Iz njih izbere najizrazitejša sodobna književna imena, prek prevodov njihovih del v slovenski jezik pa festival na ta način poskrbi za dobrodošel medkulturni dialog ter literarno izmenjavo. Iz množice predvsem evropskih jezikov je do zdaj na Vilenici izšlo trinajst knjižnih antologij, kot štirinajsta pa se na letošnjem festivalu pod naslovom Raddir í loftinu (Glasovi v zraku) predstavlja sodobna islandska književnost, ki prinaša raznovrsten nabor avtorskih glasov (Kristín Marja Baldursdóttir, Gyrðir Elíasson, Þórdís Gísladóttir, Jónas Reynir Gunnarsson, Hallgrímur Helgason, Dagur Hjartarson, Fríða Ísberg, Auður Jónsdóttir, Hildur Knútsdóttir, Andri Snær Magnason, Guðrún Eva Mínervudóttir, Sverrir Norland, Eiríkur Örn Norðdahl, Auður Ava Ólafsdóttir, Ragnar Helgi Ólafsson, Bragi Ólafsson, Kristín Ómarsdóttir, Sigurður Pálsson, Ragna Sigurðardóttir, Sigurjón Birgir Sigurðsson in Bergþóra Snæbjörnsdóttir), s katerimi bo slovensko bralstvo dobilo poglobljen vpogled v trenutno dogajanje na severu evropske literature.

Sorodnosti med slovensko in islandsko literaturo
Podobno kot slovensko, tudi islandsko literarno ustvarjanje v območju Evrope spada med manjše književnosti. Kot je ob izboru in uredniškem delu zapisal islandski sourednik Sverrir Norland, je vesel, da so prišla islandska imena sodobne književnosti v Slovenijo "med še en maloštevilen narod, a ne zgrajen iz lave, neskončnega oceana in njork, temveč lepih gozdov, volkov in – domnevam – podobne žalosti, s katero odraščamo". Sourednik je namreč kot eno od sorodnosti med Islandijo ter področjem Srednje Evrope in Slovenije omenil prav občutje, v katerega se hkrati zapisuje melanholija ter hrepenenje – slednje pa je označil z islandsko besedo sorgarfegurð, ki je sestavljenka iz besede žalost in lepota, "blizu pomenu portugalske besede saudade, a je še natančnejša, nanaša se namreč na hrepenenje po nečem, kar se ne bo nikoli vrnilo". Po njegovih besedah se ob vse težjem položaju islandskih avtorjev tudi večjemu delu prebivalstva Islandije zdi, "da svet nenehno izginja izpred naših oči. Naša kultura je dober primer za to: zdi se, da je vsak dan v poslednjih vzdihljajih. Vsak dan, ko se zbudimo, najprej začnemo postopek oživljanja jezika: tako da ga pišemo in govorimo. Pisanje v islandščini ni le izmišljanje novih zgodb in pisanje člankov za potrebe rušenja kapitalističnih prašičev; dobesedno gre za vdihovanje življenja v besede vsakokrat znova, ko jih uporabimo," pri čemer gre tokratni izbor avtorjev razumeti kot prijateljske glasove v zraku, ki obstajajo in potrebujejo posluh slovenskega bralstva.

Enako o islandski literaturi razmišlja tudi slovenska urednica antologije Lucija Stupica, ki je ob izidu zapisala, da se "Slovenci z Islandci zlahka počutimo domače – obe deželi sta manjši državi, deželi dveh manjših jezikov, zelo dobro razumemo, kako ranljiva je suverenost. V podobnostih in razlikah se tiho dotikamo. Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev slovenske prestolnice. Njihovo pisateljsko društvo povezuje približno 400 avtorjev, njihova književna pokrajina premore kakih 40 založb, poleg piscev pa so najpomembnejši bralci. Ne le tradicionalno obdarovanje s knjigami za božič – za Islandce velja, da so med najboljšimi bralci in kupci knjig na svetu. Oddaljenost od drugih celin obračajo v svojo prednost: ustvarili so prepoznaven literarni svet," pri tem pa ima Islandija "odlične pisateljice in pisatelje, predvsem pa so narod skaldov. Pesem je njihova lava ali bolje, kot zapiše islandski pisatelj Sjón: "znano je da v pesmih / ko se megla razkadi / s seboj odnese goro".

