1. Presenetljiv Nasin izbranec

Zgodilo se je nekaj, česar ni skorajda nihče v stroki pričakoval. Nasa je izbrala proizvajalca lunarnega pristajalnika za program Artemis. To ni t. i. nacionalna ekipa, kjer so združena velika ameriška imena, Northrop Grumman, Lockheed Martin, pa Blue Origin, ki se z razvojem lunarnega pristajalnika ukvarja že leta; ter Draper – prav Draper je skrbel za računalniško navigacijo slovitega programa Apollo in omogočil prvi pristanek človeka na Luni. Nacionalna ekipa je bila favorit. To tudi ni konzorcij za podjetjem Dynetics, kjer so združeni United Launch Alliance, Sierra Nevada Corporation, Maxar, pa celo italijansko-francoski Thales Alenia, tudi tukaj najdemo Draper. Ti so bili drugi favorit.

Ne, Nasa je presenetljivo izbrala SpaceX in njegov Starship. Prav Starship, ki spada med najbolj ambiciozne, a hkrati tvegane koncepte, katerega prototipi so drug za drugim odpovedali, eksplodirali, in ki je daleč od primernosti za prevoz tovora, kaj šele od vrhunske stopnje zanesljivosti, ki jo zahteva prevoz posadke. Toda Nasa je očitno v konceptu prepoznala dovolj potenciala in podjetju dovolj zaupa, da mu je dala v roke enega največjih, najpomembnejših projektov raziskovanja vesolja – lahko rečemo – zadnjih 50 letih. Še presenetljivejše je to, da se je odločila samo za Starship. Strokovni mediji so pričakovali, da bo izbrala vsaj dva ponudnika, če ne celo treh, in tako zmanjšala tveganje ter spodbudila tekmovanje med njimi.

A kot je videti, je Nasa "žrtev" kongresa, ki je pred časom zavrnil prošnjo Nase po dodatnih treh milijardah dolarjev za razvoj pristajalnika in ji dal "samo" 850 milijonov, s tem pa zaprl manevrski prostor za več izvajalcev.

Nasa je SpaceX-u namenila 2,4 milijarde evrov (2,89 mrd. dolarjev), ki jih bo izplačevala po tranšah glede na dosežene cilje, pokrili pa bodo razvoj, en polet na Luno brez posadke in prvi polet z ljudmi, pa prikaz zmožnosti pretakanja goriva v orbiti Zemlje, je razvidno iz sporočila za javnost.

Na SpaceX-u pa je zdaj ogromna odgovornost. Lunarni pristajalnik morajo pripraviti hitro. In biti mora zelo zanesljiv. Ves svet bo opazoval, ko se bodo ljudje čez nekaj let vračali na Mesec. Kot pravi znana krilatica: pri vesoljskih poletih mora iti na tisoče in tisoče stvari prav za uspeh in ena sama napaka je dovolj za neuspeh ali najhujše – smrtne žrtve. SpaceX ni še nikoli poslal vesoljske ladje višje od Zemljine orbite. Zdaj bo moral pristati na Luni. In potem vzleteti. So motorji odpovedali na površju Meseca – in v prejšnjih mesecih smo bili priča kar nekaj napakam na njihovih motorjih raptor, pa tudi starejših merlinih? Je zatajilo dvigalo, ki pelje od tal do bivalnih prostorov na 50 metrov visokem Starshipu? Svet bo v grozi gledal, kako se astronavti poslavljajo in počasi umirajo na sivem prahu.

Po drugi strani je ravno SpaceX v zadnjem desetletju pokazal izjemno zmožnost inoviranja in razvoja novih vesoljskih kapacitet z visoko stopnjo zanesljivosti. Falconi 9 že dolgo niso zatajili, njihovi Dragoni že desetletje zanesljivo oskrbujejo Mednarodno vesoljsko postajo, in Nasa si je precej oddahnila, ko so Crew Dragoni začeli dostavljati tudi posadko (medtem ko se veliko ime, Boeing, s svojim Starlinerjem ne neha spotikati). SpaceX ima precej izkušenj na področju vesoljskih ladij in sistemov za vzdrževanje življenju primernih razmer. Še več, Starship se v zadnjem letu hitro razvija in prvi mož podjetja Elon Musk načrtuje orbitalni polet že letos. Čeprav mora zanj razviti še raketo Super Heavy, ki bo po načrtih najsilnejša vseh časov. Toda Nasa je očitno prepričana o uspehu. Začasni administrator Steve Jurczyk je namreč izjavil, da so sprejeli odločitev, zdaj gredo naprej in ne pričakujejo kakršnega koli preobrata.

Se pa lahko zgodi politika. Najprej zato, ker je del ameriških izvoljencev ljudstva izrecno in srdito proti komercialnim lunarnim pristajalnikom, kot jih opredeljuje zgornji razpis. Od Nase pričakujejo, da bo razpis razveljavila in naredila stvari po starem: s pomočjo zunanjih izvajalcev razvila pristajalnik, ki bo nato v njeni, torej državni lasti. Zdaj, ko je smetano pobral SpaceX, lahko kongres začne nagajati Nasi predvsem s pripiranjem finančne pipice. Lahko pa se zgodi nasprotno: Nasi nameni več denarja, da se v igro vključi še kdo drug. Več bo znano, ko bo ameriška politika obravnavala svež Nasin predlog proračuna za leto 2021, kjer agencija prosi (poglavje 4) za dodatne 1,5 milijarde dolarjev.

Kaj je Starship?

