Čeprav ima Vojnović na trenutno politično garnituro precej deziluzioniran pogled in ne verjame, da bodo peticije kaj spremenile – češ da je kultura priročno polje boja za odvračanje pozornosti od drugih premikov na političnem parketu – se kot razmišljujoč človek ogiba delitvi družbe na "naše" in "njihove". "Politika je pač igra, ki se med drugim igra s simulacijo dialoga, ki to ni, s polarizacijo in neprestanim napadanjem. A življenje je veliko več kot politika in družbo si delimo tudi z ljudmi, katerih stališča se nam zdijo včasih škodljiva. Brez razumevanja ne more priti do omilitve najgrozljivejših stališč in ideologij."

Pisatelja, lucidnega kolumnista in filmskega režiserja Gorana Vojnovića ni treba posebej predstavljati. Z literarnim prvencem Čefurji raus!, ki je bil nagrajen s kresnikom in nagrado Prešernovega sklada ter prodal neverjetnih 20 tisoč izvodov, se je pred dvanajstimi leti v hipu zavihtel v panteon slovenske sodobne književnosti. Roman je bil eden od tistih redkih fenomenov, ki "prebijejo mejo običajnega knjižnega občinstva" in nagovorijo najširši krog ljudi, kot se izrazi sam. Čeprav sta sledila še ambicioznejša in obsežnejša, prav tako s kresnikom nagrajena romana Jugoslavija, moja dežela in Figa, ki sta odpirala vprašanja identitete in dediščine prostora nekdanje Jugoslavije, se Vojnović zaveda, da se nekaterih okoliščin ne da poustvariti: "Nimam toliko zagotovljenih bralcev, kot je bilo ljudi, ki so prebrali Čefurje."

V letošnji gledališki sezoni bo na odru ljubljanske Drame zaživela dramatizacija Fige, "v predalu" pa hrani že dokončan celovečerec Nekoč so bili ljudje. Morda bo ravno to prvi večji slovenski film, ki bo vzporedno z redno distribucijo zaživel tudi na kateri od spletnih platform.

Danes bo Vojnović eden od govornikov na dogodku Prišel, videl, bral,ki ga organizirata Center za kreativnost in Založba Beletrina; na njem bodo razmišljali o trendih in izzivih sodobnega založništva, od digitalizacije do promocije in trendov pri prodaji knjig. Prav zato v intervjuju, ki sledi, razmišlja tudi o (negotovi?) prihodnosti slovenskega založništva in pomenu tega, da se okrog pisateljevega imena ustvari prepoznavna znamka.

Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste omenili, da ste zaposleni s snemanjem. Ima to kako zvezo z vašim tretjim celovečercem, Nekoč so bili ljudje? Prva klapa je padla pred letom in pol, ampak film trenutno še ni napovedan v kinematografih.

Film Nekoč so bili ljudje je končan že nekaj časa, a čakamo na ugoden – ali pa vsaj manj neugoden – trenutek za njegovo distribucijo. Odločili smo se, da filma nima smisla predvajati na Festivalu slovenskega filma; po mojem v teh razmerah festivala sploh ni smiselno organizirati. Trenutno razmišljamo o mogočih načinih distribucije, saj klasično predvajanje v kinematografih preprosto ne bo dovolj. Ena možnost so seveda spletne platforme, a je to za zdaj še v fazi razmisleka. Čas nas v resnici ne priganja in lahko s filmom tudi počakamo: tema migracij, ki jo obravnava, bo aktualna še naprej oziroma celo vedno bolj.

Vas frustrira, da imate dokončan izdelek, ki ga še ne morete deliti z ljudmi?

Ves čas pandemije sem skušal čim manj razmišljati o tem. Seveda bi dokončan film rad predstavil in mu pustil živeti, ampak ni mi preostalo drugega, kot da sem svojo pozornost preusmeril drugam, dokler ne nastopi čas, primernejši za kino in za film. Priča smo bili temu, da so festivali odpadali ali pa se selili na splet: velikega zanimanja za nove filme v zadnjem času ni bilo čutiti. Morda bo v letu ali pa letu in pol kino ponovno zaživel – ljudje bodo ugotovili, da pogrešajo izkušnjo obiska kina. Ne vem pa, ali lahko s filmom počakamo do takrat.

