Kaj pomeni rušenje kipov na simbolni ravni in kakšne spremembe napoveduje? So evropske države sploh opravile s svojo kolonialno preteklostjo in imperializmom ali so ju le položile v Pandorino skrinjico, ki jo s ključem vsesplošnega nezadovoljstva zdaj počasi odpirajo protestniki v ZDA in evropski podporniki gibanja proti rasizmu Življenja temnopoltih štejejo (Black Lives Matter)? In kaj se bo zgodilo s te dni vseprisotno politično korektnostjo, ki vpliva na glasbeno in filmsko industrijo, pa tudi na naše razumevanje sveta?

Ameriška skupina country glasbe iz Nashvilla Lady Antebellum si je zaradi konotacije na obdobje konfederacije ime spremenila v Lady A; antebellum (lat. ante bellum ali pred vojno) namreč označuje obdobje suženjstva in arhitekturo držav z juga ZDA pred državljansko vojno v 19. stoletju, to so neoklasicistične hiše z belimi stebri v grškem slogu. Na nogah so navijači avtomobilistične dirke, saj je NASCAR prepovedal izobešanje konfederalne zastave na dirkah. "Kaj sledi? Ali bodo prepovedali še molitev na začetku dirke, ker to nekomu ne bo všeč?" je bil odziv razočaranega navijača.

HBO Max je filmsko klasiko V Vrtincu (Gone with the Wind, 1939) začasno umaknil, saj vsebuje elemente rasizma, v katalog bo vrnjena, opremljena z razpravo o zgodovinskem kontekstu.

Glasbena kategorija 'urbano' nekorektna

Tako glasbene nagrade BET kot Grammy pa ukinjajo kategorijo urbano, saj je "politično nekorektna", kot jo je označil reper Tyler, the Creater, "saj je le drug način, da me poimenujete z besedo N" (ang. beseda Nig**r je slabšalna oznaka za Afroameričane, v prevodu črnuh). "Zdi se mi, da v času čistosti, ko hočejo vse izčistiti, naj izčistijo še to," meni Jizah, poznavalec in promotor hip-hop glasbe, ki na Radiu Študent že 20 let vodi oddajo Rhyme Kickers.

Ob tem opozori na kulturno apropriacijo črnske glasbe: "Bistvo, ki ga imajo nekateri črnci in je absolutno pravilno, pa je, da imaš bele rasiste, ki so raperji, imaš bele rasiste, ki delajo rock'n'roll, imaš bele rasiste, ki igrajo funk ali disko. To je črnska muzika, ki je nastala iz črnskega upora ali črnske zabave. Ti to vzameš (elemente glasbe), ne bi pa nič naredil za črnce, celo obrneš se proti njim."

Sorodna novica Zaradi rasističnih konotacij sprememba znamke Uncle Ben's

Slaščico 'Zamorčeva glava' umaknili s prodajnih polic v Švici

Medtem sta dve trgovinski verigi največjega švicarskega trgovca Migros v Zürichu s svojih polic umaknili slaščico proizvajalca Dubler, saj je njeno ime 'Mohrenkopf' ali 'Zamorčeva glava' rasistično. Dubler po več pozivih, tudi spletni peticiji leta 2017, ne želi spremeniti imena. Po prepovedi prodaje slaščice, ki je narejena iz sladkega beljaka, oblitega s čokolado ‒ pri nas je poznan kot indijanček (verjetno politično prav tako nekorektno poimenovanje) ‒ pa je bila višja prodaja. Potrošniki so iz solidarnosti kupovali to sladico, ovito v zlat papir, člani desničarske Ljudske stranke (SVP) so jih celo delili na cesti. Direktor podjetja Dubler ne želi spremeniti imena v 'Schokokopf' (čokoladne glave) ali 'Schokokuss' (čokoladni poljubčki, kar je storila večina proizvajalcev, temveč vztraja, da "težava ni v imenu, temveč v družbi".