O prepletanju sorodnosti in morebitnih razlikah pa je mogoče govoriti šele ob prevodih, ki so vmesni člen stikanja med obema literaturama. Letošnjo antologijo sta med drugim (Miljana Cunta, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski, Lucija Stupica) prevedli tudi Miriam Drev ter Iva Klemenčič, kjer je prva svoje vtise ob islandski književnosti opisala kot "neke vrste bel prostor, obenem vzbujajoč občutek odmaknjenosti, tudi zaradi starodavnega jezika. Halgrimur Helgason v zgodbi Islandsko izročilo molka pravi, da se islandščina v tisoč letih ni spremenila, kajti eden od stebrov islandske kulture je bila molčečnost, kar je zaradi redke poseljenosti otoka po eni strani vsaj delno res, po drugi pa gre seveda za avtorsko ironijo," druga pa je ob novici, da bomo Slovenci dobili Antologijo sodobne islandske književnosti, pomislila "Končno!".

Raznoliki in sveži islandski glasovi
Antologija sodobne islandske književnosti prinaša 21 raznolikih glasov za 21. stoletje, pri čemer pa bo letošnja Vilenica posebno pozornost namenila predvsem trojici ‒ Kristín Ómarsdóttir, Ragnar Helgi Ólafsson, Bergþóra Snæbjörnsdóttir, ki bodo nastopili na virtualnem okroglem omizju, predstavili pa se bodo tudi z branjem iz svojih del. Prva izmed trojice, romanopiska, dramatičarka, umetnica in pesnica Kristín Ómarsdóttir v svoji poetiki prepleta pravice žensk, lezbično in gejevsko ljubezen, brezdomce in druge skupine na periferiji civilne družbe. Po besedah prevajalke Ive Klemenčič nas z besedami hkrati fascinira in plaši, spravi v jok in spravi v smeh. Slovenskemu bralcu bo odslej na voljo avtoričina pesem Nočna mora, ki s podobami izkoriščanih otrok, ki jim odsekajo prste in zašijejo usta, medtem ko šivajo za zahodni svet, ne da spati. Ravno nasprotno pa sta avtoričino prevajalko ob pesmi Psalmski verz preplavili nenavadna umirjenost in toplina, s katero nas Ómarsdóttir "popelje na dolgo potovanje, med katerim se nenehno oziramo nazaj, premišljujemo, raziskujemo, na koncu pa med še tako raznolikimi vzorci, oblikami in temami najdemo stične točke. Gre za delo, ki se uspešno upira vsem oblikam klasifikacije, in nam prikaže svet, poln skrivnih naključij, v katerih lahko kompromis sklenejo še tako velika nasprotja: oblast in skrb, abstraktno in konkretno, veličastno in vsakdanje. Nedvomno odlično branje."

Med neizprosnostjo in brutalnostjo bo vileniško občinstvo nagovarjala tudi Bergþóra Snæbjörnsdóttir, ta hip ena najobetavnejših mladih islandskih avtoric, ki je svojo pisateljsko pot začela kot pesnica ter za drugo pesniško zbirko Flórída prejela islandsko literarno nagrado. Slovensko bralstvo bo deležno v slovenščino prevedenih odlomkov njenega romana Svínshöfuð (Pujsoglavec), v katerem avtorica skozi edinstveno družinsko zgodbo prek različnih perspektiv spregovori o bolečini, ki se deduje med generacijami in pred nas postavlja pogosto groteskni svet ter protagoniste na družbenem obrobju. Iz območja prepleta filmske umetnosti in literature pa bo na letošnji Vilenici predstavljen tudi Ragnar Helgi Ólafsson, ki je objavil dve zbirki poezije, zbirko kratke proze in spomine Bókasafn föður míns (Knjižnica mojega očeta), v katerih spregovori o obdobju po očetovi smrti, ko je moral pregledati 4000 knjig v njegovi knjižnici ter se odločati, kaj bo obdržal in kaj zavrgel. Avtorjevo ustvarjanje bo v slovenščini predstavljeno z njegovo poezijo, ki se pogosto ukvarja z na videz osnovnimi banalnostmi človeškega stanja ‒ povezavami med seboj in drugimi, poezijo, časom in spominom – kar pa Ólafsson izgradi v večglasno, raznoliko poetiko, v kateri imamo občutek, da je življenje skrito, da nič ni tako, kot se zdi, da je življenje nočni ribolov in je zato pomembno pogledati globlje v brezno.

Letošnja Vilenica prevprašuje geslo Quo Vadis?
Festival Vilenica vsako leto izpostavi tudi enega od osrednjih vprašanj, ki ga zastavi ob srečanju književnikov iz vsega sveta, v letošnjem letu se bodo vileniški gostje tako ozirali na festivalske začetke, hkrati pa se povpraševali o prihodnosti – festivalsko geslo leta 2020 je namreč "Evropa se širi in krči – Quo Vadis?". V duhu festivalskega gesla so odgovore na vprašanje, "kam gremo" in ali bo na tej poti v (ne)znano umetnost še potrebna, iskali tudi islandski gostje.

