Med slovenskimi športnimi navdušenci so redki, ki ne poznajo vseh treh Grand Tourov ‒ tritedenskih kolesarskih maratonov: Tour de France (Dirka po Franciji), Giro d'Italia (Dirka po Italiji) in Vuelta a España (Dirka po Španiji). A na strani enodnevnih dirk obstaja enakovreden izbor petih klasik, ki se jih od 80. let dalje drži naziv kolesarski spomeniki. Torej pet klasičnih skladb, ki tvorijo železni repertoar vsakoletnega sporeda.

Štirje spomladi in eden jeseni

• Milano–San Remo (La Primavera = spomladanska klasika) tretja sobota v marcu.
  Drugi vzdevek La Classicissima (klasika vseh klasik). Klasika tudi za šprinterje.
  Prva dirka leta 1907, v soboto, 20. marca, že 112. izvedba.
• Dirka po Flandriji (Ronde van Vlaanderen; De Ronde) prva nedelja v aprilu.
  Vzdevka: Vlaanderens Mooiste = najlepša flamska in De Hoogmis = (flamska) velika maša. Enodnevna dirka za najbolj čiste klasike oziroma "flamce".
  Prva dirka leta 1913, v nedeljo, 4. aprila, že 105. izvedba.
• Pariz–Roubaix (L'Enfer du Nord = severni pekel), druga nedelja v aprilu.
  Drugi vzdevek: La reine des classiques = kraljica klasik. Za najbolj trdožive in mazohiste.
  Prva dirka leta 1896, v nedeljo, 11. aprila že 118. izvedba.
• Liège–Bastogne–Liège (La Doyenne = najstarejša), četrta nedelja v aprilu.
  Zadnja ardenska klasika, ki končuje sezono spomladanskih enodnevnih dirk. Za bolj hribovito naravnane kolesarje.
  Prva izvedba leta 1892, v nedeljo, 25. aprila, že 107. izvedba.
• Lombardija (Il Lombardia; Classica delle foglie morte = klasika odpadlega listja), druga sobota v oktobru. Tradicionalna zadnja dirka sezone v Evropi. Klasika, ki je še najbolj po okusu čistokrvnih hribolazcev.
  Prva izvedba leta 1905, v nedeljo, 9. oktobra, že 115. izvedba.

Spomeniki v kolesarstvu

Do 80. let kar osem velikih klasik
Že zgodaj se je najodmevnejših enodnevnih dirk prijel poseben sloves. Zmagovalci so uživali prestiž in so se postavljali ob bok zmagovalcem tritedenskih dirk. Kot še zdaj v kolesarstvu ni bilo velike poenotenosti, a se je do 80. let vseeno izoblikoval seznam osmih klasik. Pri čemer je resda bilo pomembno, ali so to gledali s francoskimi, belgijskimi ali italijanskimi očmi.

Ob petih zdajšnjih velikih enodnevnih dirkah so osmerico sestavljale še Pariz–Tours, Pariz–Bruselj in Valonska puščica. Prvi dve dirki (po okusu šprinterjev) sta zaradi finančnih težav in logističnih glavobolov zašli v težave, Valonska puščica pa je potegnila krajšo v ardenskem dvoboju z Liège–Bastogne–Liège, saj sta se nekoč dirkali isti konec tedna, prva v soboto, druga v nedeljo.

Stoletne dirke kot spomeniki
Preostalo je pet klasik, ki se jih je zaradi skoraj stoletne zgodovine oprijel vzdevek spomeniki.

Cycling Monuments po angleško.
Les Monuments du cyclisme po francosko.
Classiche monumento po italijansko.
De Monumenten po flamsko.
Monumento po špansko.
Monumentu po baskovsko.
Der Monumente des Radsports po nemško.

Torej kolesarski spomeniki po slovensko.

Več kot 100 let in več kot 230 km po istih poteh

V kamen zapisanih pravil ali meril sicer ni. Mednarodna kolesarska zveza (UCI) nikjer sploh ne omenja termina spomenik, ne nazadnje je to izraz, ki je počasi iz francoščine prodiral v preostala tradicionalna kolesarska okolja, a dokončno je definicijo zakoličila globalizacija kolesarstva in z njo povezana angleščina. Se pa v UCI-jevi svetovni seriji največ točk na enodnevnih dirkah deli na spomenikih, več se jih lahko osvoji le na tritedenskih dirkah.

Mitske kocke v Flandriji in Roubaixu
Skupni imenovalec peterice dirk je starost, dolžina in tradicija – od tu na primer zvestoba kockam v Flandriji in Roubaixu, ki niso primerne niti za sodobne traktorje. Vse so dolge več kot 230 km in trasa proge se ne spreminja drastično ter se že desetletja, če ne prav vse obdobje, drži istih cest in mest. Vse so bile prvič izvedene pred 1. svetovno vojno. Nekateri menijo, da se je zaradi številnih vojnih spomenikov veliki vojni, mimo katerih se vijejo severne tri največje enodnevne dirke, tudi oprijel termin spomenik.

Italijanski šarm in mednarodna konkurenca
Pomemben dejavnik pri slovesu izpostavljenih dirk je bila mednarodna konkurenca. Milano–San Remo, Pariz–Roubaix in tudi Lombardija so že zgodaj privlačili kolesarje iz tedaj kolesarsko razvitih držav, medtem ko sta bili belgijski dirki desetletja rezervirani za presežke domačih kolesarjev.