"Indijančki, ciganski golaž … imamo razne kulinarične dobrote, ki imajo ime po nečem, kar ima danes ali bo nekoč lahko imelo težavo s politično korektnostjo, glede na to, kam pelje pot. Vedno se lahko najde kdo, ki je osebno prizadet in se lahko zoperstavi temu in bomo morali vse ali preimenovati ali pa bodo morali nehati izdelovati te stvari," meni profesor zgodovine Peter Mikša z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti (FF) UL in spomni, da je bil tudi v slovenskem prostoru v času osamosvojitve diskurz o preimenovanju čevapčičev v korektnejše poimenovanje v '(bohinjske) lulčke/luleke' ali 'mesne svaljke', kar se v praksi seveda ni nikoli prijelo ...

Želja po popolnem prelomu s preteklostjo

'Si vis pacem, para bellum,' so dejali Rimljani, nekdaj največja velesila, zavojevalci in imperialisti, ki jim ni bilo para: 'Če hočeš mir, se pripravi na vojno'. Karikirano, seveda, zahteve ameriškega gibanja ne bodo sprožile tankovske vojne z brezpilotnimi letali, ampak prej tisto moralno epopejo boja naroda. A vsi ti politično korektni popravki, ki jih opazujemo te dni, so zgolj estetski, obliž na odprto rano izmučenega telesa.

Kakšen je torej sploh pomen oskrunitve, uničenja ali celo rušitve zgodovinskih kipov po Evropi, Kanadi in ZDA? "Izraža predvsem željo, da bi se naredil popoln prelom s preteklostjo. Seveda pa takšnega preloma ni mogoče narediti," sklene Božidar Jezernik, profesor etnologije in kulturne antropologije na FF-ju, ki nasprotuje podiranju in odstranjevanju kipov, saj ima lahko takšno početje več škode kot koristi.

Sorodna novica Ena oblast lahko spomenik poruši, druga ga postavi nazaj

Zelo plastno Peter Mikša to ponazori na primeru Rimljanov: "Tudi oni so bili kolonizatorji našega prostora, pa danes z veseljem gledamo njihove ostaline, kipe. To pomeni, da se bo čez 50 let našla skupina, ki bo hotela uničiti našega Emonca, ker je bil kolonizator. Razumljiva so čustva nekoga, ki je trpel zaradi nekoga ali nečesa, vendar pa uničevanje ni prava pot." Spomeniki, poimenovanja in obeleženja morajo po njegovem mnenju ostati, če se le da, na prvotnem mestu: "Tudi z rušitvijo kipov Stalina, Lenina in v Iraku diktatorja se načeloma ni nič spremenilo, nič bolje ne živijo, le brišejo spomin na zgodbo, ki je bila ... Zaradi politične nekorektnosti bi lahko podrli tudi (kip) Vodnika ali Linharta, pa Prešerna, ki novi oblasti ne ustreza, to dam kot primer. Zrušijo ga, saj ne ustreza ideji ali ideologiji. Brisanje spomina na tak način ni prava pot," ponovi Mikša.

Postavitev ali rušitev kipov oblikuje kolektivni spomin naroda

Oba sogovornika, tako Jezernik kot Mikša, spomnita, da se skozi zgodovino ponavlja dejstvo, da vsaka nova oblast 'briše za sabo'. Peter Mikša, ki je veliko poučeval pomen spomenikov in njihovo rušenje, je v znanstvenem članku Jugoslovanstvo, zapisano v spomenikih in poimenovanjih v Ljubljani zapisal, da je namen upodobitve dogodkov ali zgodovinskih osebnosti z napisi, kipi, spomeniki, poimenovanjem ulic, šol ipd. za narod spominsko zaznamovanje s kulturnim ali ideološkim pomen. "Družbene skupine s postavljanjem (ali odstranjevanjem) javnih spomenikov oblikujejo kolektivni spomin in s tem nacionalno identiteto, saj poudarjajo določene ideje posameznika, ki te ideje uteleša."

