Umetniška instalacija s polnim naslovom Rubikova kocka reciklaže senc&e@mocij je interaktivna, saj jo je mogoče premikati in rekonfigurirati. Prek senc človeškega telesa, ki so še posebno vidne ponoči, ko je kocka osvetljena od znotraj, umetnica prevprašuje neulovljive plati človeškega, čustva.

"Senca je prisotna v umetnosti skozi njeno celo zgodovino, že od jamskih risb naprej. Vedno karikira emocijo. Vidiš jo, ne moreš pa je ujeti, je v nenehnem spreminjanju, ampak zato tudi polna potenciala," opisuje.

Eva Petrič je bila sicer leta 2016 z dvema instalacijama kot prva umetnica iz Slovenije predstavljena v dunajski katedrali sv. Štefana in bila vključena v enega od največjih letnih umetniških projektov v javnem prostoru New Yorka – Sing for Hope. Sodelovala je na več kot 60 samostojnih in 110 skupinskih razstavah v Evropi, ZDA in Aziji.

Zadnjih šest let so njene postaje življenja v trikotniku med Ljubljano, Dunajem in New Yorkom. V času epidemije ostaja v Evropi in se ob tem sprašuje, kakšen bo postal New York na račun epidemije in posledičnega izseljevanja. Misli, da lahko s tem izgubi svojo spontanost. "To, da greš lahko ven, spoznaš nekoga, se mrežiš, si res tam."

V najinem pogovoru je med drugim povedala tudi, kako je nastajala prva različica rubikove kocke, ki jo je ustvarila za Scena Theatre v Washingtonu, na kakšen način v svojem delu Uspavanke za drone prevprašuje položaj človeka in zakaj so čipke postale eden od vizualnih temeljev njenega umetniškega dela.

Vabljeni k branju pogovora.

Na Muzejsko noč pred dvema letoma je bila na Muzejsko ploščad postavljena vaša umetniška instalacija Rubikova kocka reciklaže senc&e@mocij, ki je od tedaj večkrat na novo zaživela, večkrat jo na primer vidimo kot ozadje v televizijskih prispevkih na temo kulture. Zakaj mislite, da se tako dobra podaja k najrazličnejšim vsebinam, pred kratkim tudi k pogovorom o spolnem nadlegovanju?
Veseli me, da se moja Rubikova kocka večkrat pojavi na televiziji, čeprav večinoma kot anonimno ozadje prispevkov na temo kulture. Umetnost v javnem prostoru mora biti takšna, da jo ljudje opazijo, medtem ko se jim nekam mudi, ampak ne na moteč način. Da je kocka postala vizualni pripomoček, dodatek za toliko različnih tem, se mi zdi zanimiv dokaz za to, da je delo estetsko in da ima tudi univerzalno sporočilo. Sicer ne bi delovala tako v povezavi s spolnim nadlegovanjem kot tudi s podelitvami nagrad in še drugimi tematikami.

Zakaj ste želeli v javni prostor umestiti umetniško delo, ki bi poudarjalo ravno preplet med sencami in čustvi? Na njej se posebno ponoči – ko kocka od znotraj osvetli – vidijo sence telesa v najrazličnejših položajih.
Predvsem sem si zastavljala vprašanje, kaj pomeni biti človek. Delo zadeva javni prostor in motivacija je bila oživitev ploščadi, najbolj pa pripada Slovenskemu etnografskemu muzeju, ki obravnava človeka in kulturo. Svoje delo vidim kot spomenik temu, kaj pomeni biti človek. Ljudje imamo kulturo, kultura nas zaznamuje, je pa v nenehnem spreminjanju, kot so tudi sence. Želela sem vzpostaviti interaktivni pristop, da lahko ljudje premikajo, rekonfigurirajo to kocko, ki je metafora za to, da ljudje živimo, medtem pa se kultura spreminja, reciklira. Tradicije ne izginejo kar tako, se pa nadgrajujejo, posebno v današnjem času, ki je res globaliziran. In še posebno danes lahko vidimo, koliko je bil svet globaliziran, ko ne moremo toliko potovati kot prej.

So sence, čustva in kultura izmuzljivi na podoben način? Kaj je skupni imenovalec senc in čustev? Je to spreminjanje? V enem od opisov dela ste opredelili, da jih povezuje neulovljivost.
Ta kocka je 3D-mutacija mojega sklopa Gr@y Matter – Siva snov: jezik senc, kjer sem naredila knjigo iz tisoč strani analognih senčnih podob, ki sem jih povezala v strukturo periodične tabele elementov. To definira in zaznamuje naše življenje, ki je sestavljeno iz različnih elementov in igre med njimi. A to ni celotno življenje, življenju pripadajo tudi emocije, ki so neotipljive, so pa dejansko tu. Če nekaj materializiraš, narediš bolj otipljivo.

