Knjižno delo Zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo nekdanjega Delovega dopisnika iz Sarajeva in pisatelja Bogdana Novaka je fikcijska pripoved, ali pa tudi ne. Čeprav so člani sirske družine – oče Fadi Halaj, strojni inženir, ki popravlja avtomobile in kuje v zvezde audije, mama Fatima ter sinova Harun in mlajši Hasan – resda izmišljeni, sta njihov beg in trpljenje še kako resnična. Morda ga ravno zdaj doživlja kakšna družina na poti v Evropo ...

A določeni dogodki v knjigi so vendarle faktografski in zato preverljivi, "vse se da časovno umestiti, ampak za samo zgodbo to niti ni pomembno. Tisti, ki so šli takrat ali pa hodijo danes po isti poti, imajo podobne usode, doživljajo resnične dogodke," pove sogovornik, ki je zgodbo napisal skozi oči dečka Hasana, čigar družino je pot vodila tudi čez Slovenijo, kar smo leta 2015 na Obrežju dokumentirali tudi na MMC-ju (glej pripete tvite).

Kaj vas je spodbudilo k pisanju romana?
Pisati sem ga začel pred štirimi leti, ko sem na medmrežju videl fotografijo naplavljenih prebežnikov, v ospredju pa je bilo trupelce dečka, starega pet, šest let (sirski deček Ajlan Kurdi, čigar truplo je naplavilo na turško obalo, op. p.). To je bilo tako grozno, da sem začel raziskovati. V tistem času so trume migrantov prihajale tudi znotraj naših meja, po spletu sem iskal, razčlenjeval, kakšni ljudje so to, kje so šli, kakšna so taborišča. Našel sem različne članke, ki so pisali o tej tematiki, in tako je zgodba počasi rasla.

Ste imeli morda kakšne stike s prebežniki ali begunskimi družinami?
Ne. Sta bili pa ženini hčeri prostovoljki v Brežicah in sta slišali marsikatero zgodbo. Tam sta delili kruh, hrano in obleke. Na medmrežju so tudi videoposnetki, kako so ti ljudje odhajali v trumah iz taborišč iz Idomenija, pa dogajanje na meji z Madžarsko je tudi posneto, zato se človek zlahka vživi v njihovo usodo.

Zakaj pa zgodbe niste postavili v časovni okvir?
V bistvu je, saj se ve, kdaj so se kakšni dogodki zgodili. Recimo, pri Vranju je vlak povozil 14 migrantov. To se je resnično zgodilo, članek je bil objavljen v časopisu in na spletu. Tudi fant, ki je splezal v taborišču Idomeni na lokomotivo in zgrabil za električne kable, da je zoglenel – o tem je pisal Boštjan Videmšek v enem članku. Vse se da časovno umestiti, ampak za samo zgodbo to niti ni pomembno. Tisti, ki so šli takrat ali pa hodijo danes po isti poti, imajo podobne usode, doživljajo resnične dogodke.

V knjigi je veliko podrobnosti, ki dajejo zgodbi pristnost, med drugim tudi delitvi na sunite in šiite, vernike in t. i. nevernike, ki imajo na primer različna poimenovanja za isto mesto (Alep oziroma Halab). Ste imeli vsaj pri tem kaj pomoči?
Ne, vse se najde na spletu … Tudi ime zdravnika, ki ima ambulanto v Atenah, v bližini železniške postaje. Na spletu si lahko ogledaš železniško postajo, tudi progo.

Govorite o trenutku v knjigi, ko se je deček Harun znašel v Atenah s pljučnico, potem ko je družina pri nezakonitem prečkanju morja izgubila najmlajšega sina. Kot mladinski pisatelj ste zgodbo napisali skozi oči otroka Haruna. Kako se lahko tako močno vživite v to vlogo?
Napisal sem več kot 40 mladinskih knjig, zato mi to ni težko. Vedno sem imel svoje otroke ali ženine, zato sem se zlahka vživel.

Pa vendarle, kaj je pomembno pri pripovedovanju zgodb skozi otroške oči? Zgodba bi bila zagotovo drugačna, če bi jo pripovedovala Harunova oče ali mati?
Prav gotovo, otroci so zelo bistri opazovalci in si zapomnijo ogromno stvari. A oni pripovedujejo preprosto. Starši zakompliciramo stvari, ko hočemo nekaj povedati. Zato je lažje, saj so vse pretresljive stvari oziroma zgodbe vedno povedane z zelo preprostim jezikom.

Nekoč ste izjavili, da mora pisatelj poleg napete zgodbe bralcem ponuditi še kaj več: tudi besedne igre, ljudsko motiviko, zgodovino, običaje, probleme, ki jih čutimo v družbi, "saj je samo testo premalo. V njem morajo biti tudi rozine in nadev."
To sem vedno delal. V knjigi Lipa zelenela je sem prikazal 120 let slovenske zgodovine skozi oči dveh družin, ki se združita na koncu. Vedno hočem dati nekaj več. Tudi roman, ki še čaka na izid, je iz časa srednjeveškega Ptuja, hotel sem prikazati srednjeveško življenje, ki je bilo zelo trpko in surovo.