Prihodnost brez preteklosti

V Jugoslaviji so bili štirje tovrstni procesi brisanja kolektivnega spomina, pove Mikša: leta 1918, ko nova jugoslovanska oblast pobriše vse, kar je avstro-ogrskega; leta 1941, ko v Ljubljano pridejo Italijani in pobrišejo vse, kar je jugoslovanskega, štiri leta pozneje, ko nova oblast podira še tisto, česar Italijani glede stare Kraljevine Jugoslavije niso, in nato obdobje slovenske osamosvojitve, ko so bili "na udaru predvsem spomeniki Tita, a v nasprotju s prejšnjimi leti gredo ti kipi v skladišča in muzeje. Ne uničevati torej, ampak ohranjati in prikazati v kontekstu zgodovine … Danes bi verjetno kdo z veseljem videl kip cesarja Franca Jožefa ali kralja Petra in Aleksandra Karađorđevića."

"Politike težko bivajo druga z drugo, zgodovina pa lahko sobiva z zgodovino," pravi Mikša, ki podiranje kipov ocenjuje predvsem kot "škodo novim generacijam, ki tako ostanejo brez odtisa nekega časa iz preteklosti, saj je bil spomenik postavljen iz nekega razloga".

Fotogalerija: odstranitev kipov cesarjev Franca Jožefa in jugoslovanskih kraljev Petra I. Karađorđevića in Aleksandra I. v Ljubljani:

Zakaj zahteva po umiku spomenikov prav zdaj?

Da bi razumeli zahteve protestnikov protirasističnega gibanja Življenja temnopoltih štejejo, moramo po besedah poznavalca ameriške politike in predstojnika katedre za ameriške, nemške in svetovne študije na Fakulteti za družbene vede (FDV) Bogomila Ferfile razumeti predvsem "to nenavadno stanje, ki v kontekstu vala nasilja proti črncem ter proti rasni neenakosti dobiva gorivo". Ta nenavadna situacija, o kateri govori Ferfila, je bil brutalni policijski uboj Afroameričana Georgea Floyda, in to v času pandemije, ko imajo ZDA največ smrtnih žrtev na svetu. Tu je še frustrirajoča situacija ameriških volivcev 'izberi manjše zlo od večjega' v predvolilni predsedniški kampanji in pritiskih demokratov na ameriškega predsednika Donalda Trumpa ter seveda visoka brezposelnost, ki je maja letos sicer padla na 13,3 odstotka s 14,7 odstotka mesec prej.

Sorodna novica Na prizorišču smrti Georgea Floyda vzniknil pisan mural

"Vse to pri ljudeh vzbuja strah in jih sili na cesto, kjer se je vse le še potenciralo … Zdaj, ko so protesti na vrhuncu, lahko postavljajo takšne prej bolj malo verjetne zahteve, kot je odstranitev kipov in filmov, ki kažejo obdobje kolonializma v ZDA. Ko se bodo zadeve umirile, bodo prešle v kongresno obravnavo, in od vsega bo ostalo bolj malo," meni Ferfila.

A protestniki, tudi v Evropi, so svoj bes izrazili nad veliko plastiko, ki v njihovih očeh udejanja vse tisto, kar je danes narobe s svetom, ki odpira nikdar zaceljene rane, oblepljene s premajhnimi obliži. "Vendar pa, ali lahko s podrtjem nekaj sto spomenikov te stvari za nazaj kakor koli spremenimo ali popravimo? Menim, da je edina možna sprememba splošna zavest, da je rasizem nekaj slabega, da postane del vseh nas, da jo vsi sprejmejo kot svojo. Figure, ki jih zdaj podirajo, lahko pripovedujejo ravno to zgodbo, vsaj v enem pomembnem delu, zgodbo, da je rasizem nekaj slabega in da je za vse dobro, da se ga znebimo," pripomni Jezernik.