50-metrski Starship je načrtovana vesoljska ladja in druga stopnja istoimenskega 120-metrskega izstrelitvenega sistema, ki vključuje prvo stopnjo Super Heavy. Ob predpostavki uspešnega dotakanja goriva v orbiti bo lahko globoko v vesolje ponesel več kot sto ton tovora, in to za manj kot deset milijonov dolarjev, obljublja podjetje. Napoved je tako visokoleteča, da je skoraj neverjetna.

Prvi prototip Super Heavyja (BN1) so v Teksasu pred dnevi dokončali in ga takoj zatem začeli razstavljati, zdaj izdelujejo drugega. Starship pa je šel skozi množico prototipov, ki so večinoma končali v razbitinah. Je pa podjetju medtem uspelo dokazati, da je mogoče vesoljsko ladjo iz nerjavečega jekla poslati do 10 kilometrov, jo nato spustiti v prosti pad, v zadnjih trenutkih prižgati motorje in navpično pristati.

Za potovanja globoko v vesolje in vračanje v ozračje Zemlje bo Starship opremljen s toplotnim ščitom. Različica za Luno pa bo potovala samo iz lunarne orbite na tla Meseca in nazaj, zato ščita ne bo potrebovala. Prav tako ne bo imela zakrilc. Opremljena bo z dodatnimi motorji, nameščenimi pri vrhu ladje, da se pri pristajanju dviga manj drobirja. Imela bo dva izhoda. Zelo prostorni Starship bi lahko služil tudi kot dolgotrajnejše bivališče na tleh Meseca.

Video: Nasin krajši pojasnilnik ob izbiri

Preostala konzorcija bi lahko nadaljevala razvoj pristajalnikov na lastne stroške, upajoč, da SpaceX zamoči. Tega je še posebej zmožna ekipa za Blue Originom. Lastnik tega podjetja je namreč Jeff Bezos, ki je že pred leti napovedal, da bo prodajal delnice Amazona in vsako leto več milijard dolarjev kanaliziral v svoj vesoljski vrtiček. In ko smo že pri Blue Originu, kako mu kaj dejansko gre?

2. Blue Origin tik pred pošiljanjem ljudi v vesolje?

Ameriško zasebno podjetje Blue Origin je v sredo malo po 17. uri izstrelilo raketo New Shepard. Ta je čez uradno mejo vesolja (100 kilometrov nadmorske višine) ponesla prazno kapsulo.

Kapsula je po paraboličnem poletu pristala s pomočjo padal, New Shepard pa se je na tla vrnil navpično s pomočjo motorja, sporoča podjetje.

To je bila 15. izstrelitev New Sheparda, naprave, s katero Blue Origin že dolgo razvija in testira svoje sisteme za večkratno uporabnost raket. Izkušnje želi prenesti na prihodnjo težkonosilno raketo New Glenn, ki bo v nižjo Zemljino tirnico zmogla prenesti 45 ton, prva stopnja pa bo pristajala in bo večkrat uporabna.

Tokrat so v kapsulo New Sheparda pred izstrelitvijo testno vstopili ljudje. To naj bi bile priprave na prvi polet s posadko. Po strokovnih medijih je brati, da naj bi se to zgodilo že na naslednjem, 16. poletu, nato bo New Shepard služil vesoljskemu turizmu. Ljudje naj bi za parabolični polet in nekaj minut občutka breztežnosti odšteli okoli 260.000 evrov.

Podjetje je v prejšnjem desetletju za nekaj mesecev prehitelo SpaceX z navpičnim pristankom prve stopnje rakete. A odtlej prebojev ni. Z delom je – tako kot SpaceX – začelo na prelomu tisočletja, a očitno ubralo konservativnejši razvojni ritem. Polet ljudi na New Shepardu bo prvi oprijemljiv dosežek in komercialni projekt, medtem ko se je prvi polet New Glenna znova zamaknil – tokrat na konec leta 2022.

Video: Posnetek dogodka

3. Hitra menjava posadke na Mednarodni vesoljski postaji

V soboto ob 5.34 se je z Mednarodne vesoljske postaje odklopila vesoljska ladja Sojuz MS-17. Ob 6.55 je pristala v bližini mesta Žezkazgan v Kazahstanu. Iz nje so zlezli člani 64. odprave Sergej Rižikov, Sergej Kud-Sverčkov (Roskozmos) in Kathleen Rubins (Nasa). Na nebu so bili od oktobra lani (poglavje 1). Rižikov je še predtem predal posle novi poveljnici MVP-ja, Shannon Walker.

Posadka postaje se je z 10 zmanjšala na sedem, kaj kmalu pa se bo povečala na 11, saj bo ta teden izstreljena odprava Crew-2. Zanimivost: to bo prva izstrelitev ljudi na MVP z že uporabljeno raketo Falcon 9.

Video: Posnetek dogodka

Konec meseca se bo končala misija Crew-1, s čimer se bodo razmere na postaji vrnile v normalo.

Trojica se je na vrnitev pripravljala zadnja dva tedna. Med drugim so po 20 minut na dan preždeli v pnevmatskem oblačilu Čibis, ki s podtlakom povleče telesne tekočine proti nogam in s tem zniža pritisk v glavi. Srce se bo namreč moralo spet privaditi na težnost, ki vleče kri navzdol. Privajanje navadno traja kar nekaj časa, tovrstne priprave pa postopek pospešijo. Zadnje dni pred odklopom je trojica v obleki preživela po 55 minut na dan.

Progres je imel smolo, slabo smolo

Ruska stran je našla vzrok težav pri priklopu vesoljske tovorne ladje Progres MS-16 februarja letos (poglavje 2).

Tovornica je 20 metrov pred postajo skrenila s poti za več kot 30 stopinj, nakar je nadzor prevzel prej omenjeni Rižikov in jo ročno pripeljal do priklopa.

