Intervju z Renato Karba, ki se v nevladni organizaciji Umanotera ukvarja s podnebnimi spremembami, trajnostnimi lokalnimi skupnostmi, odgovornim turizmom in trajnostno oskrbo s hrano.

Kako se bomo v prihodnje spopadali z onesnaževanjem okolja? Kaj nas čaka po covidu-19?

Zdaj so vse sile usmerjene v preprečevanje širjenja virusa in blaženje najnujnejših hudih posledic krize. V ohranjanje delovnih mest in v zdravstvene sisteme. A hkrati se že pripravljajo načrti za oživitev gospodarstva in seveda si želimo, da bi bili ti takšni, da bi nas v prihodnosti pripeljali v trajnostni napredek in v blaginjo za ljudi.

Katera so najbolj strateška področja oziroma prioritete?

Pravzaprav je ta epidemija na površje naplavila številne ranljivosti naše družbe, na ravni države, gospodarstva in posameznikov. Ekonomisti kot prioritetna področja, kamor bi bilo treba usmeriti investicije, da bi zmanjšali svoje ranljivosti, navajajo predvsem povečanje prehranske in energetske samooskrbe, izboljšanje mobilnostnih sistemov in pa povečanje energetske ter snovne učinkovitosti, kar pomeni zmanjšanje uvozne odvisnosti pri oskrbi z energenti in surovinami.

Vzorci, po katerih smo zdaj delovali, verjetno ne bodo več uspešni?

Vzorci, po katerih smo delovali, že dolgo niso trajnostni in vzdržni, zato bomo v prihodnosti ocenjevali vlade predvsem po tem, koliko delujejo v javnem interesu, kako ekonomično porabljajo sredstva in kam bodo usmerjale investicije. Ali jih bodo usmerjale v projekte, ki služijo javnemu interesu in sinergijsko obravnavajo več kriz. Podnebna in ekološka kriza namreč z epidemijo nista postali nič manjši in bosta v prihodnosti lahko vsaj tako velika grožnja, najbrž pa še večja, kot sta zdravstvena in varnostna grožnja.

Govorili ste o samooskrbi. Bomo imeli v prihodnje intenzivno ali ekološko kmetovanje? Bomo delovali lokalno ali globalno? O prihodnosti bo treba dobro razmisliti, za kar potrebujemo modre ljudi ...

Mislim, da je to zdaj že bolj ali manj jasno, s katerimi ukrepi lahko sinergijsko obravnavamo več kriz hkrati. To so investicije v železnico, širše dostopen javni prevoz, kolesarsko infrastrukturo in ne v nove ceste. Sledijo investicije v povečanje razpoložljivosti in cenovno dostopnost zdrave, na sonaraven način pridelane hrane. To pomeni preusmeritev kmetijskih subvencij v ekološko kmetijstvo, ki ne samo da nas oskrbuje z zdravo hrano, ampak tudi varuje naravne vire. Tu so še investicije v zmanjšanje porabe energije v stavbah in industrijskih procesih. Ter v skupnostne energetske projekte, kjer izrabljamo lokalno razpoložljive obnovljive vire energije.

Nas lahko ta epidemija marsičesa nauči in morda poveča vlogo nevladnih organizacij?

Če nas je ta kriza kaj naučila, potem je to to, da so temeljite in hitre spremembe v družbi mogoče. V nevladnih organizacijah, v jedru našega delovanja, je vedno upanje v spremembe na bolje.