Ta država na jugovzhodu Azije se je v središču zanimanja mednarodne skupnosti znova znašla 1. februarja, ko je vojska izvedla državni udar, za eno leto razglasila izredne razmere in aretirala tako predsednika države Vina Mjinta kot de facto voditeljico Aung San Su Či. Za zapahi so pristali tudi mnogi opozicijski in civilnodružbeni aktivisti. Vojska je poleg tega omejila oziroma pretrgala komunikacijo prek družbenih omrežij, protestnikom pa zagrozila z dolgimi zapornimi kaznimi, če bi ugotovila, da spodbujajo "sovraštvo ali zaničevanje" voditeljev državnega udara.

Mjanmar se je britanske kolonialne nadvlade osvobodil leta 1948, vse od takrat pa osrednjo vlogo v državi ohranja vojska, ki jo imenujejo Tatmadaw, saj ima nadzor nad mnogimi področji, ključnimi za delovanje države. Samostojna republika Burmanska zveza (krajše Burma), ki je zaživela 4. januarja 1948, je bila po ureditvi parlamentarna demokracija, podobno kot vse druge na novo neodvisne države v tem delu sveta. A ta reprezentativna demokracija je trajala le do leta 1962, ko je vojska pod vodstvom generala U Ne Wina izvedla državni udar in oblast zadržala v svojih rokah naslednjih 26 let.

Ne Win je leta 1974 predstavil novo ustavo, ki je temeljila na izolacionistični politiki in socialističnem ekonomskem programu, s katerim so bila nacionalizirana vsa glavna podjetja. Gospodarski položaj se je takrat močno poslabšal, zaživela je siva ekonomija. Te težave, "začinjene" z obsežno korupcijo, nestabilno domačo valuto in pomanjkanjem hrane, so leta 1988 pripeljale do množičnih študentskih demonstracij. Čez nekaj mesecev je vojska proteste na silo zatrla. Pri tem je bilo ubitih najmanj 3000 ljudi, še nekaj tisoč pa jih je bilo razgnanih ali prijetih.

Protesti so vendarle prinesli spremembo – general Ne Win se je umaknil z vrha vojske, čeprav je še vedno deloval iz ozadja, tudi leto dni po tem, ko je nov državni prevrat izvedla druga vojaška hunta. Leta 1989 se je namreč na oblast povzpel nov vojaški režim, ki je med drugim spremenil ime države iz Burmanska zveza v Mjanmarska zveza, glavno mesto Rangun pa je preimenoval v Jangon. Leta 2005 je vojaška vlada nato za upravno prestolnico razglasila na novo zgrajeno mesto Nepjido v notranjosti države.

Žafranova revolucija na krilih budističnih menihov

Leta 2007 se je zgodila t. i. žafranova revolucija, kot so poimenovali po vsej državi razširjene proteste, za katere je bil povod dvig cen goriva. Ime je dobila po oranžnih haljah budističnih menihov, ki so prav tako odšli na ulice. Protesti so, skupaj z mednarodnim pritiskom, le pripeljali do sprememb, ki pa so bile po godu tudi vojski. Ta je namreč želela v državo privabiti naložbe, zmanjšati odvisnost od Kitajske in zgraditi odnose z več državami. Hunta je tako leta 2008 sprejela novo ustavo, ki velja še danes, z njo pa je ohranila veliko moč. Zato je bilo leta 2011 zelo presenetljivo, da je vojska ustanovila civilni parlament, za predsednika države pa razglasila nekdanjega vojaškega uradnika in takratnega premierja Tein Seina.

Kot piše neodvisna organizacija Council on Foreign Relations (CFR), je Tein Sein sprožil vrsto reform, med drugim je pomilostil politične zapornike, omejil medijsko cenzuro in z gospodarskimi reformami skušal privabiti v državo tuj kapital. Leta 2015 so v Mjanmaru tako izvedli prve splošne večstrankarske parlamentarne volitve. Na njih je prepričljivo slavila zmago opozicijska stranka Aung San Su Či. Nacionalna liga za demokracijo (NLD) si je zagotovila večino tako v spodnjem kot zgornjem domu parlamenta. Poslanci so za prvega civilnega voditelja države po več desetletjih izvolili dolgoletnega zaupnika Aung San Su Či Htina Kyawa, Aung San Su či pa je prevzela novoustanovljeno mesto svetovalke, ki ji je de facto prinašalo mesto vodje civilne vlade.