Mislite, da bi bili Slovenci za predvajanje novega filma na spletni platformi pripravljeni odšteti ceno, primerljivo s kinovstopnico? Piratiziranje filmov je pri nas še vedno zelo razširjeno in marsikdo za te vsebine ni pripravljen plačati.

Odgovora na to v resnici nimam – vprašanje si zdaj šele zastavljamo. Cena bi seveda morala biti nižja od cene kinovstopnice: za izkušnjo gledanja filma doma ljudje ne bodo plačali iste vsote kot za izkušnjo kina. Akcija Baze slovenskih filmov, ki je med karanteno ponujala brezplačen ogled domačih filmov, je pokazala, da obstaja zanimanje za slovenski film; to me opogumlja. Sicer pa nimamo samo v Sloveniji težav s plačevanjem za vsebine na spletu, pa naj gre za medijske ali umetniške. Na razpolago je toliko brezplačnih vsebin, da jih marsikdo noče dopolniti s plačljivimi. A v teh časih bomo nekaj preprosto morali poskusiti. Uspeha ne more garantirati nihče, jasno pa je, da v trenutnih razmerah velike številke gledanosti v kinih preprosto ni mogoče doseči.

O filmu Nekoč so bili ljudje ste povedali, da načenja problematiko begunstva, a s poudarkom na nastavljanju zrcala zahodnjaški družbi in njenemu ksenofobnemu odzivu na najnovejši sklop migracij. Migracije v Evropo in tudi begunske krize niso nov pojav. Zakaj je bila tokrat reakcija mnogih na stari celini tako skrajna in zaostrena?

Res je, da so migracije od vedno, a je res tudi, da se ljudje v Evropi doslej niso počutili tako ogrožene, kot se počutijo danes. Podeželja Evrope se praznijo in ljudje se tam počutijo precej pozabljene in spregledane. Zdi se jim, da njihov način življenja izumira, manj so navajeni na nenehno prilagajanje spremembam kot ljudje v mestu. O teh vprašanjih govori tudi film Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov. In v resnici ne moremo reči, da so njihovi strahovi neutemeljeni – drugo vprašanje pa je, kam ljudje projicirajo svoj strah in kaj ta strah potem obrodi.

Slovenija je eno samo veliko podeželje. Pandemija je sicer stvari postavila na glavo, a pred pandemijo so se mladi odseljevali, ker v domovini niso videli perspektive. Ogromno ljudi se počuti, ko da so ostali na stranskem tiru. Niso se ustrašili samo migrantov, ampak tudi sprememb v družbi, tehnologije ... Strah je kompleksen pojav, migranti pa so tista skupina, na katero je strah najlažje projicirati, še posebej, če pri tem pomagajo mediji. Tema bo po mojem ostala aktualna zato, ker se bo po ponovni vzpostavitvi bolj ali manj "normalnega stanja" začel pojavljati strah, da so ravno potencialno okuženi migranti tisti, ki nas vlečejo nazaj v krizo. Tako bo, dokler ne ugotovimo, kako popraviti ali vsaj omiliti evropska neravnovesja, ki pa se v resnici vedno bolj večajo, še posebej v času pandemije.

Iz tega razmišljanja veje ogromna pripravljenost za poslušanje in razumevanje "druge strani“. Na neki način bi bilo veliko lažje argumentirati ničelno toleranco do rasizma in prekiniti komunikacijo z drugače mislečimi. Je dialog edina pot naprej?