Razmišljala sem, kako bi lahko emocijo vizualizirala. Senca ni črna ali bela, ampak je nihanje, spreminjanje, kot emocija. Senca je prisotna v umetnosti skozi njeno celo zgodovino, že od jamskih risb naprej. Vedno karikira emocijo. Vidiš jo, ne moreš pa je ujeti, je v nenehnem spreminjanju, ampak zato tudi polna potenciala. Zato sem tudi izbrala podobe človeških senc, ker kulturo zaznamujemo ljudje, hkrati pa pripada senca objektom. Vse, kar je na tem svetu, ima svojo senco. Vsi izhajamo iz kolektivne juhe z različicami. Uporabila sem sence, ki tvorijo zgodbo, nisem hotela samo pozitivnih emocij, ampak takšno mešanico, ki predstavlja življenje.

Kocko ste sprva ustvarili za drug prostor. Kje je bila umeščena v prvi različici in kako ste jo umestili na novo?
Prva različica je bila narejena za notranji prostor, za Scena Theatre v Washingtonu. Povabil me je gledališki režiser Robert McNamara, režiral je dramo Krivda (Guilt) avstralskega dramatika Johna Shanda. Utrnila se mi je ideja za kocko. Tam je bila samo ena podoba na eni strani, ki se je potem razvila na več načinov. Sceno sem zasnovala tako, da so igralci sami spreminjali konfiguracijo senc na kocki. Igralci so sami spreminjali kocko glede na to, kaj se je dogajalo v igri.

Pri tej novi kocki na Muzejski ploščadi v Ljubljani pa sem izhajala iz periodne tabele senčnih emocij, ki zadeva vse emocije, a izbrala sem le določene. Psihologija pravi, da obstaja enajst univerzalnih emocij, v knjigi sem poskušala zajeti vse njihove različice. Leta 2006 sem vsako jutro fotografirala svojo senco, jo zasledovala z različnimi kamerami in študijem luči ter jih zatem razvijala naprej v temnici. Da bi dobila gibanje in abstraktne forme. Za nobeno od njih nimam negativa. Povsod je uporabljena naravna luč. Sence so moje, ampak bi bile lahko od kogar koli, nejasno je na primer določiti spol na večini fotografij. Zato niti knjiga niti instalacija nista avtobiografsko delo, ampak zaznamujeta človekov obstoj.

V svojem projektu SOUNDeSCAPES – Uspavanka za drone pa ste raziskovali to, kako poslušamo, in poskušali omogočiti omogočiti slišati sliko in videti zvok. Zakaj so vas letalniki navdušili kot način umetniškega pogleda in tudi proizvajanja zvoka?
Dron je način gledanja na to, kaj pomeni biti dron iz človeške perspektive. Ali postajamo droni? Ali lahko postane človek dron? To se mi zdita pomembni in aktualni vprašanji. Izhajala sem iz zvoka. Vsa glasbena podlaga za zvok, sliko in performans temelji na mojem sodelovanju v New Yorku. V katedrali St. John the Divine je imela v času moje razstave velik peturni performans umetnica Laurie Anderson, uporabljala je kitare glasbenika Louja Reeda. Te kitare so na neki način igrale same prek ojačevalcev. Prosila sem, če bi lahko uporabila del zvoka, ki je potekal na oltarju ravno pred mojim delom: dodala sem še svoj glas, da bi videla, kje je človeška pozicija v temi dronov. Človek naj bi se bolj zavedal stvari, naj ne bi postal dron, naj ne bi zaspal. Ta sklop s sencami, vizualiziranje neotipljivosti se mi zdi pomembno iz istega razloga: zato, da ne postanemo kot droni.

