Vrhovni sodnik in igralec – tako bi lahko opisali predsednika društva Šentjakobskega gledališča Ljubljana Janeza Vlaja, ki je ob karieri sodnika in družini vedno našel čas tudi za gledališke kostume, lasulje, učenje besedila na pamet in vaje v Šentjakobskem gledališču.

"To je napor, hkrati pa mi predstavlja duhovno čiščenje," razlaga danes upokojeni sodnik in dodaja: "Jaz sem iz Murske Sobote, sem Prekmurec, in ob zamenjavi službe, ko sem prišel v Ljubljano, me je ves čas preganjala misel, da bi prišel sem, saj je sloves Šentjakobskega gledališča segel celo v Prekmurje. To je bila ugledna hiša in moja skrita želja."

Vlaj se je leta 1983 sprehodil mimo gledališča in ni mu dalo miru – povzpel se je po stopnicah in tajnico vprašal, ali morda iščejo kake igralce.

Zahtevne vaje, ki jih ni nič manj kot v profesionalnih gledališčih – od 25 do 50 za eno predstavo –, gostovanja po Sloveniji, nič mu ni bilo odveč. "Ko se predstava dela, se zares dela, tu sem bil zvečer po službi," razlaga Vlaj in se spominja, da je prihajal njegov konjiček včasih v navzkrižje z njegovim delom.

"Postavljal se je celo pod vprašaj, saj je bila igra kar malce zavržno početje, v moji službi za to udejstvovanje ni bilo vedno razumevanja, hodil sem po robu, a se nisem pustil, zdelo se mi je, da je to umetnost, in da mi tega nima nihče pravice kratiti," pripoveduje ljubiteljski igralec.

Ko ga vprašam, katere vloge je odigral v Šentjakobskem gledališču, se iz njega vsuje plaz slikovitih spominov in drobnih peripetij. "Ko sem iz enega sveta vstopil v drug svet, med druge ljudi – to me je osvobajalo. Temu se ne bi mogel odpovedati," sklene sogovornik.

Kuharji, učiteljice in piloti postanejo igralci

"Med nami ni bilo nobenih meja, od kod kdo prihaja, čar vseh teh ljudi je po mojem mnenju ravno v tej raznovrstnosti poklicev, nekdo je študent, drug upokojenec, vsi smo prišli z istim namenom: igrati. Vedno je bil prisoten humor, objemali smo se, ko smo prišli, skuhali smo kavo in šli v "obrekovalnico" obrekovat, kaj se je dogajalo pri prejšnji predstavi, ali na gostovanjih, kdo je spet kaj pozabil, kdo ni ponovil besedila, tam smo se skregali in včasih drli drug na drugega, ta kava je bila protistresna terapija za igralce, preden so šli na oder," razlaga Saška Strnad, ki v Šentjakobskem gledališču deluje kot scenografinja pri otroških predstavah in producentka ter je tudi vodja projektov za marketing in odnose z javnostmi.

Njeni gledališki kolegi povedo, da v skupini vedno preganja slabo voljo, poleg tega pa zmeraj prinese kaj sladkega – jagodni sok, piškote. "Imeli smo tudi nekaj konfliktov, a smo jih premagali," se nasmehne Strnadova.

Na šentjakobskem odru so vsi lahko igralci, med njimi se najdejo doktorji znanosti, kuharji, učiteljice, medicinski tehniki in sestre, podjetniki, direktorji, piloti, profesionalni pevci, sinhronizatorji in poklicni športniki. V tem presečišču družbe najdemo različne generacije, od študentov do upokojencev, saj so igralci stari od 21 do 90 let.

