Lahko založništvo in književnost sploh ostajata v koraku s svetom, ki se spreminja iz tedna v teden, iz dneva v dan? Zdi se, da lahko: prejšnji teden je v Italiji izšla nova knjiga literarnega zvezdnika Paola Giordana: Nel contagio, prvo knjižno delo v italijanščini, nastalo kot razmišljanje ob epidemiji koronavirusa.

Pri Mladinski knjigi so slovenski prevod, V času epidemije, praktično hkrati ponudili v obliki e-knjige.

Tiskana različica, ki jo bodo prodajali na nekaterih bencinskih servisih in trgovskih centrih, sledi že v prvi polovici tega meseca.

37-letni Paolo Giordano je tisti italijanski pisatelj, ki ima tako doktorat iz fizike osnovnih delcev kot tudi najvišje italijansko literarno priznanje (nagrado stegra). Že njegov literarni prvenec, Samotnost praštevil (2008), je bil svetovna uspešnica, prevedena v štirideset jezikov, naslednja dva romana, Človeško telo (2013) ter Črnina in srebro (2015), pa sta samo še utrdila njegov sloves. Vsa njegova dosedanja dela je prevedla Anita Jadrič, le V času epidemije je v slovenščino prenesla Jerca Kos.

Jeseni v gosteh
Jeseni bo, prav tako pri Mladinski knjigi, izšel slovenski prevod romana Divorare il cielo (Raztrgajmo nebo), ki naj bi ga Giordano pospremil z obiskom v času slovenskega knjžnega sejma.

Giordano v svojem eseju na šestdesetih straneh v razumljivem jeziku pojasni delovanje virusa, začetek epidemije in razloge za karanteno; z mislimi se mudi tudi pri prihodnosti, ki čaka ne samo Italijo, ampak ves svet. Priznava, da si tudi sam ne more in ne zna predstavljati, kakšen ta svet sploh bo.

Bo s strahom minila tudi pripravljenost na spremembe?
Knjiga je nastajala med 29. februarjem in 4. marcem letos, ko se je Italija po številu okuženih že "znašla na zmagovalnem odru tega strašljivega tekmovanja", kot se izrazi pisatelj. Giordanov družabni in delovni koledar se je, tako kot pri marsikom, bliskovito začel prazniti, sam pa se je znašel v neprostovoljnem brezdelju. "To praznino sem se odločil zapolniti s pisanjem, da bi lažje pregnal zle slutnje in bolje premislil vse skupaj. Včasih pisanje deluje kot zavora, ki nam pomaga ostati z nogami trdno na tleh. Obstaja pa še en razlog: nočem spregledati vsega, kar nam epidemija razkriva o nas samih. Ko bo strah premagan, se bo v hipu razblinila tudi vsa na novo pridobljena zavest, kot se pri boleznih vedno zgodi." Glede človeške narave in njene krčevitosti si namreč ne dela utvar: "Bojim se izničenja, pa tudi njegovega nasprotja: tega, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam."

Giordano, ki je od nekdaj iskal uteho v neizpodbitnosti enačb in številk, z "matematiko previdnosti" na zelo poljuden način pojasni, zakaj je karantena v pomanjkanju cepiva v resnici edini izhod iz trenutne krize. Kljub temu priznava, da se je še v zadnjih februarskih dnevih udeležil neke zabave in da je bil tam edini, ki ni hotel poljubiti znancev; zaradi tega je bil celo tarča posmeha. "Nihče ne mara biti izobčen in kljub zavedanju, da bo odrezanost od preostalega sveta le začasna, ni stiska nič manjša. Obupno potrebujemo druženje, človeško bližino, manj kot meter razdalje od ljudi, ki nam veliko pomenijo. Ta potreba je skoraj tako neodložljiva kot dihanje."

O tem, zakaj nimamo pravice "sprejeti tveganja" in živeti kot doslej
Zakaj ne bi v teh dneh imeli pravice, da sprejmemo osebno tveganje in nadaljujemo življenje po istih tirnicah kot pred epidemijo?, se retorično sprašuje Giordano. Konec koncev je umrljivost med mladimi in zdravimi razmeroma nizka, "kanček vdanosti v usodo" pa posameznikova osebna svoboda.

V iskanju odgovora opozarja, da se moramo ozreti onkraj meja zdravstvenega sistema v svoji državi. Sam se tako spominja obiska bolnišnice v Kinšasi leta 2010. Grozne razmere v slabo opremljeni ustanovi, kjer se ukvarjajo predvsem z nego seropozitivnih in preprečevanjem okužb z virusom HIV, ima še danes pred očmi. "Zdaj si poskušam zamisliti, da bi virus dosegel tiste kraje, tisto dvorano, ker se nismo dovolj potrudili, da bi ga omejili, ker smo na vsak način hoteli na tisto rojstnodnevno zabavo. Kdo bo potem prevzel odgovornost za našo privilegirano vdanost v usodo?"