Pesnica in prozaistka Bergþóra Snæbjörnsdóttir je ob razmišljanju o prihodnosti evropske družbe prepričana, da mora Evropska unija prenehati "biti orodje komercializacije globalnega trga in se začeti osredotočati na družbeno pravičnost, enakost in izobraževanje za vse. Samo tako lahko premaga rasizem in prepreči sesutje same vase, prepreči, da bi še več držav izstopilo. Všeč mi je zamisel o zvezi, ker verjamem v "mi", ne "jaz". Ne verjamem v meje, saj povzročajo nasilje, revščino, smrt in diskriminacijo. Tako je schengen na neki način čudovit, da omogoča prosto gibanje. A prosto gibanje velja samo za nekatere, ne za vse, kar pa je njegova slaba stran. Nasilje proti prebežnikom in beguncem, ki smo mu bili priča, je grozljivo, Evropa mora biti spodbujevalna, sprejemati nove ljudi, nove vplive, nove poglede." Ob tem tudi o vlogi umetnosti v današnjem položaju ne priznava omejitev, razmejitev ter meja; te namreč povzročajo "nasilje, revščino, smrt in diskriminacijo"; a avtorica ob tem verjame v umetnost, v vez, ki jo ta splete med posamezniki skozi zgodbe, podobe, lepoto. - "Želim si prihodnosti, kjer bi vsi imeli pravico do osnovnega dohodka, kjer tisti, ki ne morejo sodelovati na trgu, ne bi bili odrinjeni na rob, kjer je tehnologija res prevladala in je večina služb nepotrebnih. Kaj ostane? Človečnost in ustvarjanje." Temu skozi območje filozofije in poezije pritrjuje tudi Ragnar Helgi Ólafsson, ki o vprašanju, kam gremo, pravi: "Vprašanje ni ozko, jaz pa imam samo skromne odgovore, če jih sploh imam. Po mojem se umetnost začne z individualnimi, ne univerzalnimi stvarmi. Zdi se, da smo spet priča obratu od hegeljanstva v marksizem, hkrati pa je kapitalizem bolj podivjan kot kadar koli – pravzaprav je podobno cirkusu. Zakaj časi so na neki način za umetnika polni izzivov. Zdi se, da gre dandanes večinoma za prevladujoči materializem v kombinaciji z nekakšno vrsto absolutizma. Poezija lahko prispeva največ, ko ustvarja stvari: majhne, singularne, fragmentarne, skromne. A taka poezija se zdi v nasprotju s časom."

Na drugi strani Kristín Ómarsdóttir današnji položaj v svetu vidi izjemno zaostreno, hkrati pa tudi prevprašuje, ali naši koraki peljejo v pravo smer: "Morda proti koncu človeštva, ne vem natančno. Stanje "našega" sveta temelji na nasilju in veliko nerazumevanja o funkciji človeškega in živalskega telesa. Nimam prostora, da bi to podrobneje razložila. Vsekakor upam, da covid-19 ne bo poglobil in razširil revščine. Upam, da se bosta čim prej našla zdravilo in cepivo in upam, da se bo distribucija ekonomskega bogastva, sistema, radikalno spremenila. Upam, da se človeštvo lahko osvobodi pomembnosti materializma. Najbolj se bojim porasta fašizma – "porasta???" – očitno je dovolj zemlje, prsti, da se zaseje. Prst, zemlja in semena so prelepi svetovi, ki jih ne bi smeli uporabljati v tem kontekstu. Žal. Upam, da se bom lahko zazrla vase za glas boga in mu natančneje prisluhnila, in natančno poslušala druge. Vendar nisem prepričana, ali so moje želje in želje drugih ljudi vredne zaupanja ‒ "mi" (ne vem, kdo smo "mi") smo tako dolgo, dolgo in dolgo usmerjeni po napačnih poteh in vandalizem je globoko v srcu skoraj ... vseh !!!???"

V luči stopanja korakov naših prihodnjih poti, tako znotraj in zunaj literature, avtorji ter avtorice na ta način ponujajo različne interpretacije, nekateri bolj optimistične, drugi bolj črnoglede, skupno pa jim je zavedanje nujnosti prevpraševanja naše prihodnosti. To tudi sicer ostaja osrednja iztočnica preostalih vileniških avtorjev in avtoric, letos prihajajoč iz 13 različnih evropskih držav, med seboj združenih s prepoznavnim, odmevnim literarnim delom ter pokončno avtorsko držo – ta se ob 35. obletnici Vilenice tako kot v njenih preteklih izvedbah, tudi v sedanjem času, v skrbi za prihodnost bori za svobodo besede, pluralizem mnenj in je zazrta v Evropo boljše prihodnosti.