"Novi evropski Bauhause," je ob predstavitvi Evropskega zelenega programa pred dvema letoma na začudenje mnogih izjavila predsednica Evroposke komisije Ursula von der Leyen. Kaj naj bi to pomenilo, smo se spraševali takrat? In kako bi imela oživitev te avantgardne smeri iz dvajsetih let prejšnjega stoletja povezavo z dejstvom, da želi Evropa do leta 2050 postati ogljično nevtralna?

"To novo gibanje, ki potrebuje sebi lastno estetiko, bo kombinacija oblikovanja in trajnosti, v kateri bi arhitekti, umetniki, študenti, znanstveniki, inženirji in oblikovalci s skupnim sodelovanjem dosegli vizijo zelene Evrope," je sledilo pojasnilo iz Bruslja. Pomisleke ali zanikanje podnebnih sprememb in nujo trajnostnega razvoja je Bruselj pretkano ovil v to novo zelo smer, ki naj bi postala kulturno gibanje Evrope s sebi lastno estetiko, ki bi združevala oblikovanje in trajnostni vidik. Sodobne zgradbe in infrastruktura iz betona in jekla prispevajo k najmanj 40 odstotkom toplogrednih plinov.

Poleg podnebnih sprememb, onesnaženosti Zemlje in izzivov, ki jih prinaša digitalizacija, pa je na Zemlji tudi vse več ljudi ‒ po napovedih naj bi nas bilo do sredine tega stoletja že okoli 10 milijard.

Svetovno uveljavljeni in večkrat nagrajeni avstralski arhitekt japonskih korenin Koichi Takada ne skriva, da navdih za svoje impozantne zgradbe dobiva iz narave. Tudi pri 20-nadstropni stekleni zgradbi sredi Sydneyja Infinity oziroma Neskončnost s 325 stanovanji, 75 sobami butičnega hotela, konferenčno dvorano in več kot 30 gostinskimi prostori, ki s svojo obliko odrezane stranice na eni in vdrtino na drugi strani objekta posnema ledenik. Tako kot ta naravna ledena gmota s tajanjem hladi ozračje, se tudi objekt zaradi svoje oblike hladi na popolnoma naraven način s prepišnostjo.

Ali pa zasnova notranjosti muzejskih trgovin v Narodnem muzeju Katarja v Dohi (arhitektura Jean Nouvel), ki s svojo ukrivljeno leseno notranjostjo posnema jamo Dahl Al Mistif ali Jama svetlobe. In, da, pri gradnji notranjosti je bil uporabljen tudi hrastov les iz Slovenije.

Načrt 43-nadstropnega nebotičnika Nebesna drevesa (Sky Trees), ki naj bi ga začeli graditi konec letošnjega leta v Los Angelesu (v sodelovanju z MVE-jem), spominja na drevo sekvojo. Lesena fasada na spodnjem delu je močno razvejana tako kot korenine tega drevesa, ki raste v Kaliforniji. Nebotičnik ima zgornja tri nadstropja namenoma zasnovana stopničasto z zasajenim rastlinjem, ki se bo s svojo krošnjo razraščalo visoko pod nebom. Vse to z namenom ‒ do zdaj je namreč v Los Angelesu veljal zakon o prostorski ureditvi, ki je določal ravne strehe za zasilne pristanke helikopterjev.

"Narava se stalno razvija, spreminja in vpliva na okolje, arhitektura pa tega ne počne, saj je tako statična," pritrdi Koichi Takada, sedeč v svoji pisarni v Sydneyju, medtem ko skozi okna njegove pisarne pronicajo poletni žarki na drugi strani zemeljske poloble.

Biometrična arhitektura ni novost. Podoba stolpnice Marina City v Chicagu spominja na koruzni storž, stolpnica na št. 30 St. Mary Axe v Londonu pa s svojo mrežasto konstrukcijo na skelet morske spužve. Celo Gustave Eiffel je pri zasnovi Eifflovega stolpa izhajal iz prepletene zgradbe človeške stegnenice.

Vendar pa je Sončnična hiša (Sunflower House), ki so jo zasnovali v arhitekturnem biroju Koichi Takada Architects, drugačna od svojih predhodnic. Lahko bi rekli, da je živa arhitektura.

Projekt je nastal na povabilo Bloomberg Greena in z uresničitvijo vizije novega evropskega Bauhausa: kakšna bi bila v prihodnje gradnja objektov, sosesk v Evropi, ki bo dramatično spremenila tudi naše življenje, kulturo, ob tem pa ne bo pustila večjih posledic na okolje?

"Rojen sem v sedemdesetih letih in sem zato še del generacije, ki slavi modernizem 20. stoletja, temelječ na industrijski revoluciji, in seveda Bauhaus, ki poudarja inženirske dosežke v estetski obliki, ko forma sledi funkciji. A danes to ni dovolj," nadaljuje Koichi, "saj se v 21. stoletju spopadamo z drugačnimi krizami, kot sta covid-19 in podnebne spremembe." Po statični estetiki je torej nastopil čas za dinamično, ki vodi k spremembi, gibanju, "forma mora slediti naravi," je prepričan sogovornik.

Sončnična hiša je za zdaj sicer model, ki bi bil ob primernem zanimanju lahko izveden, "morda tudi v Sloveniji", pripomni Koichi. Ker je njegova žena iz Italije, je pilotni projekt postavil v Umbrijo, v deželo Le Marche, znano po brezmejnih poljih tega rumenega cvetja.

Sama stanovanjska hiša, ki že po videzu spominja na sončnico, je dvignjena od tal (da čim manj posega v biotsko raznovrstnost okolice) hkrati pa je zaščitena pred poplavami. Dvo- ali trinadstropni objekti imajo v vsakem nadstropju predvideno dvo- ali trisobno stanovanje s pripadajočim zelenjavnim vrtom. A njihova posebnost ni toliko estetska, kot je tehnična.

