Nekako tako se je sodelovanja z znamenitim cineastom spominjal Paul Ronald, francoski filmski fotograf, ki je v svoji karieri sodeloval s številnimi velikimi režiserji, o tem pa pripovedoval kustosu Antoniju Maraldiju, s katerim sta razvila prijateljstvo.

V Kopru so pod okriljem Primorskega poletnega festivala počastili dva jubileja: stoletnico rojstva Federica Fellinija s projekcijo njegovega filma Osem in pol in 50-letnico frankofonije z razstavo francoskega filmskega fotografa Paula Ronalda, ki je s Fellinijem sodeloval prav pri tem filmu.

Večer dvojnega poklona so pripravili Italijanska skupnost Santorio Santorio, Kulturno društvo Peter Martinc in Slovenska kinoteka.

Paul Ronald je zagotovo eden najpomembnejših filmskih fotografov, ki so delali pri italijanskem filmu in sodelovali z režiserji, kot sta Fellini ali Visconti. Rodil se je v Franciji leta 1924 in prišel v Italijo kmalu po vojni. Na svojo roko je prav pri snemanju filma Osem in pol posnel lepo število barvnih fotografij, čeprav je film posnet v črno-beli tehniki. Bilo mu je pač všeč in hotel je snemanje dokumentirati tudi v barvah. Tako je nastal kup imenitnih portretov, med katerimi izstopajo Mastroianijevi.

Konec devetdesetih let, ko je že bil v pokoju in se je vrnil v Francijo, so z njim navezali stike v Ceseni, kjer imajo center, ki se ukvarja s filmsko fotografijo. Prijateljstvo z Antoniem Maraldijem je pripeljalo do tega, da mu je Ronald podaril svoj fotografski arhiv. Prav iz tega arhiva je nastala koprska razstava.

Z Antoniem Maraldijem smo se pogovarjali med drugim o tem, kaj vse je dobil od Ronalda.

Koliko gradiva oziroma fotografij ste dobili od Paula?
Paul mi je podaril dva tisoč dvesto črno-belih fotografij in dvesto šestdeset barvnih diapozitivov. Z njimi sodelujem na razstavah, ki so povezane s stoto obletnico rojstva Federica Fellinija. Ker mi je Paul fotografije podaril, jih tudi jaz odstopam brezplačno.

Je to vaš zasebni arhiv?
Imam zasebni arhiv, poleg tega sem vodja Filmskega centra mesta Cesena, kjer se ukvarjamo prav s fotografijo. Imamo arhiv, ki obsega sto šestdeset tisoč fotografij, povezanih s filmom. V mojem zasebnem arhivu so donacije fotografov, ki sem jih spoznal v dveh desetletjih, kolikor se ukvarjam s filmsko fotografijo. Paul Ronald je najpomembnejši del tega arhiva, saj mi je podaril veliko fotografij. O Paulu sem pripravil štiri publikacije, med katerimi je najpomembnejša knjiga Paul Ronald, francoski fotograf pri italijanskem filmu, dvojezična francosko-italijanska izdaja, ki je izšla kot katalog ob pariški razstavi leta 2002.

Povejte nam kaj o vašem srečanju s Paulom.
Leta 1998 sem se odločil, da v Ceseni organiziram natečaj za filmske fotografe, ki naj bi bili povezani z aktualnim dogajanjem. Imenuje se CliCiak in še vedno traja. Ob nastanku pa smo se želeli ozreti tudi v preteklost. Tako smo se vsako leto posvetili enemu velikih fotografov in mu priredili razstavo. Prvi, ki mi je prišel na misel, je bil prav Ronald. Ne spomnim se dobro, kako mi je uspelo priti do njega, živel je namreč v Franciji in bil je precej zadržan. Dvomil je o tem, da bi koga zanimale njegove fotografije. Toda razstavo smo postavili, prišel je v Ceseno, razstava pa je pozneje šla še v Rim, Milano in Pordenone. Tako se je med nama začelo spletati prijateljstvo. Večkrat sem ga obiskal na njegovem domu v Franciji, kjer sva praviloma vsako poletje skupaj preživela po teden dni. Bil je izjemno prijazen človek.

Koliko časa je preživel v Italiji?
V Italijo je prišel leta 1947, na povabilo direktorja fotografije Alda Rossana, ki ga je želel pri filmu Zemlja drhti Luchina Viscontija. Na snemanju se je počutil dobro, Aldò pa ga je znova poklical, da bi delal za film Nebo nad močvirjem. Visconti je cenil njegovo delo in ga izbral za film Lepotica z Anno Magnani. Na polovici snemanja je Visconti odslovil direktorja fotografije in na njegovo mesto postavil Paula Ronalda, kar je bila nenavadna poteza, kakršne do takrat niso poznali. Paul je film dokončal kot direktor fotografije. Ko sem ga vprašal, ali je imel pozneje še podobne ponudbe, mi je odvrnil, da bi imel kot direktor fotografije možnost, da dela z Viscontijem le vsaki dve ali tri leta, kot fotograf pa je bil zelo znan in je imel možnost delati ves čas. Raje se je odločil za kariero s fotoaparatom.

S katerimi režiserji pa je še delal?
Veliko je delal z Etorejem Scolo. Ko sem pozneje v Annecyju srečal Scolo, ko smo tam Ronaldu pripravili razstavo, in sva se pogovarjala o filmski fotografiji, je dejal, da je Ronald največji fotograf, kar jih je kdaj imel italijanski film.

Je ves čas ostajal v Italiji?
Da, imel je stanovanje v Rimu, kamor je za njim prišla tudi žena Huguette, ki se je prav tako ukvarjala s filmsko fotografijo. Toda delala sta vsak zase in Huguette je bil bolj kot mož svetovalec Aldò. Bila je uspešna in ena redkih žensk, ki so se tedaj ukvarjale s tem poslom. Edini film, ki sta ga fotografirala skupaj, je bil Waterloo Sergeja Bondarčuka, ki so ga snemali v Rusiji.

Se spomnite kakšne zanimive podrobnosti, o kateri vam je pripovedoval? Kaj je povedal o Felliniju?
O Felliniju je pravil, da … Paul je bil vajen snemati z Viscontijem, kar je bila sveta stvar. V popolni tišini še muha ni smela poleteti. Pri Felliniju je bila ves čas čudovita zmeda. Povedal mi je, da je nekoč prišel Fellini na snemanje in rekel delavcem na sceni: “Kaj vam je danes, da ste tako mirni? Dajte, naredite vendar malo cirkusa!” Takšen je bil Fellini!

Mu je bil bolj všeč Visconti?
Ne, Paul je ves čas poudarjal, da gre za dva različna načina dela, pa tudi, da sta oba režiserja natančno vedela, kaj hočeta. Tudi Fellini, pri katerem si imel občutek, da dela tja v tri dni, a je imel v glavi oblikovan celoten film, do zadnje podrobnosti.

Iz oddaje Gremo v kino.