Zadnja za spletno premiero prevzema tudi režijske vajeti, sicer je predstavo režirala Nina Šorak.

Lansko pomlad je direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor povabila k sodelovanju omenjeno trojico avtoric. Tjaša Mislej, Grumova nagrajenka leta 2020, se občinstvu MGL-ja predstavlja prvič, Barbara Zemljič in Iza Strehar pa sta za mestno gledališče pisali že v prejšnjih sezonah (Praznina spomina in Izkoristi in zavrzi me). Omnibus Tišina med nami sestavljajo tri zgodbe, vsaka je dolga približno pol ure. Gre za tri zgodbe o ljudeh, ki bi morali biti intimno povezani in ki so to morda nekoč celo bili, zdaj pa med njimi vladajo zamere, strahovi in odtujenost. Razkrivajo se družinske skrivnosti in frustracije. V vseh zgodbah so prisotna mejna psihična stanja in odkloni od nekoč veljavnih družbenih norm. Intimni odnosi so še komaj vzdržni. Dogajanje je postavljeno v pokoronski čas.

Pod prvo zgodbo, naslovljeno Mrak, se podpisuje Barbara Zemljič, ki v ospredje postavlja smrt in žalovanje. V prvem delu s podnaslovom Mrak spremljamo brata Jureta in Mirana, ki se po maminem pogrebu soočata z izgubo, nesporazumi, predvsem pa iščeta bližino, ne ravno skozi tišino. “Najhuje, kar me zadeva v tem obdobju, je dejstvo, da so ljudje umirali sami. Menim, da je smrt prav tako priložnost za transformacijo kot rojstvo. Umanjkanje soočanja s smrtjo mi daje občutek, kot da bi se zaradi strahu pred smrtjo radi dezinficirali pred njo,” je glede globokega pečata, ki ga je nanjo pustilo dogajanje v času epidemije, dejala Barbara Zemljič.

V drugem delu, Luninem plesu, Tjaša Mislej odstira kopreno odnosa med dolgoletnima zakoncema, katerih ljubezen je z leti izzvenela, kar je za seboj potegnilo varanje, potem je tu še zgodba Nataše, ki je zaradi izgube službe v propadlem podjetju pahnjena na eksistenčni rob. Sklepni del Zora izpod peresa Ize Strehar nas popelje na dekliščino, med katero se razkrije marsikatera grenka skrivnost.

V času dogovarjanja o novi drami smo bili še v primežu prvega vala epidemije, ko se še ni vedelo, kako bo videti naš vsakdan mesece naprej. "Proces je bil zelo zanimiv. Res se mi zdi super priložnost, da gledališča avtorje povabijo k sodelovanju," je za MMC povedala Tjaša Mislej in v isti sapi dodala, da je na tak način več možnosti, da bo tvoje delo res uprizorjeno. Avtorice so dobile malo iztočnic, zato so imele pri pisanju res proste roke. "Hitro smo ugotovile, da bi bilo zelo zahtevno, če bi vse tri imele enotno zgodbe in iste like. V tem primeru bi se morale večkrat dobiti in načrtovati, kar je bilo zaradi epidemije težje."

Eno prizorišče, ki deluje kot postaja

V ospredje je prišla ideja, da bo vse dogajanje potekalo na istem prizorišču, Mestnem trgu. "Potem smo se tudi dogovorile, da bi dogajanje potekalo v istem času, umestile smo ga v pokoronski čas. Takrat maja sicer še nismo vedeli, kdaj bo prišel," pojasni. Premiera je bila sprva načrtovana za november, a potem prestavljena, tako da zdajšnji čas, ko se življenje počasi vrača v običajne tirnice, res sovpada z dogajanjem v drami. "Zgodba se dogaja v Ljubljani, v zraku je še vedno epidemija oz. nevarnost okužbe, se pa že vse odpira, ljudje so že zunaj. Tako približno, kot je dejansko zdaj," oriše čas dogajanja Tjaša Mislej.

"Vsaka je imela na voljo približno 35 minut, to pomeni približno 20, 30 strani besedila, kar ni veliko. To je za seboj potegnilo dejstvo, da ne more nastopati veliko oseb, niti ne more biti veliko zapletov. Tako smo ves čas na isti sceni, gre za prihode, odhode, gre za mini drame, konflikte, ki so zanje ključni. Tako smo se osredotočile na medosebne odnose," pojasnjuje Tjaša Mislej.

Kot pojasnjuje Iza Strehar, jo je sprva malo skrbelo, kako bodo tri zgodbe treh slogovno zelo različnih avtoric zaživele pod skupnim imenom. "Predstave še nisem videla, bomo videli, kako je to režiserka Nina Šorak "zgnetla" v celoto. Z režiserko in dramaturginjama Iro Ratej in Simono Hamer smo sicer dramatičarke sodelovale v sami fazi pisanja ‒ dajale so nam povratno informacijo in nasvete na napisano."