Flandrijo je povzdignil Italijan Fiorenzo Magni, ko je šokiral Belgijce z nizom treh zmag (1949–1951), dokončno slavo pa ji je prinesel podvig takratnega svetovnega prvaka in zadnjega zmagovalca Dirke po Franciji Louisona Bobeta leta 1955. Od takrat flamski božič slovi kot najbolj zaželena dirka tako med kolesarji kot navijači, v mavričnem dresu pa so pozneje na flamskih kockah slavili Rik Van Looy 1962, Eddy Merckx 1975, Tom Boonen 2006 in Peter Sagan 2016.

Snežni vihar in Hinault povzdignila Liege
LBL je dobila dvoboj z Valonsko puščico. Med nesmrtne jo je vpisal snežni metež leta 1980 in zmaga neusmiljenega šampiona Bernarda Hinaulta, ki je zaradi ozeblin za vse življenje ostal brez finega občutka na palcu in kazalcu desne roke. Proga, ki ustreza kolesarjem za Grand Toure, kar je okrepilo štartno listo in povečalo težo imen zmagovalcev.

Kakšen je vrstni red spomenikov?
Prav vsak kolesarski spomenik ima svoje zakonitosti in značilnosti, ali bolj ustreza tudi šprinterjem (San Remo) ali pa mojstrom za etapne dirke in hribe (Liege in Lombardija). Zato v notranji hierarhiji spomenikov velja samo en sklep: najbolj čisti klasiki – seveda na kockah – Flandrija in Roubaix sta vseeno malo nad preostalo trojico.

Vrnitev vsestranskih klasikov
Zaradi specializacije zadnjih 30 let skorajda ni več kolesarja, ki bi bil fizično sposoben zmagati na vseh petih. Oziroma se je vsaj to verjelo, dokler ni prišel najnovejši val zvezdnikov za klasike – in kdo si upa trditi, da niso Julian Alaphilippe, Wout van Aert in Mathieu van der Poel sposobni že zdaj na vseh petih dirkah končati med deseterico. Mogoče celo Tadej Pogačar, če bi se načrtno posvetil klasikam in nekoč enkrat za peklensko kocko Roubaixa pridobil še nekaj dodatnih kilogramov ...

Merjasec iz Ardenov lovi večno slavo
Ne nazadnje že v tem trenutku obstaja kolesar, ki že zadnje leto in pol živi samo za to, da bi postal četrti človek z zmagami na vseh petih spomenikih. Belgijski veteran Philippe Gilbert sanja o osvojitvi San Rema, ki mu še edinole manjka. Leta 2008 in 2011 je bil na Via Romi že tretji, lani deveti. Bo merjascu iz Ardenov pri 38 letih uspeh veliki met v konkurenci desetletje mlajših zvezdnikov?

Belgijska sveta trojica

Vseh pet spomenikov so osvojili le trije veliki Belgijci:

• kot prvi Rick "Cesar" Van Looy (8 zmag 1958–1965);
• rekorder Eddy "Kanibal" Merckx (19 spomenikov v letih 1966–1976);
• in najbolj nadarjeni Roger "Cigan" de Vlaeminck (11 zmag 1970–1979).

Prvi Van Looy je slavil tudi na prej omenjenih treh klasikah, medtem ko je najboljšima v zgodovini spomenikov zmanjkal uspeh na Pariz–Tours. Mimogrede – Gilbert je slavil v Toursu, drugič leta 2009 tudi na račun Boruta Božiča, ki se mu je med ciljnim šprintom zataknila veriga.

Roglič spomeniško zaščiten

Od lanskega 4. oktobra so kolesarski spomeniki trdno zasidrani tudi v slovenski športni spomin. Le kdo se ne spomni dramatičnega razpleta Liège–Bastogne–Liège 2020, ko so bili med peterico jurišnikov v boju za zmago kar trije Slovenci. Razpletlo se je z zgodovinsko zmago Primoža Rogliča, Tadej Pogačar je stopil na oder za zmagovalce, tik pod njim pa je končal Matej Mohorič.

Slovenija je postala 24. država z zmago na spomenikih, Roglič pa je prekosil poprejšnjo edino uvrstitev na stopničke. Predtem je bila najboljša slovenska uvrstitev na spomenikih drugo mesto Janija Brajkoviča iz Lombardije leta 2008, ko je v dresu Astane v šprintu za tolažilno nagrado ugnal še zdaj dejavnega Kolumbijca Rigoberta Urana, dvojica pa je v Como prišla 24 sekund za zmagovitim Italijanom Damianom Cunegom.

Po številu nastopov na spomenikih sta med Slovenci rekorderja Borut Božič in Kristijan Koren, ki sta dirkala kar na 24 spomenikih. Najboljši izid Božiča je 14. mesto na severnem peklu leta 2015, Korena pa 23. na isti dirki leta 2010 ob debiju na spomenikih.

Prvi trije nastopi Slovencev so iz 80. let:

• Vinko Polončič je bil 78. na Milano–San Remo leta 1983;
• Primož Čerin bil 128. na na Milano–San Remo leta 1987;
• Jure Pavlič je bil kar 21. na Liege–Bastogne–Liege leta 1989.

Najboljše slovenske uvrstitve na spomenikih:

• Milano–San Remo: 5. Matej Mohorič 2019; 10. Mohorič 2020, 12. Pogačar, 13. Hauptman 2002, 15. Hauptman 2001, 16. Bole 2015, 16. Mezgec 2017.
• Po Flandriji: 9. Simon Špilak 2008, 13. Hauptman 2002.
• Pariz–Roubaix: 14. Borut Božič 2015.
• Liège–Bastogne–Liège: 1. Primož Roglič 2020, 3. Tadej Pogačar 2020, 4. Mohorič 2020, 18. Pogačar.
• Po Lombardiji: 2. Jani Brajkovič 2008, 7. Roglič 2019, 7. Štangelj 2005, 9. Štangelj 2000, 17. Roglič 2018, 19. Valjavec 2009.