Vendarle govorimo o Taylor Swift, ki se je v zadnjih petnajstih letih prelevila iz nashvillske najstniške senzacije v vseameriško klasičarko popa. Z osmim albumom svojo glasbo raztegne na novo žanrsko ozemlje – indiefolk.

Milijonske poslušalske množice ji zaupajo. Ko Taylor Swift objavi album, to v trenutku izve njenih 139 milijonov sledilcev na Instagramu. Na pretočnih platformah imajo na voljo nešteto albumov, a vse drugo izklopijo, ko zaslišijo, da je izšel Folklore. Že prvi dan ga je kupilo 1,3 milijona ljudi, takoj je postal najbolj prodajani album leta v ZDA. Na različnih pretočnih platformah so mu v prvem tednu skupno prisluhnili več kot 500-milijonkrat.

24. julija je izšel ne le album, ampak tudi videospot za cardigan, prvi singel z albuma. Videospot je Taylor Swift tudi tokrat režirala sama. Že od leta 2010, od skladbe Mine, je tesno vpletena v režijo in produkcijo svojih videov. Sorežirala je vse videospote s svojega lanskega albuma Lover, zadnji med njimi (The Man) pa velja za njen samostojni režijski prvenec. Odkar je začela na tleh svoje osnovnošolske sobe pisati pesmi, si prizadeva za to, da je najprej avtorica in šele potem izvajalka ter performerka.

Tudi ko izbira sodelavce, meri na tiste, ki so tudi sami avtorji. Direktor fotografije novega videospota je Rodrigo Pieto, trikratni nominiranec za oskarja. K soavtorstvu pri albumu pa je poleg stalnega sodelavca Jacka Antonoffa tokrat povabila Aarona Dessnerja iz indierock skupine The National, ki je leta 2018 dobila grammyja za najboljši alternativni album. Lahko se zgodi, da bodo tudi Folklore na podelitvah nagrad uvrstili v kategorijo alternativnih albumov. V tem primeru bi Taylor lahko postala prva v zgodovini z nagradami grammy za najboljši album v treh kategorijah: kantri, pop in alternativni. Prva dva že ima.

Na njenih zadnjih dveh albumih je žanrsko prevladoval sintpop, tokrat pa zveni tišje, bolj mehko in razoroženo. Še najbolj spominja na nekatere otožnejše pesmi z albuma Red (2012). Dessner je za spletni portal Vulture povedal, da so na Folklore med drugim vplivali albumi In Rainbows skupine Radiohead, Dylanov The Freewheelin' Bob Dylan ter glasba dveh rockskupin iz devetdesetih, Mazzy Star in Cardigans. Skladba cardigan bi bila lahko hommage slednjim.

YouTubovi videi z besedili z novega albuma lepo prikažejo, kako v glasbo albuma Folklore butajo morski valovi, se nadnjo dvigajo meglice in spušča poletna sopara. Taylor Swift se zdi znotraj teh slik samotna in izolirana. Razlog za to je, da je Folklore nastal med karanteno. Melodije in besedila so potovali med ustvarjalci po koronavirusnem zraku prek aplikacije iMessage. Ta zgodovinski trenutek, kolektivno grozo bližine umiranja, ujame skladba epiphany, ki vzporeja pogum zdravstvenih delavk in delavcev med epidemijo ter dejanja njenega dedka med drugo svetovno vojno.

Preteklost se skozi ves album vrača, kot da še ni rekla zadnje besede, in to v vseh odtenkih folklore. Navezavo na ljudsko pesništvo najbolj neposredno izraža skladba seven. "Ne pomnim več tvojega obraza," pravi, "a še čutim ljubezen do tebe," ki "potuje kot ljudska pesem". Celuloid časa se raztopi, slike izginejo. Kdo še ve, kako je bila videti izvirna žalik žena?

