"Najtežje mi je bilo pisati tako, da besedilo hodi po vrvi klišeja, ampak nikoli ne pade z njega," opisuje Gazvoda svojo avtorsko dramo. V njej se na silvestrovo srečujeta skrivnostna moški in ženska, ki ju igralsko upodabljata Ajda Smrekar in Sebastian Cavazza.

Predstava bo premierno na ogled nocoj ob 20. uri – v neposrednem prenosu z Male scene Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Predstavo si bo mogoče ogledati prek spletne platforme Tretji oder.

Dramaturginja predstave je Eva Mahkovic, scenografijo je oblikoval Darjan Mihajlović Cerar, kostume pa Katarina Šavs. Avtor glasbe je Igor Matković.

V najinem pogovoru je Gazvoda med drugim govoril o tem, kako se je v Jazzu izogibal klišejskim naracijam, zakaj sta osrednja lika pravzaprav stranska lika v zgodbi, kako je v dramo vpletal pojem priredbe in tudi, na kakšen način je epidemija vplivala na njegovo doživljanje dela.

Vabljeni k branju intervjuja.

Jazz se zdi kot popolna epidemiološka predstava. V drami, ki ste jo napisali, nastopata dva igralca in ta dva izhajata iz istega gospodinjstva, iste samoosamitve. To je nekaj, česar nobeno drugo leto ne bi opazili, letos pa imamo ravno v to najbolj usmerjen pogled ... Ste jo lahko izpeljali razmeroma normalno, kar koli že to letos pomeni?
Ponudbo za pisanje drame sem dobil še pred epidemijo, pisal pa sem jo prav z njima v mislih, Ajdo in Sebastianom. Vendar pa se je med ustvarjanjem presenetljivo zgodilo to: bolj kot se je kotalila stvar z epidemijo v katastrofo, bolj smo ugotavljali, da imamo najbrž edini v Sloveniji novo predstavo, ki jo lahko izvedemo brez večje težave v novih pogojih. Sicer pa smo seveda nosili maske, vaje smo imeli pogosto na Zoomu, vmes smo se testirali.

Smešno pa je to, da smo bili na začetku kar malo razočarani, da se bo predstava igrala samo za trideset ljudi na Mali sceni, zdaj pa smo veseli, da jo lahko igramo vsaj prek spleta. To je bilo številnim onemogočeno, tako da se zavedamo, kako velika stvar je. V zadnjih dneh vaj smo praktično sami v gledališču, medtem ko sem bil do zdaj vedno vajen, da je teater zelo živ. Zdaj pa smo kot neki zadnji preživeli v bunkerju.

Jazz je podnaslovljen kot "niti ne drama med dvema", žanrsko pa opredeljen kot romantična drama. Kako dramo označuje to, da niti ni drama med dvema?
Napotil sem se pisat nekaj, kar se dogaja med dvema, med moškim in žensko. Všeč mi je ta tip teatra, zato sem bral ogromno tovrstnih dram. Večina dram te zvrsti pa gre ali v patologijo odnosa ali pa se ukvarja z nekim konkretnim problemom, ki nastane med likoma. Mene pa je zanimal vsak posameznik in krhkost odnosa, ki se zaradi čudnosti srečanja med njima vzpostavi.

Kar se med njima dogaja, se ne prevesi v romantično komedijo, ni težko verjetnih zapletov in razpletov. Kako ste se izognili idealizaciji, romantizaciji njunega odnosa, čeprav njuna zgodba ves čas prepričuje občinstvo, da je romantična, da smemo upati na ljubezen?
Najtežje mi je bilo pisati tako, da besedilo hodi po vrvi klišeja, ampak nikoli ne pade z njega. Romantična komedija ima svoja pravila. V vsakem delu bi se zgodilo malo več, več bi spila, bolj bi se približala in v petem delu bi bila skupaj. Tega nisem hotel. Nisem hotel tudi, da imata travme. To, da slediš življenjskim ciljem, ki se izkažejo za nemogoče, je dovolj tragično. Najbolj me zanima predstaviti pristen odnos. In kakor onadva kot lika nočeta narediti koraka naprej, tudi žanrsko nočemo narediti koraka naprej. To je hitro ugotovila tudi dramaturginja Eva Mahkovic. Potem sva skupaj vodila igralca v to smer. Logično pa je, da kot gledalec od prvega trenutka čakaš, kdaj bosta skupaj. To je žanrsko gonilo, čakanje na to, kdaj bo James Bond naročil martini.