Poleg senc kot vizualnega temelja pa vašo umetnost zaznamujejo tudi čipke, med drugim ste imeli razstavo na punti, v cerkvi Marije Zdravja v Piranu. Poimenovali ste jo Diham, Sem. V kakšnem smislu si skoznje postavljate vprašanja o neulovljivi plati življenja?
To je bilo pred korono, a je bila tema "Vsi dihamo isti zrak". Želela sem pokazati molekule zraka, ki si jih vsi delimo. Čipke so estetske, ponazarjajo nekaj lepega, krhkega. Zvok pa ponazarja, kako je težko dihati, ko ni dovolj zraka. Zanimivo je, da se ravno zdaj – v času epidemije – najbolj zavedamo tega: da ima vsak neki svoj zrak, ki si ga ne sme deliti. Spet je tu pojem reciklaže, saj zbiram z vsega sveta rabljene, stare, raztrgane čipke in jih sešijem skupaj v kolektivno zgodbo. To mi pomeni več, kot da bi jih sama ustvarila. Predstavljajo mi kožo. V Buenos Airesu v Borgesovem centru (Centro Cultural Borges) sem delala čipkarsko zgodbo na temo hematome. Hematom je skupek krvi zunaj krvne žile, ki nastane, ko se kri iz žile ob poškodbi nabere v tkivu. Čipke kot kožo bi morda povezali le s fizičnim telesom, ampak ne, želela sem usmerjati pogled v nevidno. Hematomi so lahko socialni, emocionalni. Umetnik ima ta privilegij, da se dotika nevidnih stvari in jih materializira za ljudi.

Tudi sami ste po svoje neulovljivi, živite in delate v več mestih, omenili ste že Buenos Aires in New York, veliko delujete na Dunaju. Katera mesta so postala vaš dom in med katerimi ste razpeti zdaj, ko živimo v epidemiji?
Odkar sem se rodila, je moje življenje zaznamovano s selitvijo in mogoče mi je zaradi tega postal udoben način življenja, ne biti locirana, ampak se ves čas premikati. Zadnjih šest let so moje postaje življenja v trikotniku med Ljubljano, Dunajem in New Yorkom. Sem pa v tem času delala tudi v Indiji, v Parizu, na različnih koncih sveta. Zaradi koronavirusa se je to spremenilo, še vedno velja prepoved prihodov v ZDA iz EU-ja (z izjemo za ameriške državljane in imetnike delovnih vizumov), že od lanskega marca. Ogromno projektov je prestavljenih ali odpovedanih. Čuti se, da nismo več mobilni.

Če primerjate umetniško ustvarjanje v več mestih: opazite druge impulze, druge poudarke v tematikah? Kaj se dogaja z vašim delom med selitvami? Lokacije vplivajo na vas, na to, h katerim temam, barvam, motivom se obračate?
Da, zagotovo. Odkar sem bila majhna, smo se veliko selili. Ko smo se denimo preselili v Indijo, nisem imela spleta, da bi lahko vnaprej vedela, kaj me čaka, ali pa vzdrževala stik s tistimi, ki sem jih zapustila. Od takrat sem se privadila, da iščem podobnosti, da si ustvarim dom kjer koli, zlahka se udomačim. V New Yorku je res drugače delati, vse se dogaja hitro, vse temelji na ustvarjanju stikov, mestu je vseeno, ali si tam ali odideš. Hitro si nadomestljiv, tako da moraš res brez prestanka migati.

Evropa, po drugi strani, pa se obrača k preteklosti, kar ima svoje pozitivne lastnosti, več je poudarka na estetiki in razmisleku. V Ameriki imajo ljudje raje, da hitreje dojamejo neko sporočilo, v Evropi pa imamo vseeno radi, da nam daje delo razmislek, smisel, ki ga moramo sami poiskati. Ne vem pa, kakšen bo New York postal zdaj, po tej situaciji. Ogromno ljudi se je izselilo, tudi veliko mojih kolegov, no, ali pa se hočejo izseliti. Mislim, da bo na račun tega mesto izgubilo svojo spontanost. Da greš lahko ven, spoznaš nekoga, se mrežiš, si res tam.

Veliko delate tudi v slovenskem prostoru. Lani ste imeli razstavo v galeriji Photon v Ljubljani in v galeriji Simulaker v Novem mestu, decembra ste bili na virtualnem mariborskem sejmu vizualnih umetniških del Art-MUS.
Veliko delam, v tem smislu se mi življenje ni spremenilo. Samo prej sem bila bolj usmerjena v tujino. Pripravljam tri projekte za Nemčijo, ki se stalno prelagajo na kasnejši čas. Težko je načrtovati večje projekte. Več je prilagajanja. Človek mora biti fleksibilen, imeti pripravljene stvari in jih realizirati takoj, ko je mogoče. Na srečo se je izkazalo, da ljudje potrebujejo umetnost v svojem življenju. Komaj čakajo, da se spet odprejo kini in gledališča.

Vabljeni tudi k ogledu televizijskih prispevkov, ki orisujejo umetniško ustvarjanje Eve Petrič.