Folklornost njene umetnosti lahko razumemo tudi drugače. Kot vprašanje avtorskih pravic. Taylor Swift je že več let v javnem sporu s Scooterjem Braunom, menedžerjem nekaterih največjih popzvezd, med drugim Justina Bieberja in Ariane Grande. Lani je Braun s svojim podjetjem Ithaca Holdings od Scotta Borchette za 300 milijonov kupil znamko Big Machine Label Group iz Nashvilla, pod okriljem katere je albume izdajala tudi Taylor Swift. Na spletu je to padlo pod oznako apopkalipsa. Ob prodaji založbe in torej tudi prodaji nje kot izvajalke ji Braun ni dovolil, da bi svoje umetniško delo (šest albumov) odkupila, postala lastnica lastne umetnosti. "Čigava je umetnost, če ni avtoričina?" je odmevalo na Twitterju in Instagramu.

Taylor je medtem zamenjala založbo in napovedala, da bo albume ponovno posnela. Ko je lani nastopila na podelitvi ameriških glasbenih nagrad (AMA) kot dobitnica nagrade umetnik desetletja, je Braun do zadnjega poskušal preprečiti njeno izvajanje starih pesmi in ji dal (pozneje umaknjeni) ultimat, da jih lahko izvaja le, če jih ne bo ponovno posnela. Če bo njihov lastnik ostal on sam.

Folklora je tako izid obračuna med industrijo in avtorico. Njene pesmi so s prodajo postale delo brez avtorice. Kot ponarodele pesmi, ki so postale del izročila. Žalovanje ob izgubi pesmi se v albumu prekrije s prebolevanjem ljubezni. Skladba my tears ricochet bi bila lahko namenjena nekdanjemu fantu, a z verzom o poslušanju njenih "ukradenih uspavank" postane balada o položaju avtorice v svetu glasbene industrije tudi napoved boja. Če je kot 17-letnica v skladbi Teardrops On My Guitar pela o solzicah, ki jih razumevajoče posrka njena kitara, se njene solze besa danes odbijajo od užaloščenih strun nazaj v obraze tatov uspavank, ki prekupčujejo z njeno zapuščino. Kot reče v lakes, zadnji skladbi z albuma: "Prišla sem predaleč, da bi mi neki ogabnež, ki se hvalisa s svojimi poznanstvi, / govoril, koliko so vredne moje besede." (I’ve come too far to watch some namedropping sleaze / Tell me what are my words worth.)

Taylor Swift se v vsak boj podaja s pisanjem, to so lahko pesmi, esejistične objave na Instagramu ali protitrumpovski tviti. Ko se znajde na konici noža razočaranj, brez predaje piše in ob tem ponavlja "to sem jaz, ki si prizadevam" (this is me trying), kar je tudi refren ene od skladb z albuma Folklore.

V zgodovino tekstopistva se bo z zlatimi črkami vpisala po bridžih svojih skladb. Edini, ki jo pri bridžih lahko dohaja, je Justin Vernon z umetniškim imenom Bon Iver, prvi falzet indiefolka. Dokaz za to je njun duet exile, dialog o koncu razmerja, ki vdihne novo življenje frazi "osebno je politično". V skladbi drug drugemu razlagata, da sta takšen konec filma že videla in jima ni bil všeč, a kljub temu dajeta vtis, da bi ga ponovila znova in znova. Že samo zato, da bi lahko še enkrat zapela to pesem.

Skozi album se oziramo v pretekla poletja, nekaj pesmi pa nostalgijo tudi odplakne. Skladbe invisible strings, hoax, peace in lakes iz spominov na mladost potegnejo surove odrasle uvide, ki jih obhaja pomirjenost, a tudi grobi zaključki. Njeni albumi so vedno odtisi tega, kar se ji dogaja, zato na primer ne preseneča, da je ob albumu Lover izdala tudi svoje dnevniške zapiske. Vendar pa njena lirika ni obrnjena vase: vživlja in razblinja se v perspektive drugih ljudi, v milijon delcev. Umetnica na trapezu je, kot se samoopiše v skladbi mirrorball. Sijoča se "razlomi na milijone delcev", da bi nam pokazala "vse različice nas samih". Kot da se nenehno sprašuje, kako ljubezen in bolečina odmevata v drugih ljudeh. Na prejšnjih albumih je bila tako v skladbi Speak Now pripovedovalka druga ženska, ki vdre na poroko in odpelje ženina, v Death By A Thousand Cuts je pripovedovalka lik iz filma Someone Great, v skladbi You Are In Love pa sta pripovedovalca njena prijatelja Lena Dunham in Jack Antonoff v noči, ko sta se spoznala in zaljubila.

