Čeprav ne moremo reči, da so pesmi, ki so v knjigi Sonce na balinišču prozno obarvane, je v njih navzoča želja po ustvarjanju zgodb in prenašanju življenjske filozofije bralcem. Pri tem se avtor zaveda moči in pomena jezika: "Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem."

Pesmi Marka Matičetovega so spontan prikaz vsakdanjega življenja, ki ga zaznamuje želja po brezskrbnem predajanju sončnim žarkom in balinanju, ki osmišlja življenje. Prav zato je naslov zbirke več kot ustrezen. V pesmih lahko zasledimo celo strateške napotke za igranje tega športa, ki ga na eni strani opredeljuje natrenirana tehnika, na drugi pa instinktiven duh, ki natančno razporeja balinčke in bale, kot da bi bili deli galaksije ali osončja.

Pri tem Marko Matičetov nenehno opozarja na pomen igre, saj v pesmi Važno je, da najdeš igro zase, zapiše: "Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo". Kot pravi naslov ene izmed pesmi, je najpomembneje to, da smo med igro vsi enaki in da se ji je treba povsem posvetiti: "Treba je vklopiti obe polovici možganov. / Eno za prostor. / Drugo za intuicijo."

Marko Matičetov v zbirki Sonce na balinišču prek športnih metafor opisuje malodane vse življenjske strategije, ki so ključne za vzpostavljanje notranjega miru in ravnotežja v družbi. Pesmi pa se vendarle ne berejo kot psihološki priročnik o iskanju sreče, temveč bolj kot zenovski utrinki, ki jih poraja vsakdanje življenje s svojimi potrebami in izzivi. Tako v pesmi Med igro ne smeš misliti zapiše: "Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)" Z uporabo oklepajev Matičetov še dodatno pojasnjuje svoja filozofska prepričanja in življenjske izkušnje, s tem pa bralcu odvzame pomemben del liričnega doživetja. Na več mestih se zateče k postavljanju vprašanj, ki pa nekako obvisijo v zraku, prav tako kot številni zaključki, ki delujejo odsekano in nepovezano s preostalo kompozicijo pesmi. V pesmi z naslovom V starih časih ugotavlja, da med današnjim časom in časom, ko še ni bilo jezika, ni bistvene razlike, pri tem pa se sprašuje: "So v starih časih mislili brez besed? / V zelo starih časih, ko še ni bilo jezika. / Ga res ni bilo? / So se v starih časih igrali? / (Igre.) / Ali so samo hodili na lov in domov spat? / Ali nabirat gozdne sadeže in domov spat?/ Brez besed. / Brez: lahko noč."

Marko Matičetov se v pesniški zbirki Sonce na balinišču ne ubada s pesniško formo, temveč kot zagrizen pesnik in strasten športni igralec prelaga verze, kot da bi z njimi želel zgraditi slog, po katerem bi ga vsi prepoznali. Bralcu se na trenutek zazdi, da vedno znova preigrava in preračunava številne pitagorejske zakonitosti, ki jim na več mestih izreka občudovanje. Obenem pa priznava, da se umetnost nahaja v instinktivni oceni razdalje med balo in balinčki ter v pesmi Oddaljenost dveh bal od balinčka dodaja: "Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)"

Po vsem zapisanem nas ne sme presenetiti, da je izid te knjige omogočilo Balinarsko športno društvo Jadran Izola, v katerem je Marko Matičetov dobil številne pomembne izkušnje. Zbirka Sonce na balinišču je po vsebinski in stilistični plati unikaten primer sodobne slovenske poezije, ki nam da vedeti, da je igra sestaven del življenja in da brez nje ni literature in jezika.

Iz oddaje S knjižnega trga.