To seveda ni prva leposlovna obravnava požiga – Boris Pahor ga je skozi otroške oči (tako je dogodek sam doživel, ko mu je bilo sedem let) opisal v noveli Grmada v pristanu –, prinaša pa Črni obroč prvi romaneskni zapis o tragediji, ki je bila le začetek dolgoletnega fašističnega nasilja in poskusa izbrisa večnacionalnega značaja Julijske krajine.

Delo prihaja na police v letu, ko mineva ravno sto let od požiga Narodnega doma, kjer je v Trstu slovenska skupnost, pa tudi Srbi in Hrvati, svojo kulturo negovala in krepila z najrazličnejšimi društvi in dejavnostmi, o katerih se je govorilo in jih cenilo daleč naokoli. Roman prihaja tudi v letu, ko bo Italija, za začetek vsaj simbolno, stavbo Narodnega doma vrnila slovenski skupnosti (uradni postopki bodo verjetno trajali nekaj let). "Pozabili smo na to, kaj nam je Narodni dom v Trstu pomenil," razmišlja Čuk in spomni na razprave, ki v teh dneh v Trstu potekajo o tem, čemu naj služi Narodni dom, ko bo znova prišel v slovenske roke. "Če obudimo svoj zgodovinski spomin, je odgovor lahek," je prepričan.

O svojem romanu je spregovoril na pogovoru v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, na katerem sta se mu pridružila še prvi predsednik vlade samostojne Slovenije Lojze Peterle in zgodovinar Boris M. Gombač, sicer član mešane zgodovinske komisije za ugotavljanje slovensko-italijanskih odnosov. Povezovala ga je Nadia Roncelli, urednica založbe Mladika, kjer je delo tudi izšlo.

Zgodba romana se začne na Dunaju, od koder se avstrijski par – uspešen zastopnik zavarovalnice Otto in njegova ljubica Flora – poda v Trst, kjer jima končno ne bo treba skrivati prepovedane ljubezni in se ji bosta lahko odkrito predajala ob morju, ki ga nihče od njiju še ni videl. Otto se nikoli ni zmenil za politiko in se izrekal za katero koli stran, čemur – sicer nekoliko naivno – pripisuje tudi dejstvo, da se je med nedavno svetovno morijo uspešno ognil vojaški suknji. Flora v svojem dragem vidi možnost za udobno življenje, o katerem je vselej sanjarila.

V takšnem optimističnem duhu se podata v Trst, nekoč avstro-ogrsko, zdaj pa italijansko pristaniško mesto, kjer je bilo poletje julija 1920 še posebej soparno. Podobno kot ozračje, ki je postajalo vse bolj nasičeno z nestrpnostjo in nenaklonjenostjo. Če je bilo sprva težko vzdušje komaj opaziti, je njegova teža kmalu postala preostra in je tudi dunajska zaljubljenca nista mogla potisniti na stran.

Sovraštvo je postajalo vse otipljivejše, dokler ni doseglo vrhunca v dogodku, ki je mesto in okolico za vselej spremenil. Če je tržaški odvetnik dunajskemu sogovorniku pred še nekaj dnevi na Dunaju opeval strpnost Trsta, ki je drugačen od drugih ("Tu živi več narodov, več jezikov in verjamem, da je zdaj napočil pravi čas za pomiritev strasti … Trst bi lahko bil zgled Evropi, delavnica enakopravnosti in sožitja."), se po požigu Narodnega doma ozračje popolnoma spremeni, grozljivi dogodek pa je le uvod v dolgoleten poskus uničevanja vsega, kar je slovensko. "Mesto Trst po 20-letnem nasilju ostane le odmev tega, kar je nekoč bilo," je v uvodu spomnila Nadia Roncelli.