Vsako nadstropje kot tudi streha, prekrita s solarnimi paneli, rotira kot steblo rastline glede na položaj sonca, vetra ali dežja. Sistem strehe je samostojen, da je izkoristek sončne energije v vsakem delu dneva maksimalen, proizvedena električna energija pa je na tak način do petkrat višja. V primerjavi s klasičnimi "statičnimi" strehami s solarnimi paneli sončnična hiša proizvede 30‒40 odstotkov več električne energije. Presežek se shrani v baterije oziroma v "sončnična semena", kot so jih poimenovali, ali pa se vrne v omrežje.

Objekt ima predviden tudi zbiralnik za deževnice za zalivanje vrtov ob stanovanjih, hkrati pa se uporabi za naravno hlajenje objekta, kot so to počeli Rimljani. Ko sonce segreje dimnik, se hladni zrak iz dela pod zemljo, kjer je zbiralnik vode, dvigne po ceveh, s čimer ohlaja objekt.

"Ko pravimo, da oblika sledi naravi, je zanimivo, da narava to počne že veliko veliko milijard let. Prehod iz modernizma 20. stoletja v 21. stoletje, ki mu jaz pravim naravna revolucija (ang. natural revolution), je ne le presojati o videzu, ampak tudi o izvedbi. Sončnična hiša ter motivacija projekta Bloomberg Green tako nima le pozitivnega učinka na okolje, ampak ima tudi vizijo," pravi Koichi, ki je lani dokončani objekt Infinity v Sydneyju označil za objekt iz predepidmiološke dobe, ko so bile "možnosti še neskončne".

"Zdaj moramo oblikovati zaradi teh nevidnih sil, ki se jim mora arhitektura prilagoditi in iskati še globlje. Zdaj mora imeti pred svobodo izražanja prednost regenerativno oblikovanje," razmišlja v Tokiu rojeni arhitekt, ki ima poleg v Sydneyju in Dohi tam tretjo izpostavo arhitekturnega biroja, ki je objekte zasnoval praktično po vsem svetu, od Bližnjega vzhoda do obeh Amerik in Azije.

Na vprašanje, kako živeti danes, nekdanji študent arhitekturnih "zvezdnikov" danes žal pokojne Zahe Hadid in Rema Koolhaasa brez pomisleka odgovoril, iz narave ‒ "ta planet moramo zapustiti v boljšem stanju, kot ko smo ga našli", pove nekoliko utopično.

A takšni so vsi njegovi objekti. Čeprav futuristični, so v svoji formi le prvinsko organski. Z enim korakom nazaj gre arhitekt dva koraka naprej. Najnovejši projekt arhitekturnega biroja Koichi Takada pa bo verjetno na svetovni ravni postavil nov standard.

Urbani gozd ali Urban Forest bo namreč najbolj zeleni objekt v Avstraliji. Čeprav smo podobno stvaritev videli že v Milanu z Vertikalnim gozdom ali Bosco Verticale, "v Avstraliji je Jean Nouvel zasnoval One Central Park, ki je prav tako lepa zgradba, nagrajena s 5 Green star, a to je to, več od tega ni. Arhitekti pa moramo ustvariti ne le ekologije bolj zelenih mest, prispevati k brezogljičnosti in oblikovati do planeta prijazne zgradbe, poskrbeti moramo tudi za to, da bodo ljudje kot skupnost živeli bolj zdravo, in to v mestu. Ravno ta holistični pristop je zelo nov in ga ni naredil še nihče."

30-nadstropna brezogljična zgradba bo prekrita z več kot tisoč drevesi in okoli 20.000 rastlinami 259 avtohtonih avstralskih sort, ki jih bodo posadili na posebni kmetiji. "Investitor se ni ustavil le pri tem, da posadimo teh tisoč dreves in konec. Zahteval je tudi postavitev kmetije blizu Brisbana, na kateri bodo vsa ta drevesa posajena, nato pa jih bomo presadili na objekt." Poleg tega, da bodo stanovalci zgradbe lahko ob koncih tedna obiskali omenjeno kmetijo, bodo imeli na razpolago tudi električne avtomobile, ki se bodo polnili z energijo iz sončnih panelov na vrhu zgradbe.

Koichi Takada v pogovoru večkrat omeni Elona Muska in Steva Jobsa. "Ko pogledamo iPhone, nikoli ne pomislimo, da si je telefon pravzaprav izmislil Alexander Graham Bell. Tudi pri Elonu Musk nihče ne omeni, da je kot izumitelj prispeval k razvoju električnega avtomobila. Tudi sam vidim projekt Urbanega gozda kot Applov telefon, ne kot nekaj, kar smo izumili, ampak kot korak k temu, da lahko stopimo na naslednjo raven."

"Ta nevidni del načrtovanja mora postati viden," doda Koichi Takada, ki meni, da so beton, jeklo in steklo mrtvi materiali, nastopil je čas živih materialov, žive arhitekture.

"Arhitektura danes se mora začeti spraševati, kako je nekaj narejeno in kako bo to vplivalo na lokalno gospodarstvo? Zavestno moramo najti način, kako se povezati z naravo, in kot ste rekli, ljudje trajnost povezujejo z nečim estetsko dolgočasnim, še posebej mladi, a vprašanje je, kako bi jo lahko naredili privlačnejšo, da bi imela več pozornosti, da bi jo ljudje cenili, in kar je še pomembnejše, ukrepali. Čas je, da utelesimo to gibanje tudi v arhitekturi."