Vzrok: nekakovostna lepilna smola na raketi Sojuz-2, poroča ruski medij Ria Novosti. Omenjeno smolo uporabljajo za tovorni ščit rakete. Kaj točno se je z njo zgodilo, niso pojasnili, je pa Progres MS-16 imel poškodovano anteno. Prav to uporablja avtomatizirani sistem Kurs, ki skrbi za priklope.

Težave so imeli tudi s predhodnico Progres MS-15 julija lani (poglavje 3). Tudi takrat se je Progres nekaj metrov pred ciljem začel obračati v napačno smer, a se je popravil in naposled samodejno pravilno priklopil. Američani so tedaj protestirali, da ruska stran v skladu s pravili ni prevzela ročnega nadzora. Vzrok tega zapleta ni znan.

Roskozmos je zaostril standarde kakovosti in popravil že izdelane tovorne ščite, poroča Ria Novosti. Izstrelitve Progresa MS-17 zaradi tega ne bodo zamaknili.

4. Putin: Rusija mora ostati vodilna vesoljska in jedrska sila

Svet, še posebej pa Rusija, je v znamenju 60. obletnice prvega poleta človeka v vesolje (več o tem spodaj).

Ruski predsednik Vladimir Putin je ob tem sklical sestanek na temo dolgoročnih prioritet na področju raziskovanja vesolja, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. Kaj točno so se dogovorili, ni znano, saj je Roskozmos objavil le Putinov uvodni govor, a je tudi ta poveden.

"Rad bi poudaril, da je Rusija v zadnjih dveh letih in pol uspešno izstrelila več kot 50 nosilnih raket. Le pred nekaj dnevi, 9. aprila, je Sojuz MS-18, poimenovan po Juriju Gagarinu, vzletel iz Bajkonurja z mednarodno posadko."

"V novem, 21. stoletju, mora Rusija ohraniti svoj status vodilne jedrske in vesoljske sile, ker je vesoljska industrija neposredno povezana z obrambo, na to vas opozarjam."

"Obenem moramo neutrudno napredovati na področju temeljnega raziskovanja, tako praktičnega raziskovanja vesoljskega prostora kot bazičnega. Svoje prednosti moramo izkoristiti za izgradnjo naših obrambnih možnosti, pa tudi pospešiti znanstveni, tehnološki in gospodarski razvoj naroda."

Sorodna novica Zelenski obiskal vojake v Donbasu, Putin obtožuje Kijev provokativnih dejanj

Ob robu vse bolj zaostrenih geopolitičnih razmer, denimo v Ukrajini (povezava desno), je Putin sporočil, da bodo na področju raziskovanja vesolja "še naprej razvijali svoje mednarodne programe in so pripravljeni sodelovati z mednarodnimi partnerji".

Je pa vprašanje, katerimi točno; Rusija se namreč zadnja leta, še posebej pod Rogozinovim vodstvom Roskozmosa, počasi odmika od ZDA, pa Kitajski naproti (poglavje 1). Iz Rusije prihaja vse več signalov, da čakajo na konec Mednarodne vesoljske postaje in začetek izgradnje nacionalne postaje ROSS (poglavje 5).

Putin je tudi poudaril, da v ruski vesoljski industriji dela 50.000 ljudi, mlajših od 35 let. Treba je poskrbeti za njihove kariere in življenjski standard, je sporočil.

Sorodna novica Pred pol stoletja vesolje osvojila prva ženska Valentina Tereškova

Na sestanku je bila Valentina Tereškova, Gagarinova sodobnica, prva ženska v vesolju leta 1963 na misiji Vostok 3. Dandanes je poslanka ruske dume in članica vladajoče stranke Združena Rusija. Putinu je potožila nad življenjskim standardom ruskih kozmonavtov. Vprašanje je najbrž bilo pričakovano, saj je Putin nemudoma postregel s podatki, da bodo plače kozmonavtov, ki so že leteli, dvignili za 50 odstotkov, tistih, ki še niso bili v vesolju, pa za 70 odstotkov.

Po podatkih ruske agencije TASS bodo plače kozmonavtov kandidatov po novem 3900 evrov, izkušenih 6500 evrov. Plača ameriškega astronavta se lahko povzpne do 9800 evrov mesečno, evropskega (mimogrede, prijave so odprte) pa do 9000 evrov.

Sorodna novica Prvi korak do kolonije na Luni: Rusija in Evropa skupaj

Zaradi omenjenega sestanka naj bi tudi vrnili sredstva za robotsko raziskovanje vesolja, ki jih je finančno ministrstvo v zadnjih letih odvzelo Roskozmosu. Z vrnjenimi 162 milijoni evrov bo Rusija lahko zanesljivo izvedla tri načrtovane robotske misije na Mesec: Luna 25, 26 in 27, je ocenil predsednik ruske akademije znanosti Aleksander Sergejov.

Luna 25 je sicer že skoraj pripravljena in bo izstreljena predvidoma oktobra letos, za naslednice pa denarja ni bilo dovolj. Če bo šlo po sreči, bodo vse tri na Zemljinem naravnem satelitu do leta 2026.

Sergejev je še ocenil, da je svet zdaj nedvoumno v drugi vesoljski tekmi.

Finančno ministrstvo je sicer lani predlagalo, naj se proračun Roskozmosa za civilne projekte zmanjša z dveh milijard evrov – kar je desetina proračuna Nase – na 1,3 milijarde evrov (poglavje 5), v veliko nezadovoljstvo Rogozina, polnega napovedi novih ruskih projektov.