Če se s čim ukvarjam, je to razumevanje. V svojih filmih in knjigah skušam razumeti ljudi, ki so zelo drugačni od mene. Junaki v mojih filmih so vse prej kot zgledni, liberalni posamezniki; pogosto imajo precej drugačna stališča kot jaz osebno. Ljudi, ki so mi podobni, poznam in razumem. Težko bi se jim posvetil toliko, da bi o njih napisal roman. Vedno me zanima tisti na drugi strani – in drugih strani je ogromno. V Sloveniji ves čas govorimo o "enih" in "drugih", a v resnici je teh skupin ljudi veliko več. Nisem ne politik in ne aktivist, le posameznik, ki skuša razumeti, kaj se nam dogaja. Tudi Nekoč so bili ljudje govori o dveh meni podobnih ljudeh, ki ju okoliščine speljejo na drugo, meni težko razumljivo stran. Kako prideš do tega, da počneš stvari, ki se mi ta hip zdijo nepredstavljive? Če bi bil sam v podobni situaciji, bi razmišljal drugače? Ves čas se skušam iztrgati iz svoje realnosti in se – vsaj skozi fikcijo – postaviti onkraj okolja, v katerem sem odrasel in ki me je oblikovalo. V filmu se poigravamo z idejo dveh "dobrih ljudi", ki začneta početi precej grozne stvari, ker ju je življenje postavilo v brezizhodno situacijo.

V naši družbi smo preprosto nehali razumeti drug drugega. Razumem, da politika tega ne more početi – politika je pač igra, ki se med drugim igra s simulacijo dialoga, ki to ni, s polarizacijo in neprestanim napadanjem. A življenje je veliko več kot politika in družbo si delimo tudi z ljudmi, katerih stališča se nam zdijo včasih škodljiva. Brez razumevanja ne more priti do omilitve najgrozljivejših stališč in ideologij. Če bomo vsi sprejemali radikalno delitev, družba na koncu ne bo več znosna.

So filmi in knjige z angažiranim sporočilom do neke mere obsojeni na to, da bodo pridigali samo že prepričanim? Da ravno tisti, ki bi to sporočilo najbolj morali slišati, ne bodo stopili v kinodvorano in ne bodo odprli knjige?

Seveda obstaja ogromno takih primerov. Na levem delu političnega spektra veliko ljudi ne bere Draga Jančarja, ker naj ne bi bil "njihov", in podobno. Mislim, da ljudje, ki veliko berejo knjige in gledajo filme, vseeno puščajo odprt prostor tudi za druga stališča. Upam tudi, da moje knjige vseeno niso tako grobo postavljene v neki ideološki prostor, da bi kogar koli izrazito zmotile. Seveda lahko obstaja določen vnaprejšen odpor do "čefurjev" in do Gorana Vojnovića, a ko se enkrat pripraviš do tega, da prebereš knjigo ali si ogledaš film, je vprašanje samo še, ali se te bo delo dotaknilo ali ne. Ko začneš brati knjigo, ni več prostora za predsodke. Sam se na primer ne morem pripraviti do tega, da bi bral Petra Handkeja. A ko se mi bo nekega dne o tem uspelo prepričati, se bom knjigi prepustil. Če je knjiga dobra, te sama prisili v to, da pozabiš vse, kar si sicer misliš o njenem avtorju.

Kakšen družbeni vpliv imata v resnici knjiga in film? V zvezi s tem sem pesimist. Ne glede na uspeh Čefurjev je vprašanje, ali je romanu, predstavi in filmu uspelo senzibilizirati družbo in komu spremeniti stališča. To je težko ocenjevati. Rad bi verjel, da sem nekaj malega prispeval k temu, da se je družba vsaj malo zmehčala in da se je vsaj kdo zamislil. Zame je uspeh že, če mi uspe premakniti enega samega človeka.

Resni slovenski filmi vedno težje dobivajo večjo publiko: zadnji, ki mu je to uspelo, je bil Razredni sovražnik. Nastajajo tudi komični filmi, ki bi pred dvajsetimi leti zlahka dosegli več deset tisoč gledalcev, zdaj pa so obsojeni na nižje številke, pa v resnici ne vem, zakaj. Tak je na primer film Ne bom več luzerka Urše Menart. Podobno je s knjigami – obstaja par fenomenov, a ti so vedno bolj predvidljivi. Vedno redkeje se zgodi, da se uspe resni literaturi preobraziti v uspešnico.