Ravno epidemija je tista sila, ki nas prisili, da – v osami – začnemo o sebi razmišljati kot o pripadniku skupnosti, piše Giordano. "Prisili nas, da si zamislimo nekaj, česar v običajnih okoliščinah nismo vajeni: da smo neločljivo povezani z drugimi, ki jih moramo upoštevati, ko sprejemamo osebne odločitve. Med epidemijo smo enovit organizem. Med epidemijo spet postanemo skupnost."

Virusi so begunci, razseljeni zaradi našega uničevanja okolja
Za epidemiologe je podatek, kako in kje je virus z živali preskočil na človeka, ključnega pomena, opozarja Giordano. A javnost je vse skupaj povzela zelo pavšalno: "Kitajci jedo gnusne živali. In to žive."

Rasizem, ki izvira iz našega strahu, primerja s strahom v zgodnjih osemdesetih, ko je bil njegov oče še mlad kirurg in so se v operacijski sobi prvič srečevali z aidsom: tudi zdravnike je bilo strah spopada z novim, neznanim. V zvezi z zgražanjem nad prehranjevanjem z netopirji pa: "Kakor koli že – tudi če pustimo ob strani svojo popolno nesposobnost razlikovanja med potezami različnih azijskih narodov –, nikakor niso za vse krivi "oni". Če res hočemo komu pripisati krivdo, jo lahko samo sebi."

Giordanova teza je, da je okužba posledica nasilja, ki ga človek izvaja nad okoljem. S krčenjem gozdov in urbanizacijo vdiramo v okolja, ki nikoli prej niso bila namenjena ljudem, zaradi izumiranja živalskih vrst se bakterije, ki so prej živele v njihovem črevesju, selijo drugam. Nihče ne ve, kaj vse so v ozračje spustili, denimo, požari v Amazoniji, zaradi naraščajočih potreb po hrani pa mnogi jedo živali, ki bi se jih bilo bolje ne dotikati, in tako dalje. "Človeku se kar zvrti v glavi od tega pogubnega zaporedja vzrokov in posledic. Kljub temu bi morali o takih verižnih pojavih, ki jih je vedno več, nujno razmišljati, saj bi utegnili pripeljati do nove pandemije, ki bo še hujša od trenutne. Pa tudi zato, ker se vsi neizogibno začnejo z nami in našim ravnanjem."

Morda pa le ni vse zarota lobijev ...
Giordano v svojem karantenskem dnevniku svari tudi pred zapeljivo priročnostjo lažnih novic in dezinformacij, češ da ima sicer vsak pravico verjeti, da je novi koronavirus "ušel iz epruvete, ukradene iz laboratorija za vojaške poskuse", da pa se je v takih primerih veliko bolj smotrno zateči k načelu Ockhamove britve: najverjetnejša pravilna razlaga je tista, ki je najpreprostejša in zahteva najmanj domišljije. "Bolj ko nas informacija plaši, pretresa ali jezi, bolj dovzetni smo zanjo."

Kako osmisliti sile, na katere ne moremo vplivati
Čeprav je Italija na hujšem udaru epidemije kot katera koli druga evropska država, pa se bo v Giordanovem vsakdanu našel marsikdo: potovanja, obveznosti in načrti, vse se postopoma briše iz rokovnika. "Višja sila", ki je tako grobo posegla v naša življenja, nas navdaja z jezo, utesnjenostjo in občutkom nemoči. "Želimo se izvleči iz tega nevidnega primeža in se vrniti v normalno življenje, zdi se nam, da imamo do tega pravico. Na lepem je normalnost postala nekaj najsvetejšega. Nikoli prej ji nismo pripisovali tolikšnega pomena, in če dobro pomislimo, ne vemo niti, kaj to sploh je – in vendar je prav to tisto, kar hočemo nazaj."

A vendar bi se bilo pametneje sprijazniti s tem, da živimo v obdobju "nenormalnosti", kot ga poimenuje Giordano, in se – po vzoru virusov – prilagoditi, mutirati. Obdobje mrtvega teka bo imelo posledice, a je o njih za zdaj še prezapleteno razmišljati, priznava Giordano. Tudi sam tega ne zmore. V zanimivem obratu na koncu vendarle ne najde utehe v golih številkah, pa naj bo to štetje bolnih in umrlih, štetje dni karantene ali spremljanje padcev borze.

Obdobje krize lahko na koncu osmislimo le z introspekcijo, je prepričan. "Lahko si dopovedujemo, da je covid-19 le osamljen primer, nesreča ali šiba božja, lahko vpijemo, da so za vse krivi oni. Kakor hočemo. Ali pa se potrudimo in v epidemiji najdemo kakšen smisel, poskušamo bolje izkoristiti ta čas in ga posvetimo razmišljanju, ki ga v običajnih okoliščinah nismo vajeni: kako smo se znašli tukaj in kako bomo šli naprej."

Giordano bo del honorarja daroval v raziskovalne namene za razvoj cepiva in vsem tistim, ki se bojujejo, da bi pozdravili okužene.