"Tu imamo kar nekaj gledaliških družin, kar pomeni, da sta se dva tu spoznala in zaljubila ter imela otroke, nekateri od njih že igrajo v gledališču. Naši igralci sodelujejo, si pomagajo," razlaga Saška Strnad. Tudi pri njej – tako kot pri drugih sogovornikih iz Šentjakobskega gledališča – opazim, da za skupino ljubiteljskih ustvarjalcev, ki delujejo tu, uporablja besedo "družina". V to skupnost je mogoče vstopiti po uspešno opravljeni avdiciji ali priporočilu, sledijo sistem uvajanja v igro in prvi nastopi, pogosto pa se skupini pridružijo tudi profesionalni igralci, režiserji in drugi umetniki.

Zabavni rituali

Kot je značilno za družine, ima tudi ta igralska skupnost, ki šteje približno 140 članov, svoje rituale. Ko po premieri skupina pride z odra, jo denimo pričaka ekipa prejšnje premiere, ki pripravi napol improvizirano parodijo predstave, ki so jo ravnokar videli. Te kratke igre, ki potekajo v sobi, imenovani "odžejnica", so zabavne in duhovite.

Ena od navad, ki jih imajo, je tudi ta, da člani posamezne ekipe, ki sodeluje pri predstavi, po premieri drug drugemu podelijo drobne pozornosti, povezane z uprizoritvijo. Pripravljali so tudi podelitve nagrad, imenovanih harlekini, za glavne ženske in glavne moške vloge, stranske vloge in druge igralske dosežke, o katerih so glasovali člani ansambla.

Šentjakobsko gledališče na leto sicer pripravi približno pet premier, igralci letno brez plačila odigrajo približno 150 predstav za odrasle, otroke in mladino ter se odpravijo na okrog 40 gostovanj po različnih gledališčih. Njihove uprizoritve si letno ogleda več kot 20.000 gledalcev, imajo pa tudi več kot 1000 abonentov, "šentjakobčanov", kot jim pravijo.

Z leti je ta gledališka hiša utrdila svoje ime in vzgojila svoje občinstvo, ki se rado vrača. Ti so lahko, ko so v "predkoronskih" časih pred predstavo sedeli na svojih sedežih, opazili igralce, ki so izza težke rdeče zavese na hitro ošvrknili dvorano in preverili, kakšno občinstvo jih čaka.

12. december leta 1920

Obrtniki, tiskarji, bančniki in drugi meščani in drugi člani Gospodarskega naprednega društva za Šentjakobski okraj so si 12. decembra leta 1920 zaželeli več kulture, in to visoke. Gledališče v slovenskem jeziku so ustanovili v času, ko je bilo mogoče v ljubljanskih dvoranah slišati le nemščino. Ujeli so trenutek, ko je slovenska kultura začela cveteti, ko se je med drugim ustanavljala tudi prva slovenska univerza, prebivalci pa so se družili v čitalnicah, kjer so brali književnost v maternem jeziku.

Od prve premiere leta 1921 so igralci Šentjakobskega gledališča odigrali že več kot 581 premiernih uprizoritev z več kot 12.000 ponovitvami in s skupno prek dva milijona obiskovalci.

"Šentjakobsko gledališče je bilo vedno ambiciozno," pove umetniška vodja, dramaturginja Mojca Kreft in razlaga, da je ena največjih ljubiteljskih gledaliških skupin v Sloveniji pogosto uvajala novosti.

To je kraj zgodovine: Srečko Kosovel je imel na njihovem odru predavanje in odmevne recitacije svojih naprednih pesmi, njegov brat Stano Kosovel pa je v časopisu objavil zapis, v katerem gledališčnikom iz ljubljanske Drame predlaga, naj si pridejo ogledat predstavo v Šentjakobsko gledališče, "da bodo slišali in videli, kako se govori".

Znameniti režiser Mile Korun je v tej hiši režiral Linhartovo delo Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki so ga uprizorili na Ljubljanskem gradu, pri čemer se je občinstvo premikalo iz dvorane prek stolpa, čez katerega je Matiček tudi zares padel.

Prva desetletja delovanja je imelo gledališče vlogo nekakšnega mestnega teatra. "Ali si hodil v Dramo ali v Šentjakobsko," pojasni Kreftova in dodaja, da je bila v tistih časih med hišama zdrava tekmovalnost.