Toda eden od fenomenov slovenske književnosti ste ravno vi sami. Kakšen odnos imate do svojega imena kot znamke, ki ima sama po sebi na tržišču določeno vrednost? Kako koristno je to znamko zavestno negovati? Ali pa ste se od vnaprejšnjih predstav in pričakovanj, ki izhajajo iz vaše javne podobe, kdaj hoteli ograditi?

Prepoznavnost je privilegij, saj mi je olajšala življenje: dobil sem več svobode, da sem preizkušal različne stvari. Pričakovanja so bila seveda visoka, kar mojemu filmskemu prvencu ni ravno koristilo. Tudi pri drugem romanu, s katerim sem šel v drugo smer od prvenca, sem se spraševal, ali bo deležen pozornosti – na srečo je bil. Čefurji raus!, ki so bili v nekem trenutku večji brand kot jaz sam, so mi definitivno olajšali življenje in mi prinesli določene privilegije. V literarnem svetu ta brand še nekako vztraja – tudi zato, ker še nisem napisal toliko, da bi razvodenel. Je pa res, da je bil vsak moj naslednji roman malo manj prodajno uspešen. Figa je roman, ki zaradi svoje zasnove in dolžine nikoli ne bo prodan v tolikih izvodih kot Čefurji raus!, ne glede na to, kakšna znamka sem jaz.

Uspeh Čefurjev – tako kot uspeh drugih fenomenov, kot sta na primer Bronja Žakelj ali Tadej Golob – je v tem, da je roman prebil mejo običajnega knjižnega občinstva, ki šteje par tisoč ljudi. Nagovoril je tudi ljudi, ki sicer kdaj kaj preberejo, a niso redni bralci in ne spremljajo slovenske književnosti. Ti romani pridejo do ljudi, do katerih druge knjige ne pridejo. To je vse redkejši dosežek in tudi meni ne uspe z vsako knjigo – ne glede na to, ali sem "brand" ali fenomen ali kaj tretjega. Nimam toliko zagotovljenih bralcev, kot je bilo ljudi, ki so prebrali Čefurje. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z brandom Bronje Žakelj, če njena naslednja knjiga ne bo več avtobiografska. Tudi Golobov brand je trenutno v celoti povezan s kriminalkami, ne pa z njegovimi drugimi knjigami, ki so prav tako dobre. V resnici ima najbolj jasno oblikovan brand morda Drago Jančar: klasik, ki se skoraj brez izjeme zazira v preteklost; njegovo bralstvo ve, kaj lahko od njega pričakuje. Jaz pa vedno znova preoblikujem svojo znamko.

Za "znamko“ bi bilo verjetno koristno, da bi kmalu po uspehu romana Čefurji raus! napisali njegovo nadaljevanje; o tem so vas svoj čas v intervjujih nenehno spraševali. Pa vendar ste zavestno zavili v drugo smer. Tudi zaradi bremena zavesti, da je tak uspeh skoraj neponovljiv?

Brand se neguje zaradi čisto konkretne finančne koristi – avtorji neko zgodbo nadaljujejo, kar jim pač prinaša dobiček. Ne bom trdil, da mi Čefurji raus! niso prinesli dobička, a predvsem na literarnem področju to niso bile ogromne vsote. Knjiga mi je omogočila dostojno življenje, nisem pa z njo obogatel – v resnici mi je predvsem odprla vrata do drugih stvari, s katerimi sem lahko zaslužil.

Prav tako mi ta knjiga ni odprla sveta: bila je zelo težko prevedljiva in zato je imela precej omejen doseg, še posebej v primerjavi z Jugoslavijo, mojo deželo. Velike založbe so se večinoma bale prevoda – z izjemo Balkana, kjer je imel lep uspeh, je roman v tujini izšel predvsem po zaslugi entuziazma manjših založb. Nemci so se v zvezi s Čefurji opogumili šele zdaj, ko že imajo prevoda Jugoslavije in Fige; moj prevajalec se je pri tem zelo dolgo upiral. Nihče ni vedel, koliko se bo v prevodu izgubilo.