Dramo ste zastavili v petih zelo omejenih časovnih obdobjih, petih silvestrskih večerih, od katerih se vsak konča s čustvenim cliffhangerjem. Kako ste se lotili razvoja njunega odnosa, ki mu vedno spodleti, a ga je kljub temu vedno več?
Nemogoče se je ogniti strukturi, tako da je absolutno zastavljeno kot pet poglavij. Tretje dejanje je tisto, kjer se največ zgodi. Veliko smo se pogovarjali o tem, kako je, če gledaš v umetniškem delu dva neznanca, ki se srečata vsak s svojimi težavami in se med njima nekaj dogaja. Seveda pričakuješ ljubezen. Ampak to je igra o tem, kako je včasih ne dobiš. Oziroma kako čas popolnoma po svoje zastavi stvari.

Pa je to obenem tudi vaja v potrpežljivosti, o tem, da se je pomembno vračati k trenutkom in jim dajati priložnost? Ali je bolj opozorilo tega, kako čas ne počaka na to, da smo na nekaj dovolj pripravljeni?
Mislim, da nista potrpežljiva, ampak močno usmerjena v to, kar hočeta. Ne zavedata se tega, kako hitro se bo obrnil čas, sama pa bosta ostala na istem. Čas teče in je neusmiljen, hkrati se pa nič ne spremeni. Ko si otrok, si vsako leto nov svet. Pozneje pa mislim, da so dvajseta leta prostor še zadnjih velikih sprememb. Potem pa je vsako leto samo še priredba drugega. Lahko ga zelo razgibaš, veliko lahko narediš, ampak to se začne slej ko prej dogajati. Zato se začnejo ljudje počutiti, da so življenje zapravili, da so nekaj izgubili. Življenje moraš brcniti, samo se ne bo premaknilo. Ne obstaja čas, ki bi bil usmiljen do kogar koli.

Proti koncu teksta se začenjata pogovarjati o lepoti vsega, kar se zgodi prvič. A zdi se, kot da skozi srečanja ugotavljata ravno to, da se mogoče nič več ne bo zgodilo prvič, kar pa ne pomeni, da se jima ne bo zgodilo nič več vrednega poskusa.
Oba mislita, da sta živela samosvoje življenje, ki pa to niti približno ni. Mislim, da gre pri njima za spoznanje, da se bodo v nekem trenutku stvari zgodile ne glede na vse in se bodo ponavljale ne glede na vse. Vajeni smo doživljati svoje življenje, kot da smo v njem protagonisti. In to je logično. Ko gledamo filme, se identificiramo z glavnimi junaki.

Ampak večinoma smo v svetu stranski junaki. Onadva sta nekako stranska junaka te zgodbe. Glavna zgodba se namreč dogaja pod njunimi nogami, na bogati zabavi, kjer žurajo vplivni ljudje, ki krojijo našo prihodnost. Njiju ni na tej zabavi. Skupaj ugotovita, da sta nepomembna v vseh pogledih, da ju ne bodo čakali ne partnerji ne otroci ne službe ne kariere, ampak da to ni tako slabo. Je skrajna meja tega umrljivost ali zgolj to, da si rečeš, da tako pač je?

Zakaj vas je kot osrednji motiv prepričal džez? Zaradi improviziranosti, specifičnega načina igranja, zgodovinskega trenutka, v katerem je nastal?
Ker se mi zdi, da je nastanek džeza vezan na obdobje zgodovine, v katerem je prišlo do več zanimivih sprememb. Prav tako, kot se njima zdi, da se jima v življenju dogaja nekaj zanimivega, nenavadnega.

