Pred 100 leti se je v Italiji začel vzpon fašizma in že nekaj tednov po ustanovitvi fašistične organizacije Benita Mussolinija v Milanu je podobna nastala tudi v Trstu. To je bil čas risanja meje med Italijo in novonastalo Kraljevino Jugoslavijo, ko je Italija zaradi medvojnega pakta z zmagovitimi antantnimi državami zase zahtevala velik del slovenskega in hrvaškega ozemlja. V Trstu je tako fašistična struja ob socialističnih takoj začela napadati tudi slovanske narodne ustanove. V enem letu se je v tržaško fašistično organizacijo vpisalo 15.000 ljudi.

V mestu so bile pogoste manifestacije različnih skupin, nezadovoljnih s povojnimi razmerami. 13. julija 1920 se je na enem izmed teh shodov razvnel spopad in razširila se je vest, da naj bi Slovan ubil Italijana. Množica se je v besu pognala proti slovenskemu Narodnemu domu in ga požgala. Zagorelo je tudi več trgovin, tiskarn in stavb, ki so bile v lasti Slovencev. Nasilje se je tukaj šele dobro začelo, stopnjevalo se je tudi v letih, ki so sledila.

In prav to obdobje osvetljuje nov dokumentarni film Televizije Slovenije z naslovom Požig avtorice Majde Širca. Nastal je z mislijo na generacije, ki prihajajo, ki morda ne poznajo te večplastne zgodovine primorskih krajev in današnjega obmejnega območja. "Vemo, da se preteklost prireja, z zgodovino se mešetari in realna dejstva se preoblači v nova oblačila," opozarja avtorica.

Več o motivih za osvetljevanje te tematike pa v spodnjem pogovoru:

Kje se skriva rdeča nit, ki teče skozi dokumentarec?
Osrednji vzvod sta bili stoletnica požiga Narodnega doma in stoletnica Rapalske pogodbe, ki je usodno začrtala novo mejo in od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Ampak požig Narodnega doma je bil začetna iskra v pogromu nad drugačnimi in povsem razumljivo je, da bi bil zgolj prikaz tega dejanja brez umestitve v kontekst časa in prostora nezadosten. Sploh pa v času, ko se zgodovina z neznosno lahkostjo pozablja in preoblači. Zato je to film o širši zgodovini naše zahodne meje in Primorske. Osvetljuje namreč stoletje, v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na obeh straneh meje. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej, tako rekoč do danes.

To je boleča, mnogokrat spregledana, prevečkrat poenostavljena, mestoma pa popolnoma sprevrženo interpretirana zgodovina. Poglejva samo nedavne insinuacije, da naj bi Narodni dom požgali kar Slovenci sami! Vemo pa, da je bil Narodni dom v Trstu italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zaradi večnamenskosti in reprezentativnosti je bil takrat popolna novost: nikjer drugje niso na tak povezovalni način združevali tako različnih dejavnosti. Tu je bilo namreč vse, kar je vzpostavljalo slovenstvo: od gledališča do hranilnice, od tiskarne do društvenih prostorov, od hotela do plesišča. Druge etnične skupnosti, ki so živele v Trstu, so se hotele pokazati z mogočnimi stavbami in gradili cerkve, Slovenci pa so postavili družbeno in kulturno središče, kar je bil strašen izziv. Ko je gorel, so se gasilci omejili na škropljenje sosednjih hiš, saj – kot beremo v zapisnikih – ni nihče napravil ničesar, da bi preprečil njegovo popolno uničenje.