Čas epidemije je (bil) psihološko za nekatere zelo zahteven: iz hitrega tempa drvenja in nenehnega izpolnjevanja obveznosti za obveznostjo smo prešli v sobivanje drug z drugim 24 ur na dan, kar je bilo za nekatere prelomno. Tjašin del razgalja dolgoleten odnos, ki ni več tak, kot je bil. Čeprav je oddaljevanje v odnosu brezčasna tema, pa se je v tem obdobju še bolj pokazalo, kako so nekateri odnosi zašli. "Gotovo je name vplival porast nasilja, o katerem poročajo mediji, pa tudi porast duševnih stisk. Po navadi so žrtve nasilja ženske. Dva moja lika sta ženski, ki sta v podrejenem razmerju do partnerja, moškega, pri eni je celo tako, da je fizično zlorabljena. Tudi v resničnosti je največkrat tako, da so žrtve ženske."

K temu Iza Strehar dodaja, da se je po njenih opažanjih v času epidemije izkazalo, da so se marsikateri ljudje družili zgolj iz neke navade, ne pa iz pristne potrebe po medsebojni družbi. "Mislim, da bo prišel posttravmatski sindrom šele, ko bo konec korone. Takrat bomo dejansko videli, kako zelo se je naše življenje obrnilo na glavo in se spremenilo. Zdaj je v zavesti samo to, da moramo naprej, ko bodo razmere boljše, se bo pa šele izkazalo, kako slabo je bilo."

Namesto v živo premiera prek spleta

Po besedah Barbare Zemljič, ki bo režirala današnjo spletno premiero, je bilo zanjo kot režiserko spletne premiere neprecenljivo, da je lahko v živo gledala generalko. "Z Nino sva se pogovorili, kaj je izvedljivo glede na tehnične omejitve ter režijsko postavitev in kako jo prilagoditi na drug medij."

Na vprašanje, kaj je največja sprememba, ki jo prinaša tovrstna spletna premiera za gledališče, Barbara Zemljič odgovarja, da umanjkanje živega stika z igralčevim pogledom. "Na filmu in televiziji ga nadomeščamo z objektivi, atmosferami, ter lokacijami. Način igre pri spletni premieri je manj izrazit, saj z objektivi pridemo bližje. Delno je bilo treba prilagoditi mizansceno, lučno postavitev ter zvok, saj ne gre za klasični televizijski prenos, atmosfera dvorane se vendarle čuti.” Takšen pristop je tako po besedah režiserke križanec med televizijsko dramo ter gledališčem. “Ker predstava ni bila postavljana kot televizijska drama, ta ima svoje scenografske in vizualne zakonitosti, filmski pristop pa sploh zahteva enakomerni sistem, daljše snemanje in drugačen tip pisanja. Skušala bom kar se da zvesto slediti igralcem, zgodbi ter režijski postavitvi.”

Kakšna bo gledališka sezona naprej?

Gledališča samevajo že skoraj leto dni, vmes so bila krajši čas odprta, a ob zelo strogih ukrepih, z občutno zmanjšano kapaciteto. Ko se je izkazalo, da letošnja gledališka sezona še kar nekaj časa ne bo možna na klasičen način, torej v dvoranah, so se gledališča preselila na splet, ne le s posnetki starejših predstav, temveč tudi s spletnimi premierami, ki so odigrane v živo. Kako pa kaže za naprej?

"Mene osebno je eksistencialno kar malo strah, to lahko priznam, ker je položaj za kulturo in gledališča zelo negotov. Treba je načrtovati za naprej, vprašanje je, koliko bo letošnja sezona realizirana in kaj bo z naslednjo. Zdi se mi, da za kulturo zdaj ni posluha. Še večja skrb sta lahko aktualna vlada in minister, ki nimata razumevanja za kulturo. Ne vem, kje je po pomembnosti kultura. Bojim se, da če bo treba začeti varčevati, bo kultura prva, kjer se bo varčevalo. Lahko beremo premierjeve izjave na vladnem Twitterjevem profilu, kako določene nevladne organizacije nimajo pomembnih dosežkov oziroma se jih nihče ne spomni, kar se mi zdi grozno," Tjaša Mislej oriše svoje bojazni in pomisleke.

Iza Strehar je glede prihodnosti pomembnosti kulture v življenju posameznika optimistična. "Na neki točki je bilo dejansko vsega preprosto tako preveč, filmov, koncertov, knjig in predstav, da se ti včasih zvečer ni nikamor dalo, ker se nisi znal odločiti in izbrati. Ko se bo vse vrnilo v stare tirnice, bomo to znali bolj ceniti," meni mlada avtorica.