Na podkastu Številke letos govorimo o ekstremih. Tokratni gost je zmagovalec kolesarske Dirke po Franciji Tadej Pogačar. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko) ali branju spodnjega povzetka.

Je najslabša posledica zmage na Dirki po Franciji precej večje število intervjujev, ki ste jih opravili?
Zmanjka mi prstov, da bi jih lahko preštel. To je neke vrste nadloga, a to je del vsakega športa. Prej kot to sprejmeš in se vživiš v to vlogo, lažje ti je.

Ta teden ste se vrnili domov, kje natanko se nahajate?
Z Urško sva prišla malo na mraz. V Monaku je malo pretoplo, iz prejšnjih let smo bolj navajeni, da te po koncu sezone malo pozebe (smeh). Trenutno pa sva na Štajerskem, kjer je še malo bolj sončno.

Odraščali ste na Klancu pri Komendi, glede na to, da ste vrhunski kolesar (tudi pri vzponih), se vas je beseda klanec kar obdržala.
Z bratom sva se vedno hecala, da živiva na klancu, imela sva tudi druge "bedne fore" (smeh). Zdaj vsi besedo klanec povezujejo z mojimi uspehi in dobrimi kolesarskimi vzponi na klance. Kaj preveč na to sicer ne gledam. Običajno za klanec sam uporabljam besede, kot so prelaz, breg ali strmina.

Veliko pa vam pomeni vzpon, ki je precej blizu Klanca, to je Krvavec.
Ni prelaz, ker cesta ne gre čez na drugo stran, ampak se je treba vračati kar po isti poti nazaj. To je res eden mojih najljubših klancev tako za trening kot lep razgled.

Sezona se je komaj končala, kmalu se bodo že začele priprave na novo sezono. Koliko časa si vrhunski kolesarji privoščite dopusta popolnoma brez kolesa?
To je različno od tekmovalca do tekmovalca. Nekateri si ne vzamejo praktično nič dopusta brez kolesa, saj morajo biti ves čas aktivni. Midva z Urško sva kar blizu temu. Letos sva si vzela šest dni brez kolesa, ko sva bila v Dubaju na toplem. Nekateri pa si vzamejo tudi tri do štiri tedne, ko so popolnoma brez kolesa in novo sezono začnejo na novo. Sam sem rad aktiven, tudi med sezonama, sicer je šok prevelik, ko se spet začne trenirati na polno.

Ko sva ravno pri počitku, po koncu Toura je vaš trener San Millan razkril, da ste bili že maja v tako vrhunski formi, da vas je prosil, da si vzamete enotedenski počitek in pustite kolo ob strani. Ste ga ubogali?
Kolesa nisem popolnoma pustil pri miru. Šel sem na aktivni dopust v Bovec, kjer sem imel s seboj kolo. Z Urško sva se malo sprehajala, malo sva se vozila gor in dol, ampak res nič pretiranega. Toliko, da sta se spočila tako telo kot glava. Povsem brez kolesa pa nisem bil, potem ne vem, kaj bi cel dan počel sam s seboj (smeh).

V času karantene je bilo med kolesarji precej zanimivih izzivov, denimo everesting, v katerem je bil cilj, da premagaš skupno nadmorsko višino 8848 metrov, koliko meri najvišja gora na svetu Mount Everest.
Ta izziv je bil letos res zelo popularen, tako na platformah kot na cestah. Oboje je zelo težko, časovno ti to hitreje uspe na trenažerju. Tega ne bom šel še počet, ker v tem ne vidim ravno smisla. Ne ustreza moji vrsti treninga, trenutno nimam namena, da bi opravljal ta izziv. Brez dvoma pa je bilo zanimivo opazovati časovne razlike med kolesarji.

