Generalni tajnik Slovenske karitas je v pogovoru ob začetku Tedna Karitas opozoril, da je pomoč, ki jo je država namenila za omejitev gospodarskih posledic epidemije novega koronavirusa, dobrodošla in dejansko pomaga blažiti stiske, a to v mnogih primerih ni dovolj: "Mnoge storitve so ustavljene, in tudi ta pomoč države ni dovolj, da bi lahko družina preživela."

Letos mineva 30 let od ustanovitve Slovenske karitas in obenem tudi 30 let od prvega dobrodelnega koncerta Klic dobrote, ki je vsako leto tradicionalno potekal v celjski dvorani Golovec. Zaradi epidemije bo letos v okrnjeni obliki v studiu 1 RTV Slovenija.

Lani se je v času koncerta za družine v stiski zbralo 152.240 evrov, ki so jih razdelili med 20.000 družin, letos pa na Karitas opozarjajo, da je pomoči potrebnih še več. Več pa v pogovoru s tajnikom Karitas Petrom Tomažičem.

Opažate več prošenj za pomoč. Za koliko se je v primerjavi z lanskim letom povečalo število prošenj?
S terena nam sporočajo, da je povečanje od pet- do desetodstotno, odvisno od območij. Tam, kjer so bolj povezani z industrijo, kjer so nekatera podjetja nehala delati, je seveda ta odstotek višji, drugje nekoliko nižji.

Problematično je, da se nam spet oglašajo družine, od katerih smo se po koncu gospodarsko-finančne krize v letu 2015 nekako "poslovili", pa so zdaj spet v stiski. Razlog pa je v tem, da ima mnogo družin kratkotrajne zaposlitve ali občasne, mnogi rešujejo svoje materialne težave z vsakršnim delom. Seveda vse to je v tem obdobju zmanjkalo. Obstajajo tudi primeri s. p.-jev, ki kljub pomoči ne zmorejo odplačevati svojih dolgov, stroškov za prostore in so prisiljeni svojo dejavnost ukiniti. To so taki primeri, ki pridejo k nam po pomoč.

So to enkratne oblike pomoči ali dolgotrajnejše?
Odvisno. Nekateri pridejo samo enkrat po pomoč, pa se potem stvari hitro uredijo, drugi pa prejemajo pomoč redno nekaj tednov, tudi večkrat na mesec. Njim poskušamo pomagati tudi drugače, s plačilom položnic, z donirano hrano, z vsem, kar je mogoče, odvisno od tega, kaj potrebujejo. Potem pa so tu še starejši, ki potrebujejo zdaj še malo več pozornosti kot v preteklih obdobjih. Njim pomagamo ne samo v materialnem smislu, ampak tudi glede osamljenosti.

Ravno starejši spadajo v najbolj ogroženo skupino zaradi novega koronavirusa. Kako je z njimi zdaj? Kako vzdržujete stike z njimi, kako poteka razdeljevanje pomoči?
Tistim, ki zbolijo, dostavimo hrano na dom, do vrat. Nimamo zelo veliko takšnih primerov, imamo pa jih. Drugače pa naši prostovoljci iz župnijskih Karitas pokličejo ljudi, jih vprašajo, kako so, ali kaj potrebujejo. V tem predprazničnem času običajno obiskujemo ljudi, jim voščimo lepe praznike, se z njimi pogovorimo po telefonu, včasih pa tudi na balkonu, če gre za kakšne manjše kraje. Skratka, skušamo biti z njimi čim bolj v stikih.

Okoli 400 mladih prostovoljcev se je odločilo, da bodo starejšim napisali pisma, v domove za starejše, domov. Gre za ročno pisana pisma, mlajši jih opremijo s kakšnimi slikami ali čestitkami. Potem pa to pošiljamo v domove, ponekod kar skenirano ali pa jim pošljemo z nekajdnevno karanteno. Zanimivo je pa to, da starejši na ta pisma tudi odgovarjajo, torej pišejo pisma nazaj. Vidimo, da je odziv. In tudi zaposleni v domovih nam povedo, da je to zelo lepo sprejeto, lajša njihovo samoto med štirimi stenami.

Zadnja leta se spreminja struktura ljudi, ki potrebujejo pomoč: to niso več posamezniki, ampak cele družine, ki čeprav je eden od staršev, ali celo oba, zaposlen, ne zmorejo več. Kaj nam to pove?
To nam pove, da so te zaposlitve zelo negotove, zanje je značilna nizka plača, veliko je zahtev po razpoložljivosti delavcev v vsakem trenutku, hkrati pa so ti delavci najbolj "na prepihu" – če je treba koga odpustiti, so ti delavci prvi poslani na zavod za zaposlovanje. Ti ukrepi, ki jih je država vzpostavila, delujejo in zmanjšujejo stiske, drugače bi bilo to povečanje že veliko večje kot v času gospodarske krize, vendar so kljub temi primeri, ki pridejo k nam po pomoč iz različnih okoliščin, saj v tem obdobju, ko je epidemija, nimajo priložnosti za delo. Mnoge storitve so ustavljene in tudi ta pomoč države ni dovolj, da bi lahko družina preživela. Marsikaj pa se bo pokazalo šele v prihodnosti, saj te težave pridejo po navadi z zamikom. Vendar sem prepričan, da bomo tudi s solidarnostjo pomagali to ublažiti in najti nove priložnosti za delo, za kakršno koli vključevanje.