Eden izmed projektov, ki jih je lani napovedal Rogozin, je večkrat uporabna raketa s krili, poimenovana Krilo-SV. Zadeva očitno napreduje, saj je razvijalec, družba TsNIIMash, razkrila nekaj podrobnosti. Zadeva bo pristajala na kolesih, če bo na voljo dobra pristajalna steza; če pa ne, bo uporabila sani, poroča Ria Novosti. Očitno gredo v drugo smer kot SpaceX, kjer prva stopnja rakete pristane navpično z motorji.

Krilo-SV bo šest metrov dolg in 0,8 metra širok. Imel bo drugo stopnjo, ki bo ponesla tovor v orbito. Uporabljali pa bi ga lahko tudi kot stranski potisnik ali kot manevrirno raketo v vojaške namene.

5. Drugi orbitalni mehanik na delu

36.000 kilometrov stran sta se v ponedeljek spojila umetna satelita. Prvi je 6-tonski komunikacijski satelit Intelsat 10-02, ki se mu počasi izteka življenjska doba, kmalu bo namreč ostal brez pogonskih kemikalij. Drugi je servisni satelit MEV-2, ki ga bo obračal in premikal z lastnim pogonom. Tako mu bo podaljšal uporabno dobo do leta 2025. Brez tega bi moral Intelsat 10-02 v višjo tirnico, t. i. pokopališče satelitov, in ugasniti. Storitev je za naročnika očitno cenejša od izstrelitve novega komunikacijskega satelita v geostacionarno orbito.

MEV-2 je bil izstreljen avgusta lani.

En takšen priklop se je že zgodil. Predhodnik, MEV-1, se je lani združil z Intelsatom 901, ki je že bil na "pokopališču", in ga pripeljal nazaj v operativno tirnico (poglavje 4). Razlika je, da je MEV-1 testna naprava, MEV-2 pa je koncept popeljal v komercialno dobo.

Oba bosta svoji tarči upravljala do leta 2025, nato pa predvidoma odvandrala do naslednje in servisirala dalje predvidoma do leta 2035. Končni cilj proizvajalca, ameriškega podjetja Northrop Grumman, pa je imeti celo jato pomagačev, ki se bodo potepali naokoli in pomagali že betežnim satelitom. Naslednje generacije nameravajo nadgraditi tako, da bodo lahko izvajali osnovna popravila in dotakali pogonska sredstva.

Sorodna novica Foto: Hubble v formi še za nekaj let

MEV-1 se je vpisal v zgodovino kot prva uspešna spojitev dveh komercialnih umetnih satelitov in prvi takšen servis v orbiti.

Nazadnje so to počeli ljudje v živo, astronavti, ki so pred več kot desetimi leti izstopili iz raketoplana Space Shuttle in se lotili drobovja vesoljskega teleskopa Hubble.

Veliki državni umetni sateliti, torej vesoljske postaje, sicer potrebujejo pomoč pri rednem popravljanju orbite. Mednarodno vesoljsko postajo redno dvigujejo ruske vesoljske ladje, astronavti pa jih tudi z zunanje strani servisirajo na vesoljskih sprehodih.

6. Ingenuity naletel na tehnične težave

Nasin 1,8-kilogramski helikopterček na Marsu Ingenuity bi moral poleteti že 8. aprila (poglavje 4), a je naletel na tehnične težave in po več prestavitvah ostaja na tleh. Težave so se pojavile med preizkušanjem dveh 1,2-metrskih rotorjev, sporoča Nasa. Rešiti jih bodo poskušali z novo programsko opremo, ki jo morajo napisati, na Zemlji temeljito preizkusiti, nato poslati na Mars, preveriti, ali se je pravilno prepisala, in jo nato preizkusiti še tam. To bo vzelo nekaj časa, zato Nasa novega datuma ne želi postaviti, je pa nov poskus poleta okvirno pričakovati prihodnji teden.

Ingenuity bo poskusil opraviti prvi nadzorovan pogonski polet po ozračju drugega planeta. Je del odprave Mars 2020, prispel je pripet na roverja Perseverance, ki zdaj čaka v bližini in bo polet posnel – tudi z zvokom. Nasa je poskusnim poletom namenila 30 marsovskih dni (solov), nato se bo Perseverance odpravil naprej po kraterju Jezero in iskal morebitne ostanke biološkega.

Nasa: InSight ni v težavah

Mimogrede, pretekli teden so se po številnih svetovnih medijih pojavili naslovi, da je neka druga Nasina sonda, nepremični InSight, praktično na poti v mrliško vežico. Paneli sončnih celic naj bi bili tako prekriti s prahom, da bo kmalu povsem zmanjkalo elektrike (tako sta ugasnila kar dva roverja, Spirit in Opportunity). A Nasa zagotavlja, da je bil upad pričakovan, električne energije pa je dovolj.

NOVO:

7. FOTO: Svetloba oddaljenih prostranstev

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo jate galaksij Abell 2813. V njej je zgoščene toliko mase, da ustvarja težnostno lečo. Okoliški prostor – in s tem pot mimobežne svetlobe – ukrivlja in pači, zato so nekatere galaksije podolgovate. S tem obenem izostri nepredstavljivo oddaljene objekte iz ozadja, ki bi sicer bili pretemni za naša tipala.

8. SKOK V ZGODOVINO: Prvi polet človeka v vesolje

13,8 milijarde let po nastanku vesolja, 4,6 milijarde let po začetku Osončja, 4,4 milijarde let po formaciji Zemlje, dobre tri milijarde let po nastanku življenja in 300.000 let po pojavu naše vrste je najnaprednejša oblika življenja planeta Zemlja prvič poletela v vesolje, kraj, ki so ga predniki, tako dvonogi kot drugih oblik, le gledali, se čudili in o njem razdirali raznovrstne teorije, od tega, da je to trden svod ali streha, pa celo bivališče božanstev in duš, vsekakor pa oddaljeno, težko razumljivo čudo. Zdaj je postal dosegljiv. Le enkrat se je to lahko zgodilo prvič in le en človek je lahko bil pionir.