Sorodna novica Pogačar se je že navadil karantene v Abu Dabiju, vrnil se bo čez tri dni

Pandemija vas je ujela na Dirki po Združenih arabskih emiratih, ko ste ravno dobili gorsko etapo, po predčasno končani dirki pa ste osvojili drugo mesto. Dolgo ni bilo jasno, v kakšni obliki bo sezona izpeljana, če sploh bo. Ampak glede na vse priprave, ki ste jih opravili, je slutiti, da ste verjeli, da bo Tour izpeljan?
Sprva sploh nismo vedeli, koliko časa bomo ostali zaprti v tisti hotelski sobi, ko je izbruhnila pandemija. Najprej smo upali, da bomo že aprila lahko dirkali, ampak upanja je bilo vedno manj. Vmes je bilo obdobje, v katerem nismo vedeli, ali bomo lahko izpeljali sploh kakšno dirko. Ekipam so začeli zmanjševati plače, bil je cel "casino". Nato so nam rekli, da se bo sezona začela z avgustom. Pripravljali smo se, da bodo dirke res izpeljali. Vmes moraš trenirati in imeti neke cilje, zato smo verjeli in se s polno paro pripravljali na dirke. Lahko smo zadovoljni s številom dirk, ki so bile na koncu izpeljane.

Vključno s Tourom, ki je slovenskemu kolesarstvu prinesel tako veliko. Še vedno je nepozaben kronometer, ki vam je prinesel končno zmago. Bralec Mitja vas sprašuje, ali ste imeli kakšen poseben govor ali motivacijo, ste nemara pomislili na svoje dekle?
Ja, velikokrat pomislim na svojo punco. Ko mi je res težko, se najbolje motiviram tako, da odštevam kilometre do cilja. Vsak mora najti svoj motiv, meni to kar uspeva z omenjenim odštevanjem. Velikokrat pa sem res pomislil na Urško, sploh kadar so etape res dolge.

Sorodna novica "Temelji uspeha so neverjetna regeneracija in to, da nikoli ne odneha"

Kako pa ste se tega odštevanja lotili na kronometru, na katerem ste vendarle vozili brez računalnika?
Dejstvo je, da smo progo zelo dobro poznali, vedeli smo, da bo prvih 30 kilometrov potekalo po ravnem, zadnjih šest kilometrov pa je bil res zahteven klanec. Treba je bilo iti na polno, šlo je za zadnjo pravo etapo na Touru, iti je bilo treba do limita po svojih najboljših močeh. Prva ključna poteza je bila, da smo se že pred pripravami odločili, da bomo menjali kolo. Odločil sem se, da bom imel le en zobnik na kolesu za kronometer, izbral sem platišča in s kakšnimi prenosi bom vozil po ravnem. V tem delu proge sem imel števec, na katerem sem opazoval svoje razvite vate, nisem smel preveč nihati, čeprav je šlo za ravnino, smo se vseeno malo vzpenjali in spuščali. Ko pa smo menjali kolo, sem vedel, da je klanec ubijalski. Vzpon je bil res strm, mehaniku sem rekel, naj vse odstrani, teža kolesa je bila optimalna, nisem imel nobenih distrakcij. Če bi vozil slabo, bi se morda še bolj sekiral, morda bi se preveč zagnal v breg. Šel sem po svojem občutku. Veliko sem treniral, poznal sem svoje sposobnosti, zato sem se odločil, da zadnjih šest kilometrov ne uporabljam računalnika.

Del te odločitve je najbrž padel že na državnem prvenstvu v kronometru?
Tam smo v grobem začeli razmišljati o Touru. Zame je bil to dober trening za menjavo kolesa. Dobili smo prve občutke, čeprav smo takrat menjali ravno obratno ‒ s cestnega kolesa smo šli na kronometrskega. Z ekipo smo se dobro pripravili na Tour.