Nič hudega sluteča Dunajčana sta doživela tragedijo, ki ni bila le slovenska, ampak tudi evropska, je bilo o pomenu dogodka večkrat slišati na pogovoru. Avtor to pripoveduje s prepletom fiktivnih oseb in resničnih zgodovinskih ljudi, ki se v zgodbo vključujejo bodisi kot žrtve požiga (Pavla in Hugo Roblek) bodisi kot konstruktorji dogodkov, kot je Mussolinijev prijatelj Francesco Giunta, ki je znal izkoristiti nemire v Splitu, da je dodatno podžgal že tako napeto tržaško ozračje in nestrpne ljudi spodbudil na ulice. "Ljudje smo čudna bitja in zlahka sledimo prodajalcem praznih iluzij in sreče."

Zagotovilo prihodnosti je seznanjanje z zgodovino
Ena od ključnih perspektiv, skozi katero se je Čuk lotil svoje pripovedi, je zgodovinski spomin, o katerem so govorili večji del večera. Peterle, ki je spomnil, da smo Slovenci v 20. stoletju plačali ceno vsem trem totalitarizmom, fašizmu pa celo prvi v Evropi. Zagotovilo prihodnosti je seznanjanje z zgodovino, je dejal. Kot študent zgodovine se je sam precej zanimal za tematiko totalitarizmov, katerih bistveni element je uporaba nasilja, ne zgolj fizičnega, ampak tudi pritisk drugačnih pristopov. "Tisti, ki jih je manj ali niso del glavnega toka, plačajo višjo ceno."

Kako se je v sto letih spremenil politični kontekst in interpretacije? Rekel bi, da bistveno, pravi Peterle. Medtem ko so bili Slovenci vedno videni kot predstraža telesom, ki vodilnim v Italiji niso bili všeč, trdi, da se je to spremenilo, odkar smo člani iste evropske družine. "Na Vzhodu ni več sovražnika, Slovenci ne predvidevamo, da bo sovražnik udaril z Zahoda. Spet je morda malce idealistično, a rekel bi, da se od leta 1991 ne gledamo več z nasprotnih bregov, od leta 2004 pa smo oboji poklicani, da polnimo sodelovanje. V tem kontekstu vidim tudi izziv preteklosti, ki je še vedno polna bolečih spominov, naj gre za črni ali rdeči obroč," je dodal.

Priložnost za novo predstavitev poročila slovensko-italijanske komisije?
Ob tem je spomnil na mešano slovensko-italijansko zgodovinsko-kulturno komisijo, ki je bila ustanovljena oktobra leta 1993, da bi celovito proučila vse pomembne vidike odnosov med državama in narodoma. Leta 2000 je ta končala delo in soglasno sprejela končno poročilo, ki prinaša soglasje o vznemirljivi preteklosti odnosov med obema narodoma, ob spoznanju, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti in obremenjevati odnosov v prihodnosti. "Naj o preteklosti govorijo zgodovinarji, politika pa naj sledi s spravnimi dejanji," meni Peterle, ki obžaluje, da nikoli ni bilo skupne objave končnega poročila komisije.

Leta 2001 sta osnutek poročila objavila Primorski dnevnik in tržaški Il Piccollo, nikoli pa ni bil uradno potrjen v nobenem parlamentu, kot je bil prvotni načrt. V treh jezikih ga je objavila Nova revija, tudi tržaški krožek Premik, danes pa je dostopno tudi na spletu. Zgodovinar Boris M. Gombač je dejal, da bi bila okrogla obletnica požiga Narodnega doma priložnost za skupno obravnavo slovensko-italijanskega poročila.

Tragičen dogodek, ki je ostal v slovenski zavesti
Glede samega dogodka pravi, da je bil tempirana bomba. Spominja se, da so doma o požigu vedno o tem govorili kot o tragičnem dogodku in kako so za bazoviške žrtve vedno gorele sveče, tako pa so izkazovali svojo pripadnost. Čeprav je bil sprva nezaupljiv do ljubezenske zgodbe, ki vpelje roman, ga je nadaljnje branje dela pomirilo. Čukova knjiga je zelo lepo strukturirana, pelje nas od meglenih začetkov do samega vrhunca, pravi. "Začne se z ljubezensko zgodbo, a postopoma stopnjuje pritisk, ko privrejo čustva, ki ne morejo zamreti in ostanejo zasidrana pri naslednjih generacijah ... Ljudje so se spet zavedeli, kaj so, kaj je bilo, in to je velik dosežek," razmišlja o knjigi Gombač, ki je predtem orisal predzgodovino, ki je vodila do požiga.

