vojne so predavanja nato znova stekla. "Oddelek se je kadrovsko močno okrepil, po drugi strani pa se okrepi tudi vsebinsko, leta 1947 je ustanovljena katedra za sodobno zgodovino, takrat je šlo za zgodovino narodnoosvobodilnega boja (NOB), to je bila čisto prva katedra za sodobno zgodovino na kakšni jugoslovanski univerzi in tudi ena prvih v Evropi na splošno," je še dodal.

Izpodrivanje latinščine in nemščine iz šol

V 40. letih se je za prihodnje zgodovinarje uvedel obvezen študij latinščine in nemščine. "Oddelek se je tako odzval na širše reforme šolskega sistema, latinščina je bila v srednjih šolah bistveno zreducirana, vse bolj pa se je kot prvi tuji jezik namesto nemščine uveljavljala angleščina," je Zwitter pojasnil, da je bil obsežen študij nemščine in latinščine potreben, da so študenti lahko sami brali in brskali po zgodovinskih virih starejših obdobij. Po enem desetletju so študija obeh jezikov ukinili, nato pa ju je znova vrnila študijska reforma iz leta 1967 in ostala sta do danes. Po tem letu po njegovih besedah študij ni doživel več nobene prelomnice, sledila je zgolj evolucija študija in vedno večja vpetost v čim širše zgodovinske tokove.

Misel za naslednjih 100 let?

"Naj gre oddelek za zgodovino po poti naprej, vzgaja mlade zgodovinarke in zgodovinarje, ki bodo z doslednim upoštevanjem historične kritične metode prihajali do spoznanj, ki so pomembna za delovanje družbe in celotnega modrega planeta," je sklenil misel Zwitter.