Vas je strah te "razvodenitve“ romana v prevodu, še posebej v jezikih, nad katerimi nimate pregleda?

Ni me strah. Vem, kako težko je priti do prevodov, tako da sem za vsakega posebej hvaležen. Prvi prevodi so bili v meni razumljive jezike, tako da sem sproti videl, koliko in kaj ostane, ter se s tem sprijaznil. Morda se tuji bralci ob Čefurjih za odtenek manj zabavajo kot slovenski, a še vedno jih lahko nagovorijo in na primer v švedski družbi načnejo vprašanja, povezana z njihovimi lokalnimi razmerami. Nad vsem ne moreš imeti nadzora, ljudem moraš preprosto zaupati in upati na najboljše. Seveda pa obstajajo boljši in slabši prevodi; iz odzivov hitro ugotoviš, kakšnega si dobil. Iz pogovora z bralci se razbere, ali do bralcev pride tisto, kar si nameraval povedati. Včasih lahko prevod celo kaj popravi in uredi tvoje misli, dodela izvirnik.

Ko roman spustiš od sebe, si zanj želiš predvsem to, da bi imel čim daljše življenje. Vse od prevodov in nagrad do gledaliških predstav doživljam kot podaljševanje življenja romana. Nimam iluzij glede tega, da pišem klasike, ki jih bodo brali čez dvesto let, vseeno pa je bilo vloženega preveč truda, da bi bila knjiga pozabljena že čez pol leta. V zadoščenje mi je videti, da dela in junaki živijo naprej, pa čeprav to pomeni, da jih ne moreš nikoli dokončno spustiti iz glave.

Nisem plačan toliko, da bi bil honorar sam po sebi zadostna nagrada. Samo še snemanje filma ima nižjo urno postavko od pisanja romana.

Je predvsem majhnost našega trga kriva, da se samo s pisateljevanjem pri nas ne da preživljati? V tujini bi bil pisatelj z uspehom, relativno primerljivim z vašim v Sloveniji, zelo premožen človek.

Morda bo koga presenetil podatek, da sem pravzaprav največ zaslužil z dvema predstavama pod okriljem komercialnega gledališča - Tak si in Čefurji raus!. Obe predstavi sta bili izredno uspešni, in komercialno gledališče pač ima svojo publiko. Samo književnost takega zaslužka ne prinaša – je pa res, da mi je ravno književnost odprla vrata. Že deset let imam redne mesečne dohodke kot kolumnist Dnevnika; verjetno je pisateljska kariera pripomogla tudi k temu, da lahko realiziram filmske projekte in da me kdo najame kot soscenarista. Čerav delujem na zelo različnih področjih, vse dojemam kot povezano med seboj. Kljub vsemu pa bi v vseh teh letih komaj nabral dovolj za eno stanovanje v centru Ljubljane. Ko so izšli Čefurji, so bili sosedje na Fužinah prepričani, da sem se odselil zato, ker sem zaslužil toliko, da mi ni bilo več treba živeti tam. Ljudje imajo zelo filmske predstave. Spomnim se tudi, da so me dijaki na neki šoli vpašali, ali me je pripeljal šofer.

V slovenski javnosti je še vedno pogosto mnenje, da mora biti "dober umetnik" sposoben preživeti na prostem trgu. Drugi namreč samo "odžirajo davkoplačevalski denar“.

To so zmerljivke v rednem obtoku, ki jih delno podpira politika, delno pa jih potrebujejo ljudje, da na ta način izražajo lastno nezadovoljstvo. V resnici gre za preprosto vprašanje matematike. Če potrebuješ med pol milijona in milijon evri, da posnameš film, je lahko izračunati, koliko ljudi bi ga v resnici moralo videti v kinu, da bi po plačilu distributerja povrnil vložena sredstva. Seveda lahko film posnameš tudi za manj denarja, a to pomeni samo, da vsi sodelavci ne bodo dostojno (ali pa sploh) plačani. Tudi Amazon za svoje storitve zaračuna zelo malo, a to ni njihova realna cena – razliko pokrijejo z eksploatacijo delavcev. Če SFC za filmski prvenec nameni 300 tisoč evrov, to pomeni samo, da bodo ustvarjalci slabo plačani in da bo avtor prisiljen sprejeti kompromise.