Omenjali ste vate, bralca Davida zanima, kakšno ste imeli težo na Touru. Na Stravi imate namreč že nekaj let navedeno enako težo. Ta podatek je precej zanimiv za tiste, ki radi računajo razvito moč v težkih klancih.
Vedno se na Twitterju najdejo mojstri, ki hitro vse izračunajo. To ni nobena skrivnost, v prvem tednu Toura je bila moja teža okrog 65,5 kilograma, v zadnjem tednu pa sem imel okrog 66 ali malo več. Telo zadržuje malo vode, ker so napori tako hudi. Letos mi je teža veliko manj nihala kot lani na Vuelti.

Sami veliko podatkov objavljate na Stravi, kar mi vedno vzbudi asociacijo, da je to vaš odgovor na vprašanja o dopingu. Kako je tekmovati v športu, kjer vrhunski kolesarji apriori plačujete za grehe svojih očetov (ne glede na to, ali si čist ali ne, se vsakega zmagovalca sprašuje, če je res pošten)?
Res je neprijetna tema. Ravno prejšnji teden sem gledal novi dokumentarni film o Armstrongu. Ugotovil sem, zakaj nam ljudje res ne zaupajo. Ko so se dogajale zgodbe okrog Armstronga in Pantanija, še nisem bil dovolj star, da bi se zavedal, za kaj sploh gre. Ljudje to težko pozabijo, to je bilo res dolgo obdobje. Najprej se je obema verjelo, sledil jima je še Floyd Landis, tudi Contador je imel s tem težave. Razumem, da nam ljudje ne zaupajo. A to je res lep šport.

Sorodna novica Zmaga nad Rogličem pustila pri Pogačarju mešane občutke

V pogovoru za Marco ste dejali, da ste imeli mešane občutke, ko ste premagali Primoža Rogliča. Kdaj pa ste sploh prvič slišali zanj?
Po njegovem padcu, ko je kolo potreboval za regeneracijo. Takoj je bil dober, vsako leto je samo stopnjeval. Meni osebno je bil všeč kolesar, potem je šel v Jumbo Vismo, takoj je začel zmagovati, na Giru je takoj dobil kronometer. Želel sem si, da bi bil nekoč tako dober, kot je on. Slovenskemu kolesarstvu je na široko odprl vrata. Res ga spoštujem. Na koncu sva dirkala drug proti drugemu, vsak za svojo ekipo. Tako pač je. Vsak je Primožu privoščil, da bi dobil Tour, na koncu se je tako obrnilo. Končalo se je, kot se je. Na koncu sem imel res mešane občutke. Ko je prečkal ciljno črto in sem videl njegov izraz na obrazu. To je šport.

Prav vidva s Primožem sta nosilca slovenske kolesarske renesanse. Ne nazadnje sta dobila tri od zadnjih štirih grand tourov. Kako ta preporod opazujete iz prve vrste?
Slovenske kolesarje se je v preteklosti gledalo malo slabše. Jemalo se jih je, kot da niso preveč dobrodošli na World Touru. Brajkovič, Valjavec, Hauptman in Hvastija so naredili dobre rezultate, pokazali so, da lahko dirkajo. Roglič je nato postavil Slovenijo tako visoko. Upam, da bo za naše mlajše kolesarje lažje prestopati v World Tour, da jih bodo lažje sprejeli in obravnavali enako kot npr. Italijane, Špance ali Francoze.

Sorodna novica Sedma sezona je rezervirana za ekstreme

Rdeča nit te sezone so ekstremi. Kaj vi pomislite ob besedi ekstrem?
To je bila res ekstremna sezona! Letošnji rezultati so bile res dobri, pa ne mislim le nase in Primoža. Vsi, ki so bili v svetovni seriji, so bili del velike zgodbe. Naredili smo velik preskok na svetovnih prvenstvih in enodnevnih klasikah. To je bila res ekstremna sezona.

