Prostori nekdanje skupne domovine so se nazadnje tako hipno in množično odzvali ob smrti dalmatinske legende Oliverja Dragojevića, slabe tri leta pozneje, v neskončno dolgem letu, ki ga je zaznamovala tudi zanj usodna pandemija, pa se je epicenter žalovanja preselil nekaj sto kilometrov severovzhodno.

Sorodna novica Utihnil je glas panonskega mornarja, umrl je Đorđe Balašević

Dobrih 10 ur bi se potovalo z Oliverjeve Vele Luke na Korčuli do Đoletovega Novega Sada, kjer se je leta 1953 rodil, odrasel in 67 let pozneje tudi umrl. Prizori pa so bili popolnoma podobni.

Posnetki, objavljeni na družbenih omrežjih, prikazujejo, kako so ljudje takoj po novici o njegovi smrti spontano preplavili osrednji mestni trg, Trg Svobode.

V njegov spomin prižigajo sveče, prinesli so rože, odmevali so vzdihi in jok, iz zvočnikov pa so se slišale njegove pesmi.

Najprej Kad odem, nato pa še D-moll in druge. Priča o Vasi Ladačkom in Neki novi klinci so odmevali tudi na telefonih, predvajane verze iz pesmi pa je presekal aplavz v poklon njegovemu liku in delu.

Številni so obiskali tudi Ulico Jovana Cvijića ter pred njegovo družinsko hišo prižgali sveče ter prinašali rože in plišaste igračke, ki so bile zaščitni znak na njegovih koncertih.

Zastave v Novem Sadu so spuščene na pol droga, ko ga bodo pospremili na zadnjo pot, pa bo razglašen dan žalovanja.

Cirilica v Zagrebu

Ne le iz Novega Sada, prizori javnega žalovanja so prišli tudi iz drugih mest v Srbiji, pa tudi iz širše regije. Tako, kot bi mirovnik, ki je številne svoje pesmi posvetil sožitju med narodi in sporočilu miru, tudi želel.

Sarajevčani so mu prižgali sveče na mostu čez Milijacko, Pula se mu je poklonila na železniški postaji s skladbo Oprosti mi, Katrin, Zagrebčani pa so mu izpolnili željo iz pesmi Stih na asfaltu in na glavni ulici Ilica res izpisali besedo "bećarac", ki je oblika pesmi in plesa iz Slavonije, v cirilici.

Kolektivno žalovanje v regiji nazorno povzame tudi karikatura sarajevskega arhitekta in konceptualnega umetnika Midhata Kapetanovića, ki je enotnost nekdanje skupne domovine že večkrat upodobil v težkih trenutkih - npr. po potresih v Zagrebu in Petrinji.

Tokrat je prikazal Zmagovalca, Vučka in Zagija - simbole mest Beograd, Zagreb in Sarjevo - kako skupaj žalujejo s malim belim zajčkom, na tleh pa leži par mandarin ... kot v Đoletovi pesmi Neki novi klinci. "Danes ima svet nekoliko manj barve," je zapisal ob sivih podobah.

Takoj posnetek koncerta

Nemudoma sta se odzvali tudi hrvaška in bosanska nacionalna televizija ter ob 21.00 predvajali posnetek njegovega koncerta ‒ HRT iz Pule leta 2001, kamor se je vrnil prvič po vojni in pomagal zbirati denar za tamkajšnjo bolnišnico, BH TV pa iz Mostarja leta 2005.

Hvaležni so bili tudi številni slovenski gledalci, ki lahko prek svojega operaterja spremljajo omenjena programa in so se prav tako pridružili občinstvu po nekdanji skupni domovini na zadnji plovbi legendarnega kantavtorja, znanega kot panonski mornar.

Vsak s svojim verzom

Pa niso bili sami ‒ sodeč po objavah na družbenih omrežjih, so se znani in neznani obrazi v petek, 19. februarja, zvečer združili v isti žalosti. Twitter, Instagram, Facebook, pa tudi skupine na Viberju in Whatsappu so preplavili Balaševićevi verzi, ki jih je v svoji dolgoletni karieri rojenega pripovedovalca in mojstra ljubezenskih balad zbral toliko, da se praktično ne ponavljajo. Ni manjkalo niti prizorov zdravice v njegovo čast in spomin ter poustvarjanja njegove glasbe.

Pečat tudi v Sloveniji

Za Televizijo Slovenija sta Balaševićevo zapuščino komentirala tudi njegov začasni someščan v mariborskih časih, Zoran Predin, in nekdanji glasbeni kritik Dragan Bulič.

Predin je spomnil: "V temah, o katerih je pel, je znal vedno najti neko univerzalno noto, ki je bila vsem razumljiva. Ne glede na to, da je prepeval o zelo specifičnih zadevah, o vojvodinskem načinu življenja, o hrani, o običajih."

Bulič pa je poudaril, da so bila Balaševićeva besedila takšna, da so šla v uho, da so se te dotaknila, obenem pa so bila "pisana v primernem času, da so opisovala kakšne dogodke, ki so se takrat dogajali."

Predin se ga sicer spominja kot "iskrenega Jugoslovana": "Na koncertih ni delil publike po nacionalnosti, on je vedno pel za sorodne duše." Bulič pa se je ob tem spomnil na koncert v Križankah, na katerih so ljudje peli njegove pesmi, čeprav ob njihovem nastanku niti rojeni niso bili.

Balaševiću so v čast sveče prižigali tudi na Prešernovem trgu v Ljubljani.

"Eden največjih v umetnosti in ljudskosti, hrabrosti in človeškosti"

Glasbenikovi družini ‒ otrokom in edini ljubezni, Oliveri, ki ji je posvetil eno najlepših balad ‒ sta sožalje že izrazila tudi predsednik srbskega parlamenta Ivica Dačić in premierka Ana Barnabić. Od njega se poslavljajo tudi športniki, igralci in drugi znani obrazi, predvsem pa njegovi kolegi.

Srbski glasbenik Bajaga je dejal: "Đole je bil eden izmed simbolov jugoslovanske popscene in njegove pesmi so bile prepoznavne od Vardarja do Triglava. Težko mi je in nikakor ne morem predelati informacije, da ga ni več. Bil je velik pesnik in ni dvoma, da je njegov odhod velik udarec za našo kulturo."

Hrvaški pevec Massimo Savić je glasbenemu kolegu posvetil objavo na Instagramu. Ob njegovi fotografiji je zapisal nekaj vrstic iz kantavtorjeve pesmi Život je more. Na koncu je dodal še: "Panonski mornar, moja žalost nima ne konca ne dna." Srbska pevka Marija Šerifović je na Instagramu ob njegovi fotografiji zapisala: "Žalosten dan za umetnost, za vse tiste, ki so ga imeli radi in ki jim je zapustil verze za večnost. Veliki Đorđe Balašević, simbol svobode in ljubezni". Igralec Rade Šerbedžija pa je za Novosti izjavil: "Ta moj Đorđe je bil velik umetnik, eden največjih v umetnosti in ljudskosti, hrabrosti in človeškosti.

Treba mu je postaviti spomenik. Znal se je prikrasti za hrbet in reči: 'Prišel si, brat.' Ter nato odpeti nekaj pesmi, me poljubiti in izginiti. Bil je božanski."