V okolju, ki ima dva milijona prebivalcev in je večinoma ruralno, kjer imajo domači filmi izjemno konkurenco v obliki spletnih platform, je skoraj nemogoče, da bi film ustvaril dobiček. Pr' Hostar je bil neverjetno uspešen film, a je zaslužil ravno toliko, da so si fantje izplačali honorarje za mesece vloženega dela. Računica je torej zelo preprosta: če hočemo imeti film, gledališče, opero in tako naprej, mora država k temu prispevati. Lahko pa seveda rečemo, da vsega tega ne bomo imeli in se veselimo vsakega Slovenca, ki režira v Nemčiji ali na Poljskem.

Knjige bi še vedno izhajale – ljudje so pač pripravljeni sedeti doma in pisati tudi za skromno plačilo – a jih ne bi bilo niti približno toliko, kot jih je zdaj. Večina knjig se ne prodaja dovolj dobro, da bi se povrnili stroški tiskanja in urednikovanja. Kdor misli, da bi tudi ob veliko manjšem številu izdanih knjig danes imeli Jančarja in Goloba, se moti. Uspešni avtorji so plod okolja, v katerem izhaja veliko različnih knjig, kjer obstaja širok pisateljski krog in pestro kulturno življenje. Samo tako lahko Jančar postane Jančar.

Sorodna novica Odziv na sedem zahtev, ki so jih kulturniki naslovili na Simonitija

Kakšni so torej naši obeti za prihodnost glede na trenutno situacijo? Različne kulturne organizacije so ministra Simonitija ta teden pozvale k boju za lastni sektor in opravljanju tekočih poslov, pa jim je kot gost v Odmevih odgovoril, da "ne ve, v čem je problem" in da "tekoči posli tečejo normalno". Smo prepričani, da je kultura sploh glavni interes kulturnega ministrstva?

Spomniti se je treba, da se je leta 2012 dogajalo popolnoma isto in da je takratni minister za kulturo prav tako prišel v Odmeve in izjavil, da na filmskem področju vse poteka brez težav. Ustvarjalci smo medtem po pol leta čakali na izplačilo honorarjev za že opravljeno delo. Situcija se ponavlja. Iz izmišljenih in namišljenih razlogov se denar zadržuje, na primer tako, da se filmskega programa ne spusti na dnevni red vlade, ki naj bi ga obravnavala. Vse se dela v duhu oviranja. S kakšnim namenom? Ne vem in morda niti ni pomembno. Morda želijo nagajati svojim "nasprotnikom": večina kulturnega okolja pač nasprotuje tej vladi, predvsem največji stranki in njeni antikulturni politiki.

Z njihove perspektive bi se mi zdelo sicer bolj smiselno, če bi – po zgledu hrvaške desnice – našli svoje propagandne filme, ki bi jih podprli s sredstvi. Pa naj snemajo filme o osamosvojitveni vojni, o povojnih pobojih – o čemer koli bi pač po njihovem mnenju morali nastajati filmi. Na ta način bi služili vsaj ljudje, ki bi sodelovali pri teh projektih: vsi filmi potrebujejo lučkarje, kostumografe in druge filmske delavce. Golo oviranje nastajanja filmov in odžiranje denarja ljudem pa ne doseže ničesar – razen velikih zamer ter socialnih in osebnih stisk. Vsem tem vidim izraz nemoči trenutne vlade: kulturne politike ne zmorejo in ne skušajo spreminjati. Nimajo alternative, ki bi jo lahko ponudili.