Omenjali ste svetovno prvenstvo, tam se je res pokazal reprezentančni napredek, jasno je bilo, da ste imeli pripravljenih več scenarijev. Eden je bil tudi vaš napad v predzadnjem krogu. Ste v tistem trenutku verjeli, da se lahko sami pripeljete do cilja?
To je bila res težka dirka. Vsak krog imaš manj moči in energije. Nisem se počutil prav briljantno, ampak dobro. Če bi bil dober beg, bi si seveda želel, da bi se mi pridružil še kdo iz kakšne druge države, s tem bi mi bilo lažje, za tiste v glavnini pa težje. Na koncu si ni nihče upal, da bi šel z menoj tako daleč od cilja. Ni bilo radiozvez, tako da nisem vedel, kaj se dogaja. Vedel sem, da mi ne bo uspelo priti do cilja, želel sem zdržati čim dlje, s tem sem želel, da se naredi težja dirka. Belgijci so bili tako močni, da so me skoraj zlahka ujeli.

Sorodna novica Roglič na ciljni črti prehitel Alaphilippa za zgodovinsko zmago!

Od nekaj zadnjih zmagovalcev Toura se razlikujete po tem, da imate precej izražene ambicije na največjih enodnevnih dirkah. Jasno je bilo vaše razočaranje na dirki Liege−Bastogne−Liege, kjer ste zaradi manevra Alaphilippa ostali brez boja za morebitno zmago.
Enodnevne dirke so mi res zelo všeč, morda še bolj kot tritedenske. Tam veš, da boš trpel 23 dni. Enodnevna dirka pa veš, da bo šlo en dan na polno, čaka te več kot šest ur dirkanja. Imam te ambicije, da bi se dokazoval tudi na teh dirkah. Liege sem prvič vozil že lani, to je bila zame res dolga dirka. Osvojil sem 18. mesto, zaradi česar sem bil res srečen. Letos bi lahko posegel celo po zmagi. Na žalost je bil Alaphilippe preveč živčen. V zadnjih 15 km je delal napake in neumne stvari. Tudi on bi lahko zmagal, na koncu sem moral v sprintu zavirati, ker me je Marc Hirschi skoraj brcnil s kolesa. Na koncu je bilo tretje mesto vseeno odlično.

Ali se v takih primerih s kolesarji pogovorite o takih potezah?
Ne, nisem imel priložnosti govoriti z Alaphilippom. Takoj je šel do novinarjev in na oder za zmagovalce. Sam sem šel s povešeno glavo do avtobusa, ko sem izvedel, da sem tretji, sem se vrnil do odra, tam pa Alaphilippa ni bilo več. Četudi bi ga srečal, se o tem ne bi pogovarjala. Ve, da je naredil napako, ne bom svetovnemu prvaku pametoval, da je zamočil.

Podobno nepreviden je bil nekaj dni pozneje, ko je padel na Dirki po Flandriji. Pri tem padcu je bilo v igri tudi nekaj smole. Letošnja sezona ja nasploh poskrbela za nekaj res neverjetnih padcev. Ves čas se veliko govori o varnosti. Kako dobro je poskrbljeno za varnost?
Vem, da se organizatorji trudijo. Imamo skupnost CPA, ki skrbi za našo varnost. Velikokrat pride do nezgod, okoliščine so različne. Na Poljskem bi bile zagotovo ograje lahko bolje postavljene, lahko ne bi naredili cilja pri spustu. Tudi moja mama pravi, da bi bil cilj lahko vedno v klanec (smeh). Organizatorji želijo narediti šov, a to ni vedno prav uspešno. Kolesarji se moramo paziti tudi sami, vemo kaj nas čaka, ves čas je treba biti pazljiv.