Bolečina ljudi in krivice proti zgodovini

Med oskrunjenimi ali celo porušenimi kipi preteklih dni so veliko prahu dvignili kip Winstona Churchilla, nekdanjega britanskega premierja, Krištofa Kolumba, italijanskega raziskovalca, Edwarda Colstona, iz Afrike je v ZDA prepeljal več kot 100.000 sužnjev, protestniki pa so njegov kip vrgli v reko Bristol, po kateri so nekoč na zahod plule njegove ladje, pa Jeffersona Davisa, predsednika ameriške konfederacije, Cecila Rhodesa, poslovneža in kolonizatorja, čigar kip stoji na vhodu univerze Oxford in ki je podpiral mentaliteto manjvrednosti črncev v Južni Afriki, ter seveda belgijskega kralja Leopolda II., ki je v koloniji Kongo odgovoren za uboj med 10 in 15 milijoni ljudi, sužnje Belgije, ki jih je vodil z železno roko s pomočjo plačancev in britanskega raziskovalca Henryja Mortona Stanleyja, afriško državo pa vodil kot zasebni projekt.

"Politike že 30 let pozivamo, naj umaknejo njegove kipe, pa nas ne razumejo niti ne poslušajo. To je tako, kot če bi se Nemčija ali Nemci odločili, da bodo imeli po svojih mestih kip Hitlerja," je dejala predsednica aktivistične kongovsko-belgijske skupine Bamko-Cran Mireille-Tsheusi Robert. "Ko postavimo nekomu kip, pomeni, da se strinjamo z dejanji te osebe. Da se strinjamo z njenim delom. Tukaj pa se ne strinjamo z njegovim delom ali z genocidom, ki ga je Leopold II. izvedel v Kongu," doda za CNN.

V Belgiji je skupina Popravimo zgodovino zbrala več kot 700.000 podpisov za peticijo, da se kip Leopolda II. odstrani iz Bruslja do 30. junija, ko bo 60. obletnica neodvisnosti Demokratične republike Kongo izpod rok Belgije. V Antwerpnu so kip zloveščega kralja tako hudo poškodovali, da so ga morale oblasti umakniti.

Na drugi strani pa je drzna izjava belgijskega princa Laurenta, ki je za Sudinfo posredno zanikal tiranijo in rasizem Leopolda II., češ da "nikoli ni šel v Kongo, ne vidim, kako bi lahko zaradi njega ljudje trpeli … Pogledati morate, kaj je naredil za Belgijo, in boste razumeli'. Profesor za politiko in družbo na univerzi v Canberri Benjamin Leruth je ob tem na Twitterju pripisal: "Dobro. In mimogrede, Hitler ni obiskal niti enega taborišča smrti."

Leopold II., najnasilnejši evropski kolonizator

A protestnikom, ki se borijo proti rasizmu, je težko razumeti, kako je lahko Leopold II. (1835-1909) sploh postal tako ustoličena oseba v Belgiji, ki mu je poklonila več kipov, po njem poimenovala ulice, parke, trge in zgradbe, in to čeprav je veljal za najnasilnejšega evropskega kolonizatorja, in to v času svojega življenja. Evfemistično je današnjo Demokratično republiko Kongo poimenoval kot Svobodna država Kongo, saj naj bi tamkajšnjim prebivalcem izboljšal življenje in jih rešil pred arabskimi lovci, ki naj bi jih zasužnjili. Namesto tega so postali njegovi sužnji, ki so novega lastnika bogatili s slonovino, pa z bakrom in kavčukovcem v delovnih taboriščih. Prisilno mobilizacijo Kongovcev so nadzorovale Leopoldove posebne policijske enote, po večini sestavljene iz zahodnih Afričanov, ki so pri tem prosto plenile, posiljevale in požigale celotne vasi.

Sorodna novica Krvava kolonialna preteklost Belgije pometena pod preprogo

Delavcem, ki niso dovolj hitro izpolnili kvot, so odsekali roko pri zapestju, ki so jih zbirali v posebnih košarah, zaradi česar so ti odrezani udi postali nekakšen simbol Svobodne države Kongo. Grozotam ne bi bilo konca, če ne bi posredovala sama mednarodna skupnost in Belgije leta 1908 prisilila, naj vendarle prevzame nadzor v svoji Koloniji. Leopold II. je še pravočasno uničil večji del dokumentacije, zato točno število žrtev ne bo nikoli znano.