Vojski v parlamentu pripada 25 odstotkov sedežev

A CFR opozarja, da je kljub temu vojski uspelo obdržati mnogo nadzora v svojih rokah. Ustava iz leta 2008 vsebuje mnogo členov, s katerimi se ohranja vojaška premoč – v parlamentu je kar 25 odstotkov sedežev rezerviranih za vojsko, vsaka sprememba ustave pa zahteva najmanj 75-odstotno večino, kar pomeni, da lahko vojaški predstavniki z vetom ustavijo vse predloge. Poleg tega je stranka USDP, ki velja za predstavnico vojske, ohranila veliko položajev na ključnih ministrstvih.

Leta 2020 so v Mjanmaru potekale druge volitve pod civilno oblastjo, znova je bila prepričljiva zmagovalka stranka NLD. Tuji opazovalci in človekoljubne organizacije so opozarjali predvsem na izključenost Rohing z volitev, a splošno mnenje je bilo, da so bile volitve demokratične in zakonite. Vojska je na volitvah doživela hud udarec, saj je njena stranka USDP prejela le 33 izmed 476 sedežev. Za primerjavo, NLD jih je osvojil 396. Vojaški voditelji so zato trdili, da so bile volitve polne poneverb in goljufij, in s to razlago februarja letos izvedli državni udar. Vse dozdajšnje voditelje so priprli in zatrdili, da bodo "v kratkem" izvedli nove volitve. A mnogi poznavalci opozarjajo, da lahko vojska tokrat oblast in nadzor obdrži za nedoločen čas. Vprašanje namreč je, ali lahko prodemokratični protesti, največji po žafranovi revoluciji, kaj spremenijo.

Vojska vztraja, da le ščiti demokracijo

Zakaj? Težava je v tem, da ima Tatmadaw oporo za svoja dejanja v ustavi, saj ta vojski omogoča, da prevzame nadzor "v vseh razmerah, ki bi lahko pripeljale do razpada države, razpada nacionalne solidarnosti in izgube suverenosti". Generali trdijo, da obtožbe o volilnih prevarah pomenijo prav takšno nevarnost.

Kakšna bo naslednja poteza vojske, ni jasno. General Min Aung Hlaing, ki je prvo ime vojske, a se bo moral julija upokojiti, se je od prevrata na malih zaslonih pojavil le dvakrat, pa še takrat ni niti z besedo omenil udara, pripora civilnih voditeljev ali protestov. Kot lajna je ponavljal stare vojaške stavke o nujnosti discipline in enotnosti ter obtožbe o volilnih prevarah.

"Vsakič, ko sem srečal Min Aung Hlainga, ponavlja eno in isto stvar – da je naloga vojske zaščititi demokracijo. Vojska meni, da je morala posredovati, ker so se pojavile nepravilnosti pri delovanju demokracije. To je njihova razlaga. Verjamejo, da so pri tem sledili ustavi, in menijo, da jih bo preostali svet tako razumel. Generali mislijo, da njihovo dejanje ni bilo državni udar, ampak obramba demokracije," je za BBC dejal neimenovani diplomat.

Se bo vojska zgledovala po sosednji Tajski?

BBC tako piše, da bi se mjanmarska vojska pri prihodnjih potezah lahko zgledovala po sosednji Tajski, ki je imela podobno "težavo", saj je opozicijska stranka, ki sta jo vodila Taksin in Jingluk Šinavatra, zmagala na vseh volitvah od leta 2001. Tajska vojaška hunta je zato sprejela novo ustavo, v kateri je kot protiutež vladi več moči dala 250-članskem senatu, poleg tega pa je previdno spremenila volilni sistem tako, da je najbolj priljubljena stranka dobila manj glasov. Poleg tega je v volilno komisijo imenovala več svojih članov in imela velik vpliv na člane ustavnega sodišča. Verjetno bo mjanmarska vojska ubrala enako pot, če bo hotela pristriči peruti priljubljeni stranki NLD. Izredne razmere lahko, spomnimo, trajajo "le" eno leto.

Azeem Ibrahim, direktor instituta Newlines in avtor knjige o Rohingah, pa opozarja še na en vidik, zakaj je vojska v Mjanmaru tako zlahka izvedla nov državni udar. To je dejstvo, da Aung San Su Či in njen NLD v letih vodenja države niso naredili nič za zmanjšanje vpliva vojske in za razvoj demokratičnega pluralizma, poleg tega so ohranili omejitve glede medijske svobode in političnih dejavnosti. "Namesto da bi NLD zgradil široko in živahno demokratično kulturo, se je stranka usmerila v to, da je vso moč, ki jo je lahko iztrgala iz rok vojske, dala v roke ene osebe, in sicer Aung San Su Či. Zdaj vidimo, da je, ko je spet v hišnem priporu, postala žrtev lastnih napak, saj so morali generali za to, da so 'ubili' demokracijo, aretirati le enega človeka, njo."