Sorodna novica Van der Poel po očetovih stopinjah; Alaphilippe utrpel zlom zapestja

Na omenjeni Dirki po Flandriji sta se za zmago borila Mathieu van der Poel in Wout van Aert. Omenjana kolesarja sta si razdelila zadnjih šest naslovov svetovnega prvaka v ciklokrosu. Za vas to ni popolnoma neznana disciplina, pred dvema letoma ste bili namreč državni prvak. Ali to disciplino še kaj trenirate?
Premalo. Včasih se pozimi zapeljem kak krog, naredim kakšno tehnično vajo. To je disciplina, pri kateri moraš biti enako predan kot na cesti. Če želiš dirkati na svetovni ravni z van der Poelom in van Aertom, moraš biti zagrizen ciklokrosist, moraš biti talent, trenirati je treba vsak dan. Če bi bilo mogoče malo več dirk ali pa v Sloveniji, a zaradi covida jih ni. Sicer pa je zelo zanimiva disciplina. Želel bi si, da se pri nas malo bolj razvije. Vemo, da nivo pri nas niti približno ni podoben, kot je v Belgiji.

Toni Gruden vas sprašuje, kdaj boste v eni sezoni nastopili na dveh tritedenskih dirkah?
To bi se lahko zgodilo že naslednje leto s kombinacijo Giro in Vuelta, a v naši ekipi je to malce drugače. Imamo sponzorja UAE, ki mu je Tour najpomembnejši, sledi pa njihova domača dirka UAE Tour. Na teh dirkah si želijo najboljših kolesarjev. Videli bomo, kako se bomo skupaj odločili. V prihodnosti zagotovo kdaj pade kakšen dvojček grand tourov.

Sorodna novica Že za uvod cilj v klanec, v 11. etapi dvakrat na Mount Ventoux

Najbrž pa je jasno, da je naslednje leto prvi cilj Tour?
Točno še ne vem. Če sem letos zmagal, bo naslednje leto gotovo fino voziti s številko ena (smeh).

Zaradi res izjemnega začetka kariere na tritedenskih dirkah je marsikateri navijač že pomislil, da lahko postanete pravi zbiralec zmag in postanete del zgodovinske elite. Kaj pomislite vi ob tem?
Nikoli ne veš, lahko jutri na treningu padem in si kaj zlomim. Treba je iti z dneva v dan. Seveda morajo biti cilji postavljeni. Ne upam pa si preveč razmišljati o tem. Sem motiviran za naslednja leta, želim se dokazati, a nikoli ne veš, kdaj lahko pride slaba sezona. Lahko se kar koli zgodi in ti odnese želje in cilje. Pri tem je treba biti previden.

Veliko se govori o vaši sposobnosti regeneracije. Koliko je to "darilo narave" in koliko je to del načrtnega treninga?
To je zelo velik del narave, zelo veliko je v genih. Moji predniki sicer niso bili ravno športniki. Nekako sem se rodil s tem darom regeneracije. Imam dobro presnovo teh snovi, nisem se niti preveč poglabljal, a če mi trener pravi, da je tako, bom samo rekel super. Zaradi tega lahko več treniram, a treba je biti pameten in pazljiv, da se ne pretreniraš, ampak nadgrajuješ sposobnosti, ki jih imaš dobre. Veliko se da narediti tudi s treningom, sploh če delaš pametno.

Po čem želite, da se vas kolesarski svet spominja? Kakšen pečat želite pustiti v slovenskem kolesarstvu?
Želim si nekaj vrniti slovenskemu kolesarstvu. Odraščal sem v Rogu, kjer sem imel vse na voljo. To želim vrniti našemu kolesarstvu. Dejstvo je, da ni najbolj veselo, želim mu nekaj vrniti.

Vabljeni k branju celotnega pogovora, v katerem Tadej Pogačar govori še o ultrakolesarjih, koliko je največ na enkrat prevozil na kolesu, kaj meni o trasi Toura 2021, ali namerava naslednje leto nastopiti na olimpijskih igrah, ki sledijo le malo po koncu francoske pentlje, kako komentira razmišljanje Toneta Tislja o primerjavi grand tourov, ali ima prepoved ukvarjanja s katerim rekreativnim športom, o povečanju vpisa mladih v kolesarstvo, o repanju med karanteno ...