Glasba se mi je zdela na splošno zanimiva kot podlaga. Besedilo je napisano sinkopirano, veliko smo delali na tempu, tonih, onadva sta dva inštrumenta. Pa všeč mi je bil ta naslov in lik džezovskega pianista. Seveda pa to nikakor ni zgodba o džezu.

Lik moškega, ki ga igra Sebastian Cavazza, poskuša živeti tako načelno, kot so živeli džezisti tiste dobe, ki so svojo svobodo plačali s tem, da so mladi umrli. Ko sem tekst krajšal, sem imel še več povednih stvari, ki sem jih sicer izbrisal, mislim pa, da so ostale opazne v atmosferi. Na primer ta poudarek, da smo v Sloveniji tako majhni in enolični kot družba, da nimamo velikih revolucij, nihanj, likov, razen tega, v kar nas potegne zgodovina. In protagonist se lahko še tako trudi biti ta lik, nekaj posebnega, ampak v tem prostoru nikoli ne bo, ker ni dovolj velikega igrišča. Džez kot glasba je nastal v specifični družbi, v nekem specifičnem okviru. On poskuša oponašati nekaj, česar več ni.

Se na to navezuje replika ženske (Ajda Smrekar), ki reče: "Vsi smo priredba."?
Moški igra na tej zabavi priredbe, ki jih sovraži. Pojem priredbe mi je pomemben v tem tekstu. Pred časom sem opazoval velike posterje za tribute band Queenov in sem razmišljal, kako je mogoče, da so pri nas tako priljubljeni tribute bendi. Raje gremo na tribute band Queenov, kot da bi šli na koncert manj poznane skupine. Smo brez lastne identitete ali smo raje varno v naročju nečesa, kar poznamo, kar je preverjeno, pa čeprav ni izvirno? Majhna družba, ki ji je poznano vrlina? Mislim, da je bil v tej misli neki mikro začetek teksta za Jazz. Ker hkrati pa je neskončno težko biti samosvoj. To plačaš s tem, da te družba zavrne ali pa da na koncu, utrujen od vsega, postaneš največji mogoči kliše.

Vsem priredbam v tekstu navkljub pa njun odnos ni priredba. Kako je mogoče pisati neprirejen, izviren odnos? Ste že vnaprej zastavili njune trenutke zbližanja ali ste sproti med pisanjem videli, kaj se z njima dogaja? Ste ga pisali tako, kot ga mi beremo in gledamo – da je ves čas v njunem stiku velika negotovost?
Imel sem ogromno koncev. Ta, ki je ostal v besedilu, je nastal tik pred študijem. Velika nevarnost pri tekstu z dvema likoma je tale: small talka lahko napišeš za dvanajst ur, ampak je treba določiti problem. V trenutku pa, ko izpostaviš problem med njima, postane to drama o tem problemu. Par, ki izgubi otroka. Par, ki se ločuje. Par, ki se razhaja zaradi prevare. Nisem hotel osrednjega problema. Zadal sem si težko nalogo – zastaviti atmosfero in odnos. Vedel sem le, da mora biti tretji del nekakšen prelom. Ampak sem hotel, da se to zgodi organsko.

In če sva že pri priredbah. Kakšen izziv je za vas – kot filmskega in gledališkega režiserja – prirediti iz nečesa, kar je narejeno za oder, nekaj, kar bo delovalo tudi prek spleta, malih zaslonov?
Predstavo sem modificiral, da bo dobro delovala tudi prek spleta. Posneta bo s tremi kamerami v živo. Montaža bo sprotna, uredili bomo zvok, kadre smo premislili vnaprej. Si jo pa želimo čim prej vrniti na oder, kjer bo malenkost drugačna, kar se tiče prehodov.