Ibrahim opozarja, da je trajalo več dni, da so se protestniki odpravili na ulice, kar kaže na to, da so popolnoma neorganizirani in izgubljeni. "To je še en dokaz, kako demokraciji v Mjanmaru nikoli ni bilo dovoljeno, da preda resnično oblast v roke ljudstva. Zdaj, ko je Aung San Su Či v priporu, ni nikogar, ki bi jo rešil, saj demokratična civilna družba, ki bi lahko organizirala in mobilizirala ljudi, ne obstaja." Ob tem opozarja, da je Aung San Su Či pri 75 letih pri koncu svoje politične poti, v vseh letih boja pa ni poskrbela za svoje nasledstvo, saj so Mjanmarci vse sanje in upe polagali izključno vanjo.

Regijskim silam takšno stanje ustreza, Zahod je predaleč

Kot pišejo pri Washington Postu, mednarodna skupnost pri novem vojaškem udaru v Mjanmaru nima v rokah prav veliko orodij. ZDA, evropske države, Kanada, Avstralija in druge demokracije, tudi Slovenija, so prevrat obsodile in pozvale generale, naj sprejmejo izide volitev ter Mjanmar vrnejo na negotovo, pa vendar, pot demokracije. Zanimiv pa je odziv nekaterih regionalnih sil. Kitajska, Japonska in Tajska, na primer, so se odzvale drugače kot Zahod – nekatere prevrata niso niti obsodile, saj so ocenile, da so to notranje zadeve države, ali pa je bil njihov odziv zelo počasen in medel.

Japonska je bila med državami, ki so se odzvale zelo počasi. Razlog je v tem, da je Mjanmar njen pomembni strateški partner, obenem pa je to tudi območje, kjer se Japonska bori za prevlado s Kitajsko. Tajska je bila previdna, ker tudi to državo vodi vojaško nameščena vlada in tudi sama skuša zatreti opozicijsko gibanje. Poleg tega imajo tajski in mjanmarski vojaški voditelji že vrsto let tesne odnose. Filipini so bili nekdaj največji zagovorniki demokracije v tem delu sveta, a pod vodstvom Rodriga Duterteja se je to spremenilo. Tudi odziv Indonezije je bil medel – vse strani v Mjanmaru so le pozvali k miroljubnemu koncu sporov. Časnik tako piše, da se vse te države ne bodo preveč vznemirjale, če mjanmarska vojska oblast v svojih rokah obdrži še vrsto let.

Potem je tu še Kitajska. Kot piše BBC, je Kitajska, tudi soseda Mjanmara, največja trgovinska partnerica in tudi najtesnejša diplomatska zaveznica države v zadnjih letih. Kitajci so v Mjanmaru prek svoje pobude En pas, ena pot izvedli obsežne infrastrukturne in energetske projekte, iz Mjanmara pa na Kitajsko pritekata nafta in zemeljski plin. Kitajska je s pravico veta v Varnostnem svetu preprečila tudi uveljavitev embarga na kupovanje orožja iz Mjanmara in preprečila sprejetje ostrejših sankcij.

Kljub temu so mjanmarski generali previdni pri tesnem povezovanju s Kitajsko, saj ne želijo pasti preveč pod vpliv Pekinga. Po drugi strani ima Zahod v primerjavi z azijskimi državami le omejene strateške in gospodarske povezave z Mjanmarom. Predsednik ZDA Joe Biden je sicer napovedal uvodne sankcije proti vojaškim voditeljem, ki jih bodo ZDA širile, dokler v Mjanmaru ne bodo preklicali državnega udara in izpustili aretiranih političnih voditeljev, a to je za zdaj vse.

"Popolnoma odkrit bom – nimamo prav veliko vzvodov," je dejal nekdanji ameriški veleposlanik v Mjanmaru Derek Mitchell. Ob tem pa je nadaljeval: "Ključ do rešitve razmer imajo naše zaveznice, kar pa bo zelo težavna pot, saj nekatere, kot so Japonska, Indija in Koreja, v Mjanmar veliko vlagajo. Poleg tega se ne želimo vrniti k sankcijam, kot so že bile, saj morajo biti usmerjene v tiste stvari, ki jih vojska najbolj ceni, to pa so denar, orožje in ugled."