S Folklore gre še korak dlje. Mnoštvo pripovedovalcev se cedi po vsem albumu, tri skladbe - august, cardigan in betty – pa zastavljajo dramo, vredno gledališke ali filmske izvedbe. V njih se najstniki zaljubljajo, nevedoč, da bodo imeli do konca poletja zlomljena srca, sledi tega pa bo razneslo tudi v odraslost. Prevara še nikoli ni imela tako nežne interpretacije, posebno zato, ker naracijo najstniškega triptiha dopolnjuje skladba illicit affairs. Ta je v opusu Taylor Swift duhovna naslednica njenih preostalih skladb o varanju – Getaway Car z albuma Reputatuon, Cruel Summer z albuma Lover in White Horse z albuma Fearless. Drama o srednješolskem romantičnem trikotniku je priljubljena tudi na rumenih straneh, med drugim ker so vpleteni liki Betty, Inez in James poimenovani po hčerkah hollywoodskega para Blake Lively in Ryana Reynoldsa.

Na albumu Folklore nastopajo izmišljeni in v življenje ponovno priklicani liki. Skladba the last great american dynasty oživlja resnično osebo Rebeko Harkness, osovraženo bogato dedinjo, ki je umrla leta 1982. Kartala je s Salvadorjem Dalíjem, pila penino iz bazenov in pobarvala sosedovega psa na zeleno. Kot izvemo v skladbi, je Rebekah živela prav v tej vili na Rhode Islandu, katere lastnica je danes Taylor Swift. Pesem o Rebeki Taylor Swift sopostavlja s svojo medijsko podobo, znano kot miss Americana, ki jo je dobila ravno zaradi zabav v tej vili. Verz "imela se je čudovito, medtem ko je vse uničila" skozi skladbo polagoma razvije v verz "imela sem se čudovito, ko sem vse uničila."

Ni prvič, da skozi glasbo analizira in ironizira svojo medijsko podobo. Ko so jo označili za noro nekdanjo punco, je očitke vpisala v uspešnico Blank Space, pozneje pa dekonstrukciji koncepta slabega slovesa posvetila ves album Reputation.

Zdaj z zgodbo Rebeke Harkness zareže še globlje v arhetip neobvladljive, nore ženske. Kar načne z obujanjem zgodovinskih krivic, zbranih v Rebekini zgodbi, v skladbi mad woman tako rekoč razvije v traktat o sociologiji spola. "Dobre žene vedno vedo / Da bi morale biti jezne in strašne kot jaz, a / Nihče ne mara nore ženske." (Good wives always know / She should be mad, should be scathing like me, but / No one likes a mad woman). Skoznjo opolnomoči žensko jezo in iz nje izvije emancipatorno silo. Ni naključje, da prav na tem albumu premierno letijo kletvice.

Ko Taylor Swift ponovno izumlja pojem folklore, vanj vrašča vse, kar zadene tope vogale srca, a to počne z nepopustljivo kritiko patriarhalnega kulturnega izročila in romantičnih idealov. Folkloro naseljujejo žalik žene z Rhode Islanda, zaljubljeni najstniki, spodletela upanja, filmski konci, Pensilvanija njenega otroštva, afere, avtorsko pravo in tudi minevanje poletja.

"Avgust je odtekel po požirkih kot steklenica vina," zapoje v skladbi august. Niti Taylor Swift ne zmore ustaviti minevanja avgustovskega časa. Vse, kar lahko stori, je, da v popkulturno izročilo še naprej podaja pesmi, v katerih zaslutimo vse tiste najboljše filme, ki niso bili nikoli posneti.