Sorodna novica "Gremo!" 60 let od dne, ko je Jurij Gagarin kot prvi človek obkrožil Zemljo.

To je bil Jurij Aleksejevič Gagarin, predstavnik Sovjetske zveze in ruskega naroda, pred 60 leti. Številni se lahko še spominjajo tedanjih dogodkov in svetovnega navdušenja. To je bil triumfalni trenutek za sovjetsko državo, ki je zgolj 16 let po uničenju in moriji 2. svetovne vojne zmogla tehnološki skok naprej brez primere.

Pridevnik zgodovinsko se prevečkrat uporablja po nemarnem. O Gagarinovem poletu pa se bodo homo sapiens sapiensi učili, vse dokler bosta obstajali civilizacija in zgodovinska veda.

Zgodovinska znanost sicer ne ponuja povsem enotne rekonstrukcije dogodka. Del krivde je na ramenih tedanjega političnega vodstva Sovjetske zveze, ki je rado prikrivalo informacije ali pa jih spreminjalo, in tudi pri tem ni bilo izjeme. Po razpadu Sovjetske zveze so se raziskovalci, novinarji in zgodovinarji dokopali do dokumentov, ki so celotno zgodbo nekoliko spremenili. A ne veliko. Primarni vir za tale sestavek je delo ruskega novinarja Anatolija Zaka, ki se že več desetletij posveča izključno rusko-sovjetskemu vesoljskemu programu in je v polnosti na voljo tukaj.

Vesoljeplovci so nosili kožo na prodaj v veliki vesoljski tekmi

Dandanes so vesoljski poleti takšna stalnica, da o njih svetovni mediji redko poročajo, in v praksi varnejši kot npr. vožnja z avtomobilom. Pred šestimi desetletji je bilo popolnoma drugače. Tehnologija je bila sveža in komaj kaj preizkušena, razmere v vesolju neznane, v zraku je viselo vprašanje, ali lahko človek tam sploh funkcionira. Prav tako se je takratnemu življu najbrž zdelo nepojmljivo, skoraj noro, človeka posaditi na vrh goriva polne palice in ga jezdeč nadzorovano eksplozijo poslati kvišku.

Toda Sovjetska zveza in ZDA so bile v vesoljski tekmi. Kdo bo prvi poslal človeka v vesolje? Program Vostok ali program Mercury? Kateri sistem je učinkovitejši, komunizem ali demokracija? Plansko gospodarstvo ali kapitalizem? Na tnalu ni bila zgolj simbolika enega samega dogodka.

Obe državi sta deloma na podlagi lastnega raketarstva in deloma na tehnoloških dosežkih nacistične Nemčije z raketami V2 uspeli sestaviti svoje balistične rakete, v osnovi namenjene razpošiljanju jedrskih bomb, in kaj kmalu je postalo jasno, da bi lahko z njimi osvajali tudi vesolje. Tekma je postala posebej napeta leta 1960, ko se je vsaka stran zavedala, da je nasprotnik tik pred prebojem. Do januarja 1961 so Sovjeti v vesolje poslali več psov, Američani pa šimpanza Hama, in do človeka na nebu je bil le še korak. Kdo ga bo storil?

Malo je manjkalo, pa bi bili Američani prvi

Del ameriške strokovne javnosti še danes objokuje dejstvo, da so se odločili za še eno, dodatno testno izstrelitev. Med dogodivščino Hama januarja 1961 je namreč na dan prišlo kup napak rakete Redstone, zato je vodja razvoja rakete, Wernher von Braun, zahteval še en polet, v veliko nezadovoljstvo ameriških astronavtov, ki so javno protestirali in zahtevali, da gredo v nebo oni. Vodja astronavtskega programa Donald Slayton je v svoji knjigi zapisal, da so takrat imeli titulo prvega človeka v vesolju že v rokah, a jo izpustili. Ni nujno, da je imel prav: morda bi brez popravkov, ki jih je omogočil dodatni polet Mercury-Redstone BD marca 1961, prvi Američan v vesolju postal tudi prvi mrlič v vesolju – ali nižje. Poleg tega ne bi dosegli orbite, saj ameriške rakete tega še niso bile zmožne ob težkih tovorih.

Tudi Sovjetom težav ni primanjkovalo. Le malo poprej, decembra 1960, sta jim zatajila dva poleta. Na misiji Korabl-Sputnik 3 sta v eksploziji umrli psički Pčjolka in Muška (poglavje 11), nekaj tednov pozneje pa kapsula s psičkama Kometa in Šutka ni dosegla orbite in pristala globoko v Sibiriji, kjer so ju rešili šele po treh dneh (poglavje 11).

Po poletu ameriškega šimpanza so Sovjeti priprave pospešili in marca 1961 izvedli dva orbitalna poleta vesoljske ladje, skoraj povsem enake kot pozneje Gagarinove, le s psi na krovu. Odpravi Korabl-Sputnik 4 (poglavje 11) in Korabl-Sputnik 5 (poglavje 6) sta bili pretežno uspešni in glavni inženir sovjetskega programa, Sergej Pavlovič Koroljov, je bil zato mnenja, da je Vostok primeren za manj kosmate potnike. A odločitve ni sprejel z lahkim srcem. Od sedmih poletov prototipov Vostoka je bil popolnoma uspešen samo eden, tveganje za smrt kozmonavta veliko. Tudi raketa R-7, katere različica naj bi ponesla Rusa v vesolje, je že zahtevala življenja.