Film se začne in konča na nekdanjem maloobmejnem prehodu na Repentabru na Krasu, ki se ga spominjam iz otroških let. Takrat je bila zame to mogočna in velikanska meja, ki nas je delila, ustrahovala, nam odvzela slovensko besedo in soočala socializem in kapitalizem. Ta zid, ta črta, ki nas je razdvajala, včasih pa tudi spajala, je zdaj ena taka majčkena razvalina in razsuta hišica, ki je še opaziš ne več. A vsakič ko se peljem mimo nje, se vprašam, ali je z njo izginila oziroma se osmislila zgodovina, ki jo je zamejevala. A to vprašanje ni tako preprosto. Na eni strani je seveda prelepo, da lahko skočiš na kavo v Trst, Gorico, Benetke ali kamor koli pač že, ne da bi se res zavedal, da si prišel v drugo državo. Po drugi strani pa te ob vsakem dnevu spomina, ki ga v Italiji praznujejo že dobrih petnajst let, ali ob kakšni drugi priložnosti soočajo s prirejanjem, mešetarjenjem in preoblačenjem dejstev iz preteklosti in skupne zgodovine. Res je nevarnost razraščanja izgube spomina tako pri nas kot tudi po svetu vse bolj očitna in grozljiva, a vendar so politično motivirani nastopi, ki smo jim priča npr. ob počastitvah spomina v Bazovici, ko se jugoslovanski povojni oblasti pripisuje genocidna dejanja, hudo podtikanje nikoli zares slišanih resnic. Čeprav vsi vemo, da so zgodovinarji na obeh straneh meje vse to že dorekli. Sploh pa pisci mešane slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki so osnovali skupno poročilo že pred dvajsetimi leti. Ampak zgodovinarje in strokovnjake se rado presliši, ker so populizmi ljudem vedno bližji od podatkovnih resnic.

Na katera temeljna vprašanja poskušate skozi film odgovoriti?
V zgodovini, kot tudi sicer, ni vzroka brez posledice. Ni dejanj, ki bi jih lahko razumeli brez poznavanja konteksta. Omenjala sem vam fojbo v Bazovici, zato nadaljujem kar tu, ker je v filmu tudi eden vidnejših momentov pripovedi. V Bazovici nedaleč vsaksebi stojita dva spomenika. Med zgodovino, ki jo zaznamujeta, je petnajst let. Eden je italijanski, posvečen fojbam: monumentalno obnovljen rudniški jašek, ob katerem se neskončno zapletena zgodovina skoraj vsako leto žalostno poenostavlja. Drugi je slovenski: skromen, precej skrit, posvečen prvim žrtvam antifašističnega upora v Evropi – trem Slovencem in Hrvatu, ki so jih obsodili na prvem tržaškem procesu in septembra 1930 ustrelili na bazoviški gmajni. Oba prostora – hkrati tako blizu in daleč – velja brati vzajemno. Ne govorim o tehtanju enih in drugih žrtev, temveč o prevečkrat spregledanih desetletjih fašističnega nasilja nad primorskim narodom, ki je na simbolni ravni navzoč pod tiho, skorajda skrito smreko ob pomniku štirim "teroristom", kot jim še vedno pravijo.

Da bi takratno nasilje nad slovenskim narodom dobilo tudi obraz, se v filmu ustavimo ob posameznih usodah ljudi – od Srečka Kosovela, Fani Obid, Marice Nadlišek Bartol, Lojzeta Bratuža do drugega tržaškega procesa s Pinkom Tomažičem na čelu in žrtev v ljubljanski pokrajini. Omenjam izjemno krut poboj družine Bizjak iz Predmeje, kjer so fašisti dobesedno razmesarili sedemčlansko družino, omenjam italijanska taborišča in se ne izognem dogodkom po kapitulaciji Italije, ko so nacisti nadaljevali njihovo delo. Na Tržaškem in Krasu je imel še posebej krvave roke Odlio Globočnik, nacist slovenskih korenin, ki je odgovoren za krematorij v Rižarni in je tudi imel šolo za domobrance. Da ne omenjam obešencev iz ulice Ghega v Trstu, kjer je na hodniku današnje glasbene akademije viselo petdeset ljudi, ali pa ustreljenih na strelišču na Opčinah, kjer so nacisti v akciji zob za zob (eden naš, deset vaših) pobili sedemdeset talcev, med katerimi so bili tudi Slovenci.

Italija s to svojo zgodovino ni nikoli zares obračunala. Zapečatila jo je in prav zato lahko z njo danes še vedno manipulira. Temeljna dejstva o posledicah, ki jih je fašizem prizadejal slovenskemu narodu, še posebej Primorcem, kjer je bil živ, še preden je dejansko leta 1922 prišel na oblast, so jasna. In film jih obudi tudi zato, ker tonejo v pozabo. Ali bolje, se namenoma porivajo v pozabo. Ampak temeljno vprašanje, na katerega si moramo odgovarjati sami – film pa pri tem lahko pomaga –, pa je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo imeti to ključno dejstvo nenehno pred očmi.

