Filmi v tej sekciji tudi dobro pokažejo, da prav animacija filmskim ustvarjalcem ponudi možnost izraziti stvari, ki jih igrani film izrazi težje. Poleg prijemov, ki jih srečamo pri filmu, kot so kadriranje, montaža, govor itn., animacija omogoča potezo, sugestivno uporabo različnih risarskih, slikarskih in računalniških tehnik, poleg tega lažje poseže po abstrakciji, poudarku fragmenta in še kaj bi lahko našli, kar igrana forma slabše prenese.

Naj omenim nekaj filmov iz programa Svetovnega jagodnega izbora, ki najbolj prepričajo:
Genius Loci francoskega filmarja Adriena Merigeauja na poetičen način prikaže dojemanje kaosa mestnega življenja in presežek impulzov, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanu. Prek fragmentiranja, osamosvajanja linij, dinamičnega spajanja likov z elementi prostora in drugih stvari ter abstrahiranja nam uspešno poda notranji svet glavnega lika, dekleta po imenu Reine.

Machini je film animatorjev iz Konga Franka Mukundaya in Tétshima. Uporabila sta domiselno animacijo, ki združuje risbo z ljudmi, zgrajenimi iz kamnov. Film, ki prikazuje vseuničujočo in brezbrižno industrijo, obenem pa nemoč ljudi, da bi se ji uprli, prav zaradi vrste uporabljenega materiala, torej predvsem kamna, seže globoko v zavest gledalca. Kamni se zrušijo, zeleni strup ostane.

Francoski film Empty Places/Prazni prostori Geoffroya de Crécyja prav tako govori o izginjanju. Prikaže živobarvne prostore v barvni paleti Davida Hockneyja, vendar gre za prostore dela in zabave, ko ti ostanejo brez ljudi. V gledalcu prav kontrast med veselimi barvami in praznino zapusti občutek grozljivosti, ki bi ga Freud opisal kot občutek nedomačnosti oziroma Unheimlichkeit.

Tudi Souvenir souvenir/ Spominek spominek Francoza Bastiena Duboisa je posebno delo. Glavni lik je avtor filma. Rad bi, da bi njegov dedek, ki je sodeloval v alžirski vojni, spregovoril o svoji vlogi v njej. Gre za iskren vzgib človeka, ki ga žene radovednost, a vedno znova trči ob molk in nikoli ne izve, kaj se je zares zgodilo. Zanimivo je, da je avtor filma vanj vnesel tudi like iz svojih prejšnjih filmov, v katerih je tematiziral alžirsko vojno. Nastala je svojevrstna samorefleksija in obenem refleksija zamolčane krivde.

Naj omenim še film Betty britanskega režiserja Willa Andersona, ki v njem prek dveh animiranih likov razmišlja o svoji propadli zvezi, tako da lika ves čas ohranja na distanci, saj njiju oziroma film, v katerem nastopata, prikazuje kot delo v nastajanju, v voice-overju pa razlaga med drugim o tem, kako je lika razvijal in kdo je napisal glasbo za film. Z vsem tem doseže zanimiv potujitveni učinek, rezultat pa je presenetljivo pristen in svež.

Pod črto – kot gledalci Svetovnega jagodnega izbora na Animateki smo priča povsem različnim slogom, pristopom in temam, zaradi česar je dela, uvrščena v to kategorijo, naporno gledati drugega za drugim. Morda je v tem smislu pri sklopih kratkih filmov celo prednost ogled prek spleta, saj v tem primeru lahko naredimo premor med gledanjem posameznih del in se tako vsakemu posebej temeljiteje posvetimo.