V takšnem vzdušju je sredi marca 1961 v Tjuratam (pozneje preimenovan v Bajkonur) prispela šesterica prve generacije ruskih kozmonavtov, ne vedoč, kateri izmed njih bo izbran za prvi polet. Šele na začetku aprila je državna komisija sporočila, da je izbrala 27-letnega Jurija Gagarina, kot rezervo pa Germana Titova. Vse to je bilo storjeno v tajnosti. (Celo glavni sovjetski konstruktor, prej omenjeni Koroljov, je bil znan le kot "številka 20".)

Sovjetska zveza je bila takrat nedvomno vesoljski voditelj. Imela je že prvi umetni satelit, Sputnik leta 1957, kitila se je s prvim živim bitjem v orbiti, psičko Lajko, prvim robotskim obletom Lune, prvo sondo, ki je treščila v Luno, in bila na dobri poti, da odnese še naslednjo izmed številnih lovorik.

Silen Vostok ob skoraj pretežkem tovoru

11. aprila so na izstrelišče pripeljali raketo Vostok-K in na njej že pritrjeno vesoljsko ladjo Vostok 3KA, le malo izboljšano različico tistih, v katerih so leteli psi. Raketa Vostok-K je daljni predhodnik današnjih Sojuzov-2, ki redno nosijo astronavte na Mednarodno vesoljsko postajo, in jim je podoben že na pogled. Visoka je bila 38 metrov, ob vznožju široka 10 metrov in ob izstrelitvi imela 287 ton mase. V nižjo Zemljino tirnico je zmogla 4,7 tone tovora, in prav toliko je tehtala vesoljska ladja. V resnici malo preveč. Na poslednjem preverjanju mase so ugotovili, da je skupaj s potnikom pretežka, in razmišljali celo o tem, da bi Gagarina zamenjali z lažjim Titovom, a Koroljov je raje odstranil nekaj opreme. Na predvečer so psihologi kozmonavtoma zapovedali, naj se ne ukvarjata z misijo in naj raje poslušata glasbo ter klepetata o nepovezanih zadevah. Zvečer so jima ponudili uspavalne tablete, ki sta jih zavrnila, in po številnih poročilih tisto noč nista zatisnila očes, kakor tudi ne Koroljov.

Zjutraj, 12. aprila, sta zajtrkovala "vesoljsko" hrano in prestala številne zdravstvene preglede, nakar so Gagarinu po telesu namestili sedem različnih medicinskih tipal in ga oblekli v več plasti vesoljskih oblačil. Nekomu v sobi je šinila misel, da bi takšno nenavadno pojavo lahko zamenjali za ameriškega vohuna, kakršnega so le nekaj mesecev prej sestrelili skupaj z letalom U-2. Možnost so vzeli resno in na Gagarinovo čelado brž dodali napis CCCP (po naše SSSR). Gagarin se je nato s podpornim osebjem vred vkrcal na avtobus, namenjen do izstrelišča. Slavna anekdota pravi, da se je med postankom Gagarin olajšal na kolo vozila. Resnična ali ne, postala je tradicija.

Pred misijo je Gagarin med drugim povedal naslednje: "Čez nekaj minut me bo mogočna vesoljska ladja popeljala v oddaljeno vesolje. Kaj lahko povem v teh poslednjih minutah? Mojo celotno preteklost vidim kot en sam trenutek; vse, kar sem do zdaj doživel in počel, je bilo v pripravah na ta trenutek. [...] Zelo sem srečen, da bom lahko prvi v vesolju, da se bom lahko kot prvi vrgel v srdit, do zdaj nepredstavljiv boj z naravo – o čem večjem ne bi mogel niti sanjati. [...] Svoj prvi vesoljski polet posvečam komunističnemu ljudstvu, kar naša sovjetska družba počasi postaja, in kar bodo – o tem sem prepričan – kmalu postali vsi ljudje na Zemlji."

Koroljov se je medtem zavedal nevarnosti, od silne živčnosti ga je obšla slabost in morali so mu dati močna pomirjevala.

Pogled na planet, kot ga ni imel še nihče poprej

Zgodovinski polet se je začel ob 9.07 po moskovskem času. 32 šob raketnih motorjev je puhnilo ogenj, streslo Gagarina in ga potiskalo navzgor z vse večjo silo. Le nekaj minut pozneje je postal (takrat) najhitreje potujoči človek v zgodovini. Ob pospeševanju je občutil 4-kratno silo težnosti, ki ga je pritisnila ob sedež in bi marsikoga tudi spravila ob zavest, a kot izkušen vojaški pilot je Gagarin zdržal. Po dveh minutah in pol je bil odvržen tovorni ščit in Gagarin je lahko skozi opazovalni sistem Vzor opazoval Zemljo. "Čudovito," je vzkliknil in željnim ušesom pripovedoval o oblakih, gorskih verigah, rekah, otokih, kot še nihče poprej. Kot prvi človek je lepo videl okroglo Zemljo in občutil stanje mikrotežnosti v vesolju.

Pospeševanja je bilo konec po dobrih 11 minutah, ko so tri raketne stopnje opravile svoje delo in Gagarina pustile v tirnici okoli Zemlje pri hitrosti dobrih 28 tisoč kilometrov na uro.

Vprašanje je bilo le, kakšni tirnici. Zelo pomembno vprašanje.

Izstrelitev ni bila popolna

Načrtovalci vesoljskih odprav so se bali marsičesa, a še posebej dveh stvari. Eksplozije rakete, ki bi ubila posadko. Ali pa letečih krst – vesoljskih ladij, ki bi zaradi napake na zaviralnem sistemu "nasedle" v orbiti, kjer bi posadka počasi umirala zaradi zadušitve ali pomanjkanja hrane, vode.