Če se premestim v konkreten primer: Narodni dom je zgorel ob hujskanju gorečneža, vodje Francesca Giunte, karizmatičnega človeka, kot bi ga danes opisali, ki je znal dobro nastopati pred razgretimi množicami, jim vzbujati občutek strahu in jih opijaniti z besedami. Na koncu je bil celo nagrajen. Z Mussolinijem je šel v Salo. Po vojni je jugoslovanska oblast zahtevala, da ga kaznujejo, a se to ni nikoli zgodilo.

Ste morda osvetlili tudi kakšno manj znano dejstvo?
Tako kompleksno zgodovinsko obdobje je nemogoče zaobjeti v en dokumentarni film, čeprav je po prepričevanju na koncu vendarle dobil celovečerno formo. Za vsako zgodbo v filmu se skriva nov film, zato bo skrajno kompresirana oblika tega dokumentarca mogoče marsikoga zmedla. Ne zaradi površnosti, temveč nabitosti. Ampak kot rečeno – tu ne more biti parcialnih zgodb, tu je lahko le celostna slika.

V filmu prepletam mogoče v javnosti manj znane zadeve, ki jih osebno nosim že dolgo s seboj. Dobro poznam arhitekturo italijanskega racionalizma, ki je dobila zamah med fašizmom in je, ko govorimo o strukturi prostora, zelo dobra in tudi danes še cenjena. Bolj kot Speerova v času nacizma. Zato smo v Raši blizu Labina posneli eno prvih Mussolinijevih projektnih mest – teh je namreč v Italiji več kot trideset. Gre namreč za kompleksna nova mesta, s katerimi je Mussolini oživljal agrarne in industrijske centre.

Dotaknila sem se tudi filma, spomenikov, majčkeno literature, a glavno nit v filmu peljejo poslikave primorskih cerkva Toneta Kralja. Tone Kralj je namreč poslikal več kot stokilometrsko etnično mejo na Primorskem od Svetih Višarij do Trsta, in to z antifašističnimi motivi in z izjemno subverzivno likovno govorico. To je fenomen v svetovnem merilu. Njegova predrznost je bila brezmejna. Sredi najhujšega fašističnega pritiska si je privoščil risati fašiste kot klovne, pajace, bebce v podobi Hitlerja, Mussolinija, d'Annunzia. In pri tem ga niso dobili. Tudi pri tej temi je bilo v montaži skrajno boleče, ko so morala biti zaradi časovne omejenosti dokumentarca izrezana izjemna poglavja iz njegovega opusa. Pa tudi drugih.

Kateri vidik ali zorni kot zgodbe pa je bilo najtežje predstaviti?
Nič ni bilo težko glede vsebine. Temo sem poglobljeno raziskala in kot vedno premetala arhive, ki so mi sproti odpirali nove in nove pripovedi. Prvič sem videla obleki, v katerih sta bila ubita Stanko Vuk in Danica Tomažič. Prvič sem videla posnetke Dorčeta Sardoča, ki je bil obsojen na drugem tržaškem procesu, a ni hotel podpisati oprostilne sodbe. Pred Narodnim domom sem srečevala mimoidoče, ki so mi razlagali, da so se v domu seveda zbirali teroristi in ga morebiti sami uničili.

Prvič sem vstopila v podzemne hodnike tržaškega bunkerja, t. i. Kleine Berlin, po katerih je od doma do esesovskega sedeža hodil Odilo Globočnik. Skratka, vse najdeš, če zagrizeno iščeš. Vse to ni bilo težko. Težko si je bilo le lomiti prste pri obvladovanju časa pripovedi, torej dolžine filma in vseh organizacijskih zadevah, ki danes žrejo čas in energijo na račun ustvarjalnega dela.

Še to: kot Primorka sem sicer vedela, da Slovencem v zamejstvu ni lahko živeti z vso težo te zgodovine, ki se rada razblinja in spreminja, sploh pa odseva v vsakdanjem življenju. Iz Ljubljane se tega ne vidi prav dobro ali pa sploh ne. S tem filmom sem mogoče v to tudi usmerila pogled.