Protestniki: 'Churchill je bil rasist'

Spet druga zgodba pa je britanski premier Winston Churchill, čigar oskrunitev kipa je razburila dobršen del britanske javnosti. Protestniki so z razpršilom na plastiki prečrtali njegovo ime in zapisali: 'Je bil rasist'. Čeprav Churchill velja za pozitivno zgodovinsko osebnost, saj je Združeno kraljestvo postavil nasproti silam osi, torej proti nacistični Nemčiji, ga nekateri označujejo za britanskega imperialista, krivega za nasilje in lakoto v Indiji. Znana so bila njegova prepričanja, da je bela rasa superiorna, ni maral Kitajcev, Indijce je označil za zverinske ljudi z zverinsko vero (ang. beastly), Afričane pa primerjal z otročadjo. Nekateri zgodovinarji sicer navajajo, da se je med drugo svetovno vojno ter bojem proti nacistom in Japoncem nekoliko otresel ideologije bele nadrase in celo izjavil, da ta ne more biti superiorna.

Zadeva je bila tako alarmantna, da se je na Twitterju odzval tudi britanski premier Boris Johnson (preveden zapis 1-4 /8): "Kip Winstona Churchilla na Parlamentarnem trgu je stalni opomin na njegove dosežke, da je rešil to državo – in celotno Evropo – pred fašistično in rasistično tiranijo. Absurdno in sramotno je, da spomeniku tega naroda grozi, da ga bodo napadli nasilni protestniki. Da, včasih je izrazil mnenje, ki je nesprejemljivo za današnji čas, a bil je junak in popolnoma si zasluži spomenik. Svoje zgodovine ne moremo popraviti ali cenzurirati. Ne moremo se pretvarjati, da imamo drugačno zgodovino. Kipe v naši državi so postavile generacije pred nami. Imele so drugačno perspektivo, drugačno razumevanje, kaj je prav in kaj narobe. Vendar pa nas ti spomeniki učijo o naši preteklosti, z vsemi napakami. Z njihovo rušitvijo bi lagali o svoji zgodovini in prikrajšali izobraževanje prihodnjih generacij." Če bo kip še tarča vandalizma, ga bodo premestili v muzej.

Martin Luther King in Nelson Mandela, je to res vse?

Zanimivo, da je Johnson omenil izobraževanje prihodnjih generacij. 23-letna britanska zgodovinarka Lavinya Stennett je iz razočaranja nad britanskim šolskim sistemom začela projekt The Black Curriculum. "Šolska snov je zelo belska, zgodovina črncev pa je ali popolnoma izpuščena, ali pa se jo uči le v okvirih kolonializma in suženjstva, namesto, da se poudarjajo dosežki črncev," je dejala za Telegraph. Učna snov o zgodovini črncev je bila tako omejena zgolj na ameriške državljanske pravice in Martina Lutherja Kinga ter Nelsona Mandelo in apartheid v Južni Afriki, "šele na univerzi sem prvič študirala zgodovino Afrike iz perspektive, ki ni evropocentrična". S svojim projektom si prizadeva, da bi postal del kurikula britanskega šolskega sistema, razdelan pa je na področja umetnostne zgodovine črnske kulture, politike in pravnega sistema, migracij ter zemlje in okolja.

Kompenzacije le lastnikom sužnjev

Kot posledica protirasističnih protestov je škotski parlament soglasno potrdil namero o ustanovitvi muzeja, posvečenega zgodovini suženjstva. Londonski župan Sadiq Khan je ukazal ponovno oceno znamenitosti v prestolnici, ki bodo izražale pravično refleksijo in raznovrstnost dosežkov. Aktivistične skupine imajo medtem seznam 60 kipov po vsej državi, ki so povezani s suženjstvom ali nasiljem v času kolonializma.

