"To ni igra o dobrih in zlih ljudeh. To je igra o težavni komunikaciji med ljudmi, in vse to gre skozi telo, telo pove vse. Telo je trpinčeno, ranjeno, ovirano, sojeno," je o svojem delu, ki ga je napisala že več kot pred 20 leti, dejala večkrat nagrajena francoska pisateljica, igralka in režiserka Veronique Olmi. Škorpijon je njeno prvo dramsko delo v slovenščini, v slovenščini lahko beremo njen roman Bakhita, o katerem smo se z njo pogovarjali ob njenem obisku v Ljubljani pred dvema letoma.

Ko vse tuje predstavlja grožnjo

V predstavi igrajo Saša Pavček, ki igra mamo Claude, Bojan Emeršič je oče Paul, hčer Helene igra Iva Babić, Saša Tabaković pa je senegalski priseljenski delavec Jules. Ko pride Helene iz mesta na obisk k svojim staršem na podeželje, se med družinskim kosilom odpre vrsta vprašanj. Na videz normalna družina ima v sebi veliko strahu, potem je tu še sosed, od katerega se počutijo ogroženi, nikakor ne najdejo miru, tolažijo se s tožbami in grožnjami.

Oče je prikrit ksenofob, ki nikoli ne zapusti doma in svet opazuje skozi okno, mama je agresivna, napadalna in lažniva, hči pa se želi znebiti vpliva miselnosti svojih staršev. Do ključnega zapleta pride, ko se na družinsko kosilo nepričakovano po pomoč zateče Jules.

Igro je avtorica napisala že pred 20 leti, a so vprašanja, ki jih v njej odstira, izjemno aktualna. "Žal mislim, da je še vedno aktualna. Mislim celo, da danes zveni, vsaj v Franciji, kot povsem sodobna gledališka igra, Marine le Pen je z Emmanuelom Macronom favoritinja predsedniških volitev prihodnje leto. Ko sem igro pisala, sem imela v mislih njenega očeta, danes je enako močna hči," je dejala na spletni novinarski konferenci ob predstavitvi predstave.

Sorodna novica Bakhita: Zgodba o kruti in hkrati navdihujoči