Po Peterletovem mnenju je knjiga mojstrsko delo, ki ga je prebral na dušek, roman pa ima za knjigo tega dela leta. "Kdor bo prebral to knjigo, nekaj časa ne bo mogel iz Trsta in mu tudi ne bo vseeno."

Če se sprva zdi, da se pripoved le posredno veže na obravnavani zgodovinski dogodek, ki ga napoveduje le občasna omemba sovraštva, ki ni namenjeno le Slovencem, Hrvatom in Srbom v mestu, ampak tudi Avstrijcem, kar gosta z Dunaja zelo dobro občutita, se to tesnobno ozračje, ki v marsičem spominja tudi na današnji čas, z naglico stopnjuje kot tempo pripovedi, ki podčrta nenadno vrenje, ki je do vrhunca vzplamtelo tragičnega 13. julija.

Hiter roman, ki se ga prebere v eni sapi
Čuk pravi, da ni hotel napisati romana "kot ga pišemo Slovenci – oteženega z mnogimi filozofijami in poglabljanji, ki glavno sporočilo pripovedi zameglijo". "Pri pisanju me je vodila želja, da napišem hiter roman, ki se ga prebere v eni sapi in skozi drobce omogoči pogled v tisti čas."

Priprava na roman je zahtevala proučitev številnih virov, s pomočjo katerih je lahko opisal resnične osebnosti in dejstva ter pokazal, kaj vse se je dogajalo v Narodnem domu – od Glasbene matice in sokolov do hotela Balkan. Vse te številne komponente kažejo na željo po oblikovanju skupnosti, po reševanju slovenske kulture, pravi.

Roman je skušal oblikovati tako, da ne bi prišlo do preglasnih krikov ne z ene ne druge strani. Poskušal sem pokazati tudi, kaj se je dogajalo na italijanski strani in kako zlo in nasilje pogojujeta človekova dejanja in ga spremenita v nekaj, kar ni človeško.

Kot je povedal Čuk, sicer pesnik, pisatelj in dramatik, pa tudi gledališki kritik in sodelavec Radia Slovenija, je bila ena od perspektiv, skozi katero je želel osvetliti tragedijo, ljubezen, ki jo prek drobne intimne zgodbe splete v veliko zgodovinsko pripoved, saj lahko le tako razumemo, da "se rdeča nit ljubezni ne more prekiniti in izgoreti v plamenih Narodnega doma". V tej pa nekako podaja odgovor na dvom in pesimizem, ki sledi strašnim dogodkom, opisanim ob koncu romana: "V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?" Otto in Flora bi nezavedajoč se s svojo pripovedjo odgovorila pritrdilno, tudi Hugo in Pavla, četudi se je njuna zgodba končala veliko bolj tragično.

Ko danes opazuje politično paktiranje, drugačen pogled na zgodovino, in še vedno prisotno razdvajanje – pred kratkim je stopilo v ospredje ob praznovanju osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije –, občuti jezo, pravi Čuk. "Vidim, da ostaja kljub vsem prizadevanjem Slovenije Trst še vedno mesto ločitev in da se vsaj polovica mesta še ne zaveda in se noče sprijazniti s tem, da naj bi bili Slovenci enakopravni del."

Sodelovanje, ne rušenje
Ob tem se je tudi vprašal, koliko je slovensko obrobje ali jezikovni rob prisoten v zavesti osrednje Slovenije. Poudarek, ki so ga sogovorniki večkrat izrekli, da Narodni dom ni tržaško, ampak slovensko vprašanjem, je nadaljeval z besedami: "Ko bo Narodni dom vrnjen slovenskim organom, bo vrnjen slovenskemu narodu. Za to si je treba prizadevati. Sodelovanje, ne rušenje. In vprašati se, kaj počnemo mi znotraj sebe."