Najdaljša neprekinjena državljanska vojna na svetu

Mjanmar poleg boja za oblast že več desetletij obremenjujejo tudi boji med različnimi etničnimi skupinami. V državi namreč živi več kot sto etničnih skupin. Največja med njimi so Burmanci (tudi Bamar), ki ohranjajo privilegiran položaj v družbi, prav tako zasedajo večino pomembnih mest tako v vladi kot v vojski. Druge skupine so pogosto tarče sistematične diskriminacije, pomanjkanja gospodarskih priložnosti in razvoja v svojih regijah, imajo tudi malo predstavnikov na položajih moči.

Vse od neodvisnosti je diskriminacija na podlagi etnične pripadnosti zapisana v mjanmarskih zakonih in političnem sistemu. Pri reviji Forbes tako opozarjajo, da je celo državljanstvo utemeljeno predvsem na etnični pripadnosti, saj zakon iz leta 1982 govori o tem, da so polnopravni državljani le člani tistih etničnih skupin, ki so v Mjanmaru živeli že pred letom 1823, ko so prvi Britanci osvojili to ozemlje. S to določbo je mnogo skupin, tudi muslimanska manjšina Rohinga, ostalo brez državljanstva. Težava je še večja, ker v ustavi iz leta 2008 piše, da so le polnopravni državljani upravičeni do večine pravic, na primer načela nediskriminacije, enakih možnosti za vse in svobode izražanja. Ustava poleg tega vsem, ki niso polnopravni državljani, onemogoča sodelovanje v političnih procesih, torej aktivno in pasivno volilno udeležbo. V pretežno budistični državi je vrsto let prisotna tudi nastrojenost proti muslimanom.

Te razmere so pripeljale do dolgoletnih bojev vojske z več kot 20 oboroženimi krili različnih etničnih skupin, pa tudi manjših oboroženih milic, zato nekateri opozarjajo, da se v Mjanmaru odvija najdaljša neprekinjena državljanska vojna na svetu. Mnoge skupine si prizadevajo za več avtonomije. Najhujše so razmere na obmejnih območjih, v zveznih državah Rakajn in Kačin. V teh spopadih je umrlo na tisoče ljudi, človekoljubne organizacije pa opozarjajo tudi na zlorabe, prisilno delo, zunajsodne poboje, mučenje in posilstva, ki jih proti etničnim manjšinam izvaja vojska. Predlagano premirje so leta 2015 podpisali le predstavniki osmih oboroženih skupin, tako da se spopadi nadaljujejo. Ta nestabilnost je pripeljala tudi do tega, da je Mjanmar postal eno izmed svetovnih središč za nezakonito proizvodnjo in promet z mamili.

Zaradi spopadov je iz države pobegnilo že več kot milijon ljudi, na tisoče je notranje razseljenih. Večino beguncev v zadnjih letih predstavljajo Rohinge, proti katerim je vojska po mnenju Združenih narodov izvedla genocid. Aung San Su Či je te obtožbe zavrnila. Večina Rohingov se je zatekla v sosednji Bangladeš, kjer živijo v prenatrpanih taboriščih.

Revnejši od sosednjih držav

Zaradi vsega napisanega je jasno, da tudi gospodarstvo v Mjanmaru ne cveti. Država je revnejša od svojih sosed zaradi izolacionistične politike, slabega vodenja in stalnih spopadov. Gospodarske reforme, uvedene leta 2011, s katerimi se je država bolj odprla svetu, so sicer razmere nekoliko izboljšale. Bruto družbeni proizvod (BDP) v državi je tako od leta 2011 po podatkih, ki jih navaja the Economist, narasel za več kot sedem odstotkov. BDP na prebivalca je leta 2019 znašal 1400 ameriških dolarjev, kar je skoraj dvakrat več kot leta 2008. Znižala se je tudi stopnja revščine – z 48 odstotkov leta 2005 na 25 odstotkov leta 2017, a na podeželju so življenjske razmere še vedno slabe.

Večina prebivalstva živi od kmetijstva in dela v industriji, zaloge mineralov, predvsem žada in rubina, pa so v državo pripeljale tujce. Mjanmar je eden največjih prejemnikov zunanje pomoči, saj so mu sredstva namenili tako Evropska unija kot ZDA, Japonska in Svetovna banka.