Sorodna novica Jurij Gagarin ali priljubljeni major Gaga, ki je na poti v vesolje “razmišljal o partiji in domovini”

Dolgo je veljalo, da sta bila Gagarinova izstrelitev in utirjenje popolna. Šele po letu 2000 so na dan prišli podatki, da je zaradi napake na raketi Gagarin končal v potencialno smrtonosni tirnici, piše ruski novinar Anatolij Zak.

Kaj je šlo narobe? Da bi privarčevali pri masi, inženirji Vostoka-1 niso opremili z rezervnim zaviralnim sistemom. Imel je "samo" glavni protipotisni sistem. Zato so načrtovali tirnico z odzemljem, torej najvišjo točko, pri 230 kilometrih. Če bi sistem odpovedal, bi Vostok-1 zaviral s pomočjo tamkajšnjega ozračja in padel na Zemljo po tednu dni. Zaloge hrane, vode in kisika so zadostovale za okoli 10 dni.

A Vostok-1 ni končal v tej tirnici, temveč več, skoraj sto kilometrov višje. Druga stopnja rakete je namreč gorela za pol sekunde predolgo. Odzemlje je bilo pri 327 kilometrih. V primeru odpovedi zaviralnega sistema bi v orbiti ostal okoli mesec dni, nihče ga ne bi mogel rešiti, in bi tam tudi umrl. Tega se je Gagarin dobro zavedal in od nadzornega središča zahteval podatke, a mu jih niso mogli ali ne želeli dati. Prepis pogovora kaže, da ga je to precej frustriralo. Po več poskusih je naletel na kolega kozmonavta, Alekseja Leonova, ki je vodil eno izmed regionalnih komunikacijskih postaj. Da bi Gagarina pomiril, je Leonov dejal, da je s tirnico vse v redu, čeprav je bilo ravno nasprotno.

Polet je bil avtomatiziran, Gagarin Vostoka ni upravljal. Nadzorna plošča je bila zaklenjena, vključil bi jo lahko le s posebnim številskim geslom za primer sile. Vostok je bil za tiste čase napredna vesoljska ladja in precej bolj avtomatizirana od ameriških Mercuryjev. Polet ga je v ravni črti ponesel od Tjuratama prek Sibirije in Kamčatke, čez Tihi ocean in pod Južno Ameriko, kar je dosegel ob 9.54 po moskovskem času. Po radijski povezavi so mu nadrejeni še enkrat zagotovili, da je orbita normalna. V bližini Antarktike je videl sončni vzhod, prav tako sistemi na ladji, ki so na podlagi lokacije Sonca izračunali in popravili usmerjenost ladje.

Sovjetske vesoljske misije so navadno potekale v tajnosti. Nekaterih spodletelih sploh niso razkrili. Da poteka odprava Vostok-1, so sprva nameravali javno naznaniti 20 minut po izstrelitvi. Toda moskovski radio je zgodovinsko novico o človeku v orbiti sporočil šele ob 10.02, kar bi lahko pripisali težavam z orbito.

Tudi zaviranje ni bilo idealno

Ob 10.25, nekje nad obalo Afrike, se je za 40 sekund prižgal zaviralni motor. Dovolj, da je plovilo upočasnil in preusmeril navzdol, a manj od načrtov, kar je sprožilo še več povezanih težav.

Ob prižigu se namreč eden izmed ventilov ni popolnoma zaprl in nekaj goriva je ušlo. Motor je ugasnil predčasno. Namesto načrtovane upočasnitve za 136 metrov na sekundo je dosegel 132 metrov na sekundo. Povrhu računalnik ni zaznal načrtovanih pogojev za zaustavitev motorja in pustil notranjo napeljavo odprto. Preostanek goriva je puhal ven, kar je kapsulo preusmerjalo in jo začelo obračati. Kapsula se je začela vrteti s hitrostjo 30 stopinj na sekundo. Dobrih deset sekund po ugasnitvi zaviralnega motorja bi se morala kapsula za spust ločiti od preostale vesoljske ladje. A se ni. Med padanjem v gostejše dele ozračja se je plovilo vse hitreje prevračalo, kar je za astronavta nevarno, saj lahko izgubi zavest. Med preletom Sredozemskega morja ob 10.35 je le prišlo do ločitve. Še danes ni jasno, ali jo je sprožil računalnik ali so ukaz poslali iz nadzornega središča.

Gagarin, zaščiten le s tanko plastjo kovine in toplotne izolacije, je drvel tlom naproti. Kapsula se je zaradi trenja z ozračjem močno segrela in zažarela, komunikacijske antene so odpadle. Gagarin je zavohal gorenje, kar je bilo skrb vzbujajoče, a na srečo se je vonj hitro porazgubil. Zaradi močnega zaviranja je občutil 8-kratnik sile težnosti in začel izgubljati zavest. Začelo se mu je megliti pred očmi, a se je kmalu spet zbral. Še dobro, kajti prišel je čas za skok iz kapsule. Na sedmih kilometrih višine se je samodejno odprla loputa, Gagarina, odličnega vojaškega padalca, pa je izvrglo skupaj s sedežem. Poleg glavnega padala se je odprlo tudi rezervno.