A kakšno vrednost imajo vsi ti seznami, če večina evropskih kolonizatorskih držav ni priznala svojih grehov zgodovine, jasno, v igri je beseda repatriacija, boleča tema za staro aristokratsko Evropo. Združeno kraljestvo je kot redek primer dobre prakse leta 2013 plačalo kompenzacijo žrtvam mučenja britanskih kolonialnih sil v Keniji med uporom Mau Mau v 50. letih. Nizozemska se je leta 2011 opravičila in privolila v kompenzacijo sorodnikom moških in fantov, ubitih v masakru v Rawagedenu v Indoneziji.

Sociolog z univerze v Bristolu Sam Okyere, ki proučuje zapuščino trgovanja s sužnji, je za CNN dejal, da je vlada plačala velike vsote denarja za kompenzacijo nekdanjim lastnikom sužnjev, saj so imeli s končanjem te prakse finančno škodo. Sužnji oziroma njihovi potomci niso bili nikoli predmet te razprave.

"Pri odvažanju sužnjev iz Afrike je vprašanje bolj zapleteno, saj se prenaša na Zahod, predvsem na Zahodno Evropo. Amerika in Južna Ameriko, kot da sta manjši problem, arabski svet sploh ni problem in afriški svet sam po sebi spet ni problem. A tudi Afričani so imeli sužnje, tudi Afričani so te sužnje prodajali. To ni zadeva, katere rešitev bi danes za vsa ta stoletja nazaj na hitro stresali iz rokava. Gotovo so tisti ljudje, ki so jih odpeljali iz Afrike, strašno tragične figure, strašno tragične … Ampak ali lahko s podrtjem nekaj sto spomenikov te stvari za nazaj kakor koli spremenimo ali popravimo?" se sprašuje Božidar Jezernik.

Zaplenjene spomenike vrniti ali jih pustiti, kjer so?

Ob tem spomni na vprašanje vračanja spomenikov oziroma kulturne dediščine: "Poglejte, koliko so Angleži, Francozi, Nemci odnesli klasične spomeniške dediščine iz prostora klasične Grčije in jih spravili v svoje muzeje in jih Grki zahtevajo nazaj. Vprašanje je resno, kaj narediti s tem: te spomenike vrniti ali jih pustiti tam, kjer so? Argumenti za obe strani so zagotovo večplastni. Če se pa vprašamo še, kaj bi bilo z vsemi temi spomeniki, če jih ne bi Angleži, Francozi in Nemci odnesli, bi danes še stali tam? Ali bi svet imel danes takšno razumevanje preteklosti, kot ga ima, če nas ne bi Angleži, Francozi in Nemci učili o tem, kakšnega pomena je, zakaj je pomembna in dragocena? Na to vsaj danes še ni enoznačnega odgovora".

Sorodna novica Elginova zbirka – kdo naj si lasti Partenonske kipe?

Številni evropski muzeji in zbirke so trenutno zaščiteni s trditvami o "neodtujljivi in ​​neopisljivi" pravici, ki jim prepoveduje stalno predajo predmetov, ki jim pripadajo. Britanski muzeji nimajo niti enega takšnega protokola. Sporne so tudi dražbe afriških zgodovinskih umetnin dražbenih hiš Christie's in Sotheby's, saj bi lahko bili ti predmeti vključeni v repatriacijo. Prvi politik, ki je naredil večji korak v tej smeri, je bil francoski predsednik Emmanule Macron, ki je novembra 2018 zahteval 258 strani dolgo poročilo o restituciji afriške umetnosti, a več od tega se ni zgodilo. Francoski minister za kulturo naj bi celo strokovnjake za zapuščinsko dediščino na simpoziju v Parizu prosil, naj se ne osredotočijo toliko na samo repatriacijo, ampak naj dajo večji poudarek samemu sodelovanju z Afriko.

Kako je Bela hiša postala bela?

Bogomil Ferfila pristavi, da bi potemtakem lahko kolonialne države, od Belgije do Nizozemske, pa Francije in Združenega kraljestva, ki so obvladovale praktično polovico sveta, "postavile pod vprašaj tudi svoje palače, ki so bile v Belgiji sezidane iz zlata iz Konga, na Nizozemskem iz zlata iz Indije, v Združenem kraljestvu iz njihovih kolonij v Indiji, to se lahko nikjer ne ustavi. Podobno je z Novo Zelandijo, kjer Maori, ki so prišli tja nekaj stoletij pred Angleži, zahtevajo, naj se jim vrne vsa zemlja."