So se pa gledališča po svetu tega lotila različno. National Theatre v Angliji se je zaprl. Tako močna institucija so, da so lahko dali vedeti, da brez gledalcev ne gre. In z njimi se morda najbolj strinjam. Vendar pa je drugače pri nas. V družbi, kot je naša, kjer moramo kot slovenski film in gledališče vsako leto znova prepričevati gledalce, da nekaj le delamo tudi za njih, se mi zdi nevarno zavzeti položaj, da jim vsaj nečesa ne ponudimo, če jim lahko. Dejstvo je, da gledališče potrebuje prostor in živost in občinstvo, splet je le začasna alternativa. Obstaja pa vendarle možnost, da je postkoronsko nadaljevanje tudi to, da bomo lahko gledali na platformah predstave z vsega sveta, kar bi bilo meni samo pozitivno.

Vas je leto spremenilo kot kulturnega ustvarjalca? Kako ste v epidemioloških razmerah razmišljali o svojem delu?
Pretreslo me je nekaj, kar niti ni odvisno od tega, da sem kulturni ustvarjalec. Če smo bili kaj kot generacija naučeni, je bilo to, da moraš delati, da boš imel denar, da boš uspešen. Če ne delaš, si kriv sam. Naučeni smo bili, da je narkoman na ulici sam kriv, ker ni imel dovolj trdne volje. Ves uspeh se je meril s tem, koliko delaš. Zdaj pa je celoten sistem, ki je bil tako zgrajen, naenkrat rekel: "Ti ne smeš delati." In ko si rekel: "Kaj pa naj?", je sistem odgovoril: "Ne vem, čakaj." Vlada je dala nekaj denarja, ampak poznam ljudi, ki so izjemno pridni, pa so popolnoma propadli. Od študentov do ljudi moje generacije in starejših.

Delo, sveti gral vsega, nam je bilo odvzeto, potem pa so se čudili, kako si upa kdor koli misliti na kar koli drugega kot epidemiološke razmere. Še posebno tisti, ki imajo zagotovljeno plačo. Zadnje leto sem med njimi, in to me je popeljalo čez leto. Kako točno bi bilo, če tega ne bi imel, pojma nimam. Ker sam ogromno naredim na trgu in tudi državne kulturne institucije veliko naredijo na trgu. Ni najlažje, ampak najbrž nisem prvi, ki je to letos povedal. Drugače pa absolutno sovražim to epidemijo in mislim, da ni niti ene pozitivne stvari v njej. To, da moramo biti složni in potrpežljivi in da lahko spečemo kak kruh doma sami, lahko spoznamo tudi brez milijonskih žrtev, sesutega gospodarstva in uničenega psihičnega zdravja človeštva.

Kam od tu naprej? So se v zadnjem letu nekateri stari strahovi prelevili v nove, prej nepredstavljive?
Vsak pogovor, ki ga imamo s kolegi, je o tem, kako zelo si spet želimo delati. V tem poklicu nisi nikdar pragmatičen. Del upora kulturnikov je sicer bil pragmatičen, vedno je, vedno se tu voha politika, temu se ne da izogniti. Ampak verjemite mi, da je velik del tega upora izšel iz tega, da nam je bilo odvzeto bistveno v življenju. A narod se ni uprl, ko so se zaprle šole, ko so se zaprla gledališča, kinodvorane, ko so se prenehali koncerti. Šele ko Slovencu zapreš smučišče, takrat se mu pa zmeša. In da je direktor edine institucije v državi, ki se počuti dovolj močan, da pokaže uporniški duh, direktor smučišča, bi se mi zdelo zelo komično, če ne bi bilo tako žalostno.

Filmarji smo bili prvi na vrsti, ne bomo pa zadnji. To, da niso druge kulturne institucije agresivno obsodile dogajanja, so tisti na vrhu zelo dobro videli. Naredili smo vse osnovne napake in ostali klasično nesložni in upravičili pričakovanja. Ampak nočem biti eden izmed komentatorjev naše kulturne scene, ker se čisto zares ne počutim del nobene scene, razen morda kluba ljubiteljev naravnega vina. Želim si ostati zunaj mehurčka, ker je to tudi edina prava pot za ustvarjalca. Zanimajo me ljudje in njihova hrepenenja. Nič drugega.

Sebastian Cavazza, je bil tudi gost v Poročilih, kjer je govoril o predstavi Jazz. Vabljeni k ogledu prispevka.