V okviru Tedna Karitas tradicionalno pripravljate Klic dobrote, že 30 let. Prvi Klic dobrote je bil organiziran po poplavah v Savinjski dolini, torej ob enkratnem dogodku, naravni katastrofi. Zdaj pa ljudje prosijo za pomoč že za, kot pravite, plačilo položnic, prosijo za hrano ... Kako so se z leti stiske ljudi spreminjale?
Na lokalni ravni je bila takrat ena zelo močnih Škofijska karitas Celje, ki se je odzvala na lokalne poplave. Koncert je bil namenjen ravno temu. Kmalu za tem pa so prišli begunci iz BiH-a, tako da je bil drugi koncert namenjen njim, vsi naslednji pa družinam v stiski. Verjetno smo že malo pozabili, ampak v 90. letih je vladala velika gospodarska stiska, mnogi so izgubili zaposlitev, tako da se je naša pomoč razširila tudi na družine in seveda na vse, ki so izgubili zaposlitev. Ves čas nas spremljajo tudi razna neurja, poplave in podobno, pomagamo v vseh teh trenutkih.

Leta 2015 se nam je na malo drugačen način ponovila situacija z migranti, predtem še gospodarska kriza. Te stvari so kar nekako ciklične, mi pa poskušamo odgovoriti na vse te stiske. Predvsem konkretnim ljudem. Včasih statistika že pokaže zelo dobre razmere, nam pa ostajajo absolutne številke, ki pa niso zgolj številke, ampak konkretni ljudje. In seveda jim pomagamo.

Ves ta čas smo razvijali številne programe, predvsem v zadnjem obdobju pa razvijamo predvsem programe, ki ljudi vključujejo, in sicer v smislu, da lahko na kakršen koli način sodelujejo, npr. kot prostovoljci, da spet vzpostavijo povezavo s skupnostjo. Delajo po svojih zmožnostih, eno uro na dan, štiri ure na teden ... Vsako delo je pomembno, vsaka vključitev je pomembna, saj vrača ljudem dostojanstvo. Drugače pa obtičijo v svojih stanovanjih, sami s svojimi stiskami.

V času, ko je zaželeno, da ostanemo doma, mnoge stiske ostanejo (še bolj) skrite. Koliko je po vaših podatkih teh stisk za zaprtimi vrati?
Mi seveda tiste naše prejemnike pomoči, za katere vemo, da imajo težave v duševnem zdravju ali pa so zelo sami, osamljeni, spremljamo, jih skušamo poklicati oz. smo jim na razpolago. Moram reči, da je v drugem obdobju položaj nekoliko boljši od marčevskega, je manj teh klicev, ki odražajo stisko, so pa še vedno. Mogoče je vseeno malo bolje, ker pred sabo vidimo rešitev, cepljenje, in to seveda pozitivno vpliva na ljudi. Je pa res, da vsaka osamitev povzroča dodatno tesnobo ... Mogoče se zdaj tudi mi lažje vživimo v to, kako se počutijo starejši v domovih, kjer je njihovo življenje običajno omejeno na sobo in jedilnico in mogoče še na dvorišče, si lažje predstavljamo, kaj pomeni ta omejitev v gibanju, prostosti, in skušamo to nadomestiti s telefoni in podobnim.

Mnoge družine živijo v zelo, zelo skromnih, podnajemniških stanovanjih, ki so majhna, in v njih težko delajo. Načeloma je čez dan, ko so v šoli, službi, to stanovanje bolj namenjeno zgolj skupnemu obroku in spanju. Zdaj pa je to drugače in so stiske – predvsem v primerih, ko v stanovanju živi več ljudi – večje, bolj izrazite. Že zaradi samih okoliščin. Težava je tudi, kjer se v družinah pojavi zasvojenost. Morda se na zunaj zdaj tega ne vidi, se bo pa pozneje pokazala.

Te stvari vplivajo na vse nas, ampak na tiste, ki so osamljeni, moramo pa res paziti, ker mislim, da noben človek ne sme ostati brez nekoga, s katerim se lahko pogovori. Fizično, po telefonu, kakor koli. Mi smo odprti. Tisti, ki potrebujejo tak pogovor, naj pokličejo.