In ne pozabimo, tudi najbolj znana predsedniška hiša na svetu Bela hiša (White House) ameriških predsednikov v Washingtonu ima pomenljivo ime. A to ni zaradi rase, temveč zaradi fasade iz apnenca, s katero so leta 1798 zaščitili porozni kamen pred zmrzaljo. Ko je kongresnik Abijah Bigelow leta 1812 pisal kolegu, je navedel: 'Veliko težav imamo z Belo hišo, kot ji pravimo, mislim, predsednikovo'. In tako se je ime ohranilo, dokler ni objekta leta 1901 predsednik Theodor Roosevelt uradno poimenoval tako. Manj znano pa je, da so zgradbo gradili tudi sužnji iz Marylanda in Virginije kot priseljenci iz Irske, Škotske in drugih evropskih držav.

"Preteklosti se ne da spreminjati, čeprav to ves čas želimo početi. Na svetu nas bo kmalu več kot 10 milijard in se ne moremo vseskozi strašiti drug proti drugemu, stare proti mladim, leve proti desnim, črne proti belim, to je metoda, ki je definitivno samo škodljiva in ki se je je treba otresti," meni Božidar Jezernik. Peter Mikša doda, da je pred evropskimi nekdaj kolonizatorskimi državami še dolga pot: "Jugoslavija oziroma Slovenija nima nekih tovrstnih izkušenj. Mi smo bili vedno tisti, ki smo izgubljali. Narodi in države, ki so se to šli, pa tega še niso počistili."

Črni bomboni kot dimnikar za grlo

Če se na tem mestu vrnemo na začetek naše zgodbe o nekorektnem poimenovanju sladic in jedi, med katerimi bi lahko omenili tudi kavo Zamorček ali pa razne slaščičarne z imeni Zamorc, smo vsi odraščali s tistimi črnimi bomboni Negro, ki pečejo kot strela in imajo baje blagodejen učinek na dihala. Na spletu lahko ujamemo podatek, da jih je izumil Pietro Negro, po čigar priimku so bomboni poimenovani, a te osebe ni mogoče izslediti. Zato smo za pojasnilo vprašali izdelovalca bombonov Pionir.

Pojasnili so nam, da si je Pietra Negra izmislil Swisslion, ko je "kopiral naše bombone", ki so obstajali že pred prvo svetovno vojno. Neki slovaški farmacevt je naredil zdravilo za grlo na osnovi lakrice, to je bil recept za domače zdravljenje, po katerem si dal v mleko pet do šest zrn zdravilne črne barve, ki ima blagodejen učinek na glavobol in prehlade. Recepturo od lekarnarja sta nato odkupila brata Ruff: eden je odprl proizvodnjo v Gyéru na Madžarskem, drugi v tedanji Szabatki, današnji Subotici, kjer je tudi tovarna Pionir, ki bombone Negro proizvaja od leta 1928.

"Glede imena bombonov, za katero vi menite, da ima rasistično konotacijo, odkar potekajo protesti Življenja temnopoltih štejejo, pa: to preprosto ni res. Negro je imenovanje barve, in kot je popolnoma jasno označeno tudi s sliko na embalaži naših bombonov, se ta navezuje na dimnikarja, ki nosi črna oblačila, zaradi narave svojega dela, verjame pa se, da nam prinaša srečo, če ga vidimo. Poniževalni izraz za Afroameričane se pojavlja kot sleng na drugem kontinentu, izgovarja pa se popolnoma drugače in ima tudi drugačen kontekst. Poleg tega pa, verjetno so bomboni Negro poznani tudi vam in velika verjetnost je, da ste jih kdaj poskusili, zato sebi postavite vprašanje, ali so vas pozivali k rasizmu? Lep pozdrav iz Subotice."