Vasko Simoniti ni človek, ki bi pri svojih letih začenjal revolucije. Za kaj drugega kot za cinične nastope na Odmevih nima zanimanja in ni usposobljen. Tudi njegovi sodelavci nimajo interesa posegati na področje kulture kaj bolj kot samo z draženjem protestnikov. Otročji pristop, ki pa verjetno suži tudi temu, da je okrog kulture velik pomp, medtem ko se resnični premiki dogajajo drugje.

Ko jim bo zmanjkalo vseh razlogov za oviranje pritoka denarja, bodo stvari tekle naprej – tako, kot so tekle leta 2012. Dobili ste denar, v čem je težava? To, da je nekdo pol leta čakal na svoj honorar, ni pomembno. "Ko bo rebalans potrjen", kot pravi minister – čeprav rebalans še nikoli ni ustavljal izplačil, ki izvajalcem pripadajo po pogodbi, saj je to protizakonito.

Ukvarjanje s tem ministrstvom in ministrom je seveda potrebno – treba je jasno povedati, da je to narobe – ne verjamem pa, da bodo peticije kaj dosegle.

V Mariboru boste sodelovali na javni debati Prišel videl bral, kjer bo govor o razvojnih priložnostih in izzivih založniškega sektorja. O knjigi kot umirajočem mediju govorimo že dolgo. Toda ali je njeno preživetje resnično pod vprašajem? V našo kolektivno zavest je knjiga vpisana kot temelj intelektualnega ustvarjanja.

Leta in leta smo bili ponosni na to, da ogromno prevajamo in ogromno izdajamo – in to je zdaj ogroženo. Zanimanje za knjige bo vedno obstajalo, prav tako bralci. Toda ali bomo sposobni ohraniti model založništva, ki je veliko izdajal, veliko prevajal in ponujal ogromno kakovostne literature, čeprav je ta pogosto ostajala neopažena? Ko je Olga Tokarczuk dobila nagrado vilenica, smo ugotovili, da imamo v slovenščini že tri njene prevode, za katere ni tako rekoč nihče vedel. Ko je Svetlana Aleksijevič dobila Nobelovo nagrado, smo ugotovili, da je založba Modrijan sicer izdala njeno knjigo, a je ni nihče kupil in prebral, ker je stala 35 evrov in ni imela močne promocije.

Bojim se, da bomo začeli namesto vrhunske literature v imenu preživetja izdajati svetovne uspešnice, ki jih diktira trg. Lahko imamo srečo in so te uspešnice dobre, kot na primer Karl Ove Knausgård in Elena Ferrante, a če izgubimo raznovrstnost in se uklonimo diktatu anglosaksonskega trga, če izgubimo stik z ustvarjanjem v vzhodni Evropi, Aziji in Afriki, bomo zelo oškodovani. Če bomo prevajali samo iz angleščine, tekmujemo s trgom, ki je nepremagljiv. Že zdaj imamo na literarnem prizorišču nelojalno konkurenco – svetovne uspešnice v angleškem jeziku, ki imajo ogromne količine razpoložljivih sredstev za promocijo. Še preden lahko slovenski založniki ponudijo kaj drugega – ali pa točno to stvar v slovenskem prevodu – je trg že zasičen, ker smo vsi kupili novi roman Sally Rooney in ga prebrali v angleščini, ne glede na to, ali je vrhunski ali ne. Okrog njega je v svetovnih medijih dovolj velik pomp, da ga bomo kupili, ne bomo pa kupili podobnega romana, prevedenega iz francoščine.

Vsem tem izzivom založništva je treba prišteti še negativne vplive politike, ki z menjavami v vrhu Jaka in zdrahami v DSP-ju samo še šibi zaupanje javnosti. Vsak mali škandalček ljudi potiska stran od knjig slovenskih založnikov. In to v času, ko se vse založbe ukvarjajo s tem, kako sploh organizirati predstavitve knjig in kako priti do prostora v medijih, ki se ukvarjajo sami s sabo in nimajo več prostora za knjige, saj se v tem spolitiziranem svetu vsi hočejo pogovarjati samo še o politiki. "Brandi" bodo preživeli, a tudi brandi ne bodo to, kar so, če okrog sebe ne bodo imeli trdne mreže.