Sama zgodba družine Halaj kot tudi naracija pripovedovanja se tako ovijata okoli pesmi Jama ja galeja, katere del ste uporabili tudi za sam naslov knjižnega dela: "zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo; vse bodo zbledele, zvezde bodo se utrnile, morje se bo izsušilo in mladi bodo osiveli." Kako vam je pot prekrižala ravno ta pesem?
Malo sem preučeval priljubljene arabske pesmi. To je stara tunizijska balada, ki pa jo poje celoten arabski svet. Ko sem poslušal pesem in videl še angleški prevod, se mi je besedilo zdelo krasno. Ta njihov patos, da bodo 'zvezde ugasnile, če jim povem svojo zgodbo, starci, bodo osiveli'. Zdelo se mi je imenitno, da spada v koncept, zato sem jo prepletel. Seveda pa sem jo uporabil tudi zato, da ima oče (Fadi Halaj, op. p.) raje interpretacijo moškega pevca, mati pa ženske, ki jo poje. Tako kot je pri nas – jaz imam raje enega pevca, žena pa drugega. Pri tem je vnesena še ena igra, ko se zbadata, čigav pevec pesem bolje zapoje.

Poigravali ste se tudi s simboliko: od športnih copatov in telefonov, ki so postali prispodoba za prebežnike, saj sta osnova za njihovo preživetje, do obljubljene dežele Nemčije ("tako kot pri avtomobilih je oče tudi pri bankah zaupal samo Nemcem") in statusnih simbolov zahodnega sveta, kot je iPhone. Ko si v taborišču v Idomeniju polnijo telefone, nekdo izjavi, da si bo kupil Appla, ko bo prišel na 'zeleno vejo', "ker kdor si lahko privošči takšnega Appla, ima tudi za ferrarija".
Oče (v knjigi, op. p.) je bil inženir strojništva in je imel svoj servis. Inženirji, ki imajo uradna predstavništva za audija, morajo oditi za nekaj mesecev v Ingolstadt na izpopolnitev. On je bil tam in je seveda šel tja, saj je vedel, da izobraženi delavec v Nemčiji zlahka najde delo, reveži pa so tisti, ki so brez šol. V bistvu se mu je vse izpolnilo, tako njemu kot njegovi družini: našel je lepo službo, dobil avtomobil. Vendar pa se sinu vse podre tisti hip, ko vidi, da je vse enako kot doma. Da sicer ne padajo bombe, ampak je sovraštvo enako vsepovsod, po celem svetu.

"Ko začneš enkrat bežati, se beg nikoli ne konča," ste zapisali.
Da, to je večni Jud, ki večno roma po svetu. Ko si enkrat izkoreninjen iz lastne domovine, tiste prave domovine ni nikjer več na svetu.

Marsikatera družina prebežnikov je na poti v boljše življenje izgubila otroka, celo otroke, tudi več družinskih članov. Ostali so brez doma, izgubili svojo domovino in svoje dostojanstvo. Ko se vaša knjižna družina ob koncu poti ustali v Nemčiji, se želi Harun igrati z dečkom pred hišo. Ko ga nagovori, mu ta odvrne: "Arabec? Zajeban Arabec? Pejd nazaj v Azijo, opica!" Kaj ste hoteli s tem povedati o nas kot družbi?
Saj veste sami, že na poti v Grčiji so vpili za njimi, naj se vrnejo nazaj, da jim jemljejo službe, čeprav je bilo na poti tudi veliko srčno dobrih ljudi, ki so jim pomagali. Ta primitivizem, sovraštvo do vsega tujega, neznanega, drugačnega pa je povsod po svetu.

Kateri del pri pisanju romana je bil za vas najbolj čustven.
Hm ... (Krajši premor.) Tam, kjer sta pokopala svojega otroka, in to kako je to sprejela mama, da je pravzaprav izgubila stik z realnim svetom, v katerega se je vrnila šele takrat, ko ji je grozilo, da bo izgubila še drugega sina.

Mnenje o prebežnikih tako v Sloveniji kot v Evropi ima še vedno negativno konotacijo …
… Seveda.

Se kot pisatelj v knjigi lahko opredeliš do teme?
Ja, saj se tudi v zgodbi sami – na način, kako jo povem in kaj povem.

Zakaj moramo pripovedovati takšne zgodbe?
Ker smo neumni in mislimo, da bomo spremenili svet. Če pa se vsaj kdo zamisli o teh stvareh in se vsaj rahlo spremeni, sem svoj namen dosegel.