Varno je pristal v bližini vasice Smelovka. Nekaj nesoglasja ostaja, kdaj. Večina virov navaja, da je polet trajal 108 minut, številka je končala tudi v naslovih knjig o Gagarinovem poletu. A portal RussianSpaceWeb navaja uradno poročilo o poletu iz maja 1961, ki je na dan prišlo šele leta 2011, in vsebuje čas 106 minut. Po eni strani sta dve minuti nepomembna razlika. Po drugi strani pa je to primer, kako zgodovinske informacije nastajajo, se širijo in ponavljajo. Vprašanje pa ostaja, kakšno je bilo dejansko stanje stvari ...

"Babica, rusko govori, najbrž je človek"

Za Ano Tahratovo in njeno petletno vnukinjo Margarito Nurskanovo je bil prizor nenavaden, celo strašljiv. Delali sta na sveže zoranem polju, ko je z neba planila oranžna pojava. BBC je ob 60-obletnici govoril z Nurskanovo, ki je razkrila svoje spomine. 65-letnica je dejala slednje: "Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.'"

"Babica ga je nato vprašala, od kod se je vzel. On pa je odgovoril: 'Prišel sem z ladjo.' S kakšno ladjo, saj tukaj ni morja,' mu je odgovorila, on pa je dejal: 'Prišel sem od zgoraj, z neba.'"

V pogovoru z dopisnikom BBC-ja iz Rusije je Nuskanova razkrila tudi, česa se danes najbolj spominja od omenjenega srečanja: "Njegovega nasmeha, jasno. In glasu, imel je tako prijazen glas." Danes se počuti "zelo srečno", ker je imela priložnost prva pozdraviti človeka, ki je šel v vesolje, po koncu njegovega poleta: "In ponosna sem, da je bil to naš, sovjetski kozmonavt, ki se je spustil z nebes na naše polje."

Nekaj sreče pri pristanku, Volga je široka reka

Gagarin je imel nekaj sreče. Pristal je okoli 300 kilometrov pred ciljem. Poznejša analiza je pokazala, da sta Gagarin in kapsula letela proti reki Volgi, ki je široka več sto metrov, mestoma tudi več kot dva kilometra. Pristanek sredi reke bi lahko bil usoden. K sreči je takrat pihal močan veter in ga odnesel nekaj kilometrov stran od brega.

V tej zgodbi je veliko zapletov, ki so se dobro iztekli. Veliko je bilo izpolnjenih "k sreči" pogojev. Gagarin, junak zgodnje vesoljske dobe, je nosil svojo kožo na prodaj v imenu človeštva in postal nesmrten. Niso imeli vsi poznejši astronavti in kozmonavti te sreče. Marsikateri je ob odhodu na ploščad zadnjič mahal bližnjim v slovo.

Gagarin je nemudoma postal domača in tudi mednarodna zvezda. Kmalu po pristanku se je srečal s predstavnikom vojske in mu nemudoma začel recitirati uradno poročilo. Toda oficir ga ni poslušal, temveč nemudoma objel in poljubil. Kmalu je bil na ulicah, kjer so ga sprejele množice ljudi, parada v Moskvi je bila primerljiva z zmagoslavjem po drugi svetovni vojni. Postal je Junak Sovjetske zveze. Šel je na turnejo po svetu in osvajal srca ljudi z nasmeškom.

A njegova sreča ni bila dolgotrajna. Kaj lahko še storiš in dosežeš, ko si pri 27 letih že prišel na vrh sveta? Povrhu ga sprva niso uvrstili na nove vesoljske polete. Sodeč po medijskih poročilih je zapadel v depresijo in alkohol. Kar nekaj let je potreboval, da se je izkopal iz brezna in se vrnil med kozmonavte. A tam ga je spet udarilo: bil je rezerva svojemu prijatelju, članu prvega kozmonavtskega odreda, Vladimirju Komarovu za odpravo Sojuz-1 leta 1967. Z grozo je opazoval, kako so kapsuli odpovedala padala. Komarov je umrl. Gagarin bi lahko umrl namesto njega.

V resnici je Gagarin odšel leto pozneje. Pri 34 letih starosti je med vadbenim poletom z migom 15 strmoglavil v gozdu v bližini kraja Kiržač severovzhodno od Moskve.

Sprožil je tekmo, ki se je končala v velikem mednarodnem sodelovanju

Gagarinov polet v vesolje je bil hud udarec za ugled ZDA. Le nekaj mesecev pozneje je predsednik ZDA John F. Kennedy javno razgrnil načrt za pristanek človeka na Mesecu, kar je njihov vesoljski program močno pospešilo. A Rusi so vodili še lep čas. Prej omenjeni Leonov je le nekaj let pozneje opravil prvi vesoljski sprehod v zgodovini, kar je znova šokiralo Američane. Pozneje so v vesoljski tekmi povedli, po pristankih na Luni pa sta si velesili segli v roke in opravili prvo skupno misijo Apollo-Sojuz ter začeli iskati skupne točke.

Odprla se je doba sodelovanja narodov, ki je kulminirala v prejšnjem desetletju, ko so vsi (razen kitajski) potniki v vesolje šli skozi Bajkonur in se poklonili Gagarinovemu spominu. Vsi so zasadili drevo, tako kot je on.

In marsikateri izmed njih se je, misleč na pionirja človeštva, polulal na gumo avtobusa.

Video: Gagarinov govor ob 1. obletnici poleta

NA VIDIKU:

Ponedeljek, 19. april ali kasneje - Ingenuity - prvi polet

Sreda, 21. april, – zaslišanje kandidata za administratorja Nase, Billa Nelsona

Četrtek, 22. april, – Falcon 9 - Crew Dragon (Crew-2)

Četrtek, 22. april, – Potovanje v vesolje zavesti – dogodek v Centru Noordung

Nedelja, 25. april, – Sojuz-2 – OneWeb

Predvidoma enkrat naslednji teden – Starship SN15 – testni polet