Film Mož, ki je preveč videl je pripoved o življenju in delu Borisa Pahorja, enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev vseh časov. Njegovo življenje je že pri rosnih sedmih letih zaznamovalo sovraštvo – požig slovenskega Narodnega doma. Film, ki sta ga režirala Jill Nicholls in Alan Yentob, prinaša Pahorjevo prvoosebno pričevanje o odraščanju v fašistični Italiji in boju zoper nacizem ter o brutalni izkušnji internacije v koncentracijskih taboriščih Dachau, Bergen-Belsen in Natzweiler-Struthof. Danes ob 20.50 si ga lahko premierno ogledate na prvem programu Televizije Slovenija.

Televizijska hiša BBC je film predstavila novembra 2019, 75 let po tem, ko so ameriški vojaki prispeli do vhoda v koncentracijsko taborišče visoko v alzaških gorah. Nekdanje zimsko letovišče ‒ Boris Pahor v filmu stoično pripomni, da grejo danes številni obiskovalci po ogledu taborišča še smučat ‒ je v zgodovino zapisano kot prvo nacistično taborišče smrti, ki so ga odkrile zavezniške sile. Tedaj je bilo sicer že prazno, saj so zapornike premestili v Dachau.

"Edini izhod je skozi dimnik"
"Kraj je lep, kakor v vseh planinah. A bili smo lačni." Pahor se gorskega kraja dobro spominja. "Ko si stopil v zgornji del taborišča, so te sprejela vešala. Nižje si videl barake, ob njih pa peč. Edini izhod je skozi dimnik, so nam rekli."

"Nemogoče je bilo, da človek ne bi mislil na krematorij, saj ga je imel ves čas pred seboj, takoj ko je stopil iz barake. V zraku je bil vonj po ožganem mesu. Nisi mogel dihati in nisi mogel reči, da na to ne boš mislil. S tem, ko ga dihaš, postajaš del žganega mesa."

Svet je za grozote taborišč izvedel šele pozneje, po osvoboditvi Auschwitza in Bergen-Belsna, opozarja Alan Yentob. Ime Natzweiler-Struthof je bilo prepuščeno pozabi ‒ a spominja se ga Boris Pahor, najstarejši znani še živeči interniranec koncentracijskega taborišča.

Najveličastnejši literarni dokument njegove izkušnje je roman Nekropola. "Gre za izjemno knjigo, ki je, vsaj v angleškem jeziku, ne pozna veliko ljudi," je lani na tržaški premieri filma ugotavljal producent Marc Ramsay. "Po mojem mnenju je mojstrovina, enakovredna delu Prima Levija Alije to človek." Ko so film predvajali na tržaškem filmskem festivalu, je bilo zanimanje tako veliko ‒ pred dvorano se je pojavilo več kot 350 ljudi ‒, da so organizirali še dodatno projekcijo.

Taborišče je bilo sorazmerno majhno, a je imelo srhljivo statistiko: zaradi posledic prisilnega dela, podhranjenosti, bolezni in usmrtitev je v njem umrla skoraj polovica od 52.000 taboriščnikov. Na zapornikih so izvajali medicinske poskuse, med drugim pa so v taborišče privedli 86 Judov in jih usmrtili samo zato, da so dobili okostja za anatomsko zbirko Augusta Hirta ‒ nacisti so namreč predvidevali, da po vojni Judje ne bodo več obstajali, in Hirt je okostja nameraval razstaviti v muzeju.

To grozovito podpoglavje vojne zgodovine v dokumentarec vstopa z odlomki podrobnega poročila, ki ga je ob prihodu zaveznikov v taborišče spisal britanski obveščevalec Yurka Galitzine. Globok vtis pustijo tudi črno-bele ilustracije pretepanih in izmučenih internirancev, ki jih je upodabljal eden izmed zapornikov, Henri Gayot.

Pri nastajanju dokumentarca je imela ključno vlogo Neva Zajc, novinarka in urednica Radia Koper, ki je obenem tudi dolgoletna prijateljica Borisa Pahorja. Kot izkušena novinarka je bila za produkcijo dragocena pomoč. Spominja se izredne pripravljenosti britanske ekipe. "V stik z mano je stopil producent Marc Ramsay, ki je videl dokumentarec Boris Pahor ‒ Trmasti spomin, ki smo ga posneli leta 2009. O Pahorju je vedel vse, prebral je vso dostopno literaturo. Prosil me je, ali bi pomagala pri navezovanju stikov. Kar nekajkrat je prišel na pogovore v Trst, kjer sem sodelovala kot prevajalka, organizirali so celo poskusno snemanje. Ko je dal zeleno luč za projekt Alan Yentob, nekdanji kreativni direktor BBC-ja, je vse skupaj steklo zelo hitro. Film je moral biti dokončan do jeseni 2019, ko smo obeleževali 75. obletnico zaprtja koncentracijskega taborišča Natzweiler-Struthof, o katerem piše Pahor v Nekropoli."

Sorodna novica BBC-jev film o Borisu Pahorju napolnil tržaško kinodvorano

Zadolžena je bila za organizacijo vsega, kar se je dogajalo na snemanju v Trstu. "Borisu Pahorju sem zastavljala vprašanja in prevajala njegove odgovore. Pomagala sem pri organizaciji premikov in snemanj po Trstu, vključno z nepredvideno slovesnostjo ob obletnici požiga Narodnega doma, s katero se film zaključi. V poprodukciji sem pomagala pri iskanju napak v prevodu in montaži, pri zbiranju arhivskih fotografij. Zame je bila to enkratna izkušnja dela z vrhunsko ekipo: Alan Yentob ne sodeluje pri nepomembnih oddajah."

Več kot zgodba enega mesta in enega naroda
Pri končnem izdelku se ji zdi pomembno predvsem to, da "BBC filma ni zastavil kot majhno zgodbico iz nekega Trsta". "Mož, ki je preveč videl govori o vseh taboriščih, o celi Evropi in vseh zlorabah med vojno; pri tem Borisu Pahorju odmerja pomembno mesto. Film na odkrit način spregovori o fašizmu, kar se na našem sosednjem teritoriju v preteklosti ni počelo pogosto. Tuja televizija ima do tega tudi določeno distanco, teme se ne loteva aktivistično, pač pa zgodbo umesti v zgodovinski kontekst fašizma in nacizma."

Boris Pahor pri 107 letih: počuti se dobro, veliko časa preživi na telefonu
Prijateljstvo med novinarko in pisateljem sega več kot trideset let v preteklost in se je rodilo iz poklicnega sodelovanja. "Bil je eden prvih tržaških pisateljev, o katerih sem sredi osemdesetih let poročala ob izidih knjig. Najino sodelovanje je bilo vedno korektno, med nastajanjem dokumentarca Boris Pahor ‒ Trmasti spomin pa je preraslo v prijateljstvo." S pisateljem je nazadnje govorila prejšnji teden in potrdila nam je, da se 107-letnik počuti dobro. "Slišiva se redno, vsaj dvakrat do trikrat na mesec. Veliko časa preživi na telefonu. V času epidemije obiskov seveda ne sprejema in ne hodi v javnost, a še za njegov rojstni dan avgusta lani smo nazdravili skupaj. Njegov edini problem je v tem, da ne more več brati, ker ima težave z očmi. Če bi živel bližje in bi bile razmere drugačne, bi mu vsak teden hodila brat."