V Šentjakobskem gledališču, kjer že sto let igrajo na primer dela Ivana Cankarja, "nikoli ni bilo kake posebne patetike," razlaga umetniška vodja in dodaja: "Tudi druga gledališča so od tu črpala svoje igralce, ko Akademije za gledališče, radio, film in televizijo še ni bilo. Najboljši igralci mestnega gledališča in drame so izhajali od tu, prav tako so vsi režiserji in profesionalni igralci z veseljem prišli v to gledališče."

Že pred desetletji so ob ansamblu, kjer so le ljubitelji, začeli uvajati gostovanje poklicnih profilov iz gledališča, med njimi režiserjev, kostumografov in scenografov. "Veliko ljudi je začelo tu in so pozneje postali vrhunski ustvarjalci v poklicnih gledališčih, režiserji, dramatiki, skratka to je bilo prizorišče izjemnih gledaliških osebnosti v slovenskem prostoru," se spominja sogovornica in dodaja, da se ustvarjalci, ki so tu prvič resneje prišli v stik z gledališčem, radi vračajo in sodelujejo pri predstavah.

"Oder smo razbili"

"Novi koronavirus je seveda ustavil vso gledališko dejavnost, ampak to bi se letos v našem gledališču tako in tako zgodilo," pojasni direktor Šentjakobskega gledališča Milan Golob, ko vstopava v gledališko dvorano, kjer je trenutno živahno. Čeprav tam ni igralcev in rekvizitov, je polna delavcev, strojev in kosov materiala. Tu močno diši po lesu – "To je borov les," pripomni Golob, "pobarvali ga bomo črno, saj je to gledališka barva."

"Oder so razbili, iz stene so potrgali okrog štiri kilometre električnih kablov, stole smo odstranili," sogovornik opisuje del obsežne prenove.

Oder Šentjakobskega gledališča je bil sprva na drugi lokaciji, nato je gledališče dobilo svoje prostore v mestnem domu, ki si ga deli z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in drugimi dejavnostmi. Letos je Mestna občina Ljubljana v rekonstrukcijo gledališke dvorane vložila okrog dva milijona evrov, kar je v letošnjem letu največja naložba občine v kulturo. Naključje je hotelo, da so dela sovpadla z epidemijo.

Oder je bil sicer nazadnje obnovljen sredi 80. let preteklega stoletja, zdaj pa bo vizualno prenovljen, sedišča bodo dvignjena, dvorano bodo akustično izboljšali in jo opremili s sodobno tehnologijo. "Obnova se počasi končuje, bilo je kar nekaj težav, saj je bil objekt zgrajen leta 1899. Med rekonstrukcijo smo naleteli tudi na pričevalce o tem, kako so to stavbo gradili, našli smo na primer desko, del parketa, z datumom iz leta 1899, na kateri se je podpisal obrtnik, ki jo je izdelal, to pa je opazil eden od naših parketarjev."

Igralski nagon

"Čas epidemije smo izkoristili za samorefleksijo svoje zgodovine," še pove direktor in poudari, da je gledališče kljub zgodovini usmerjeno v sodobnost.

V tem letu raziskujejo gradivo v svojem obsežnem arhivu, polnem dokumentov in starih gledaliških listov ter skic, kostumov in rekvizitov, pripravljajo pa tudi nove dogodke, razmišljajo o prihodnosti, skratka.

"Povezanost, strast sta v Šentjakobskem gledališču izjemni. Ustvarjanje je v gledališčih lahko v tegobnih trenutkih komu samo poklic, a tega nikoli ni v društvu, ki je zasnovano na prostovoljstvu. Mi smo teater s 100-odstotnim pogonom na strast, ne vodi nas želja po materialni blaginji in verjetno nas to kot 100-letnike dela tako vitalne in mladostne. Ta igralski nagon, ki je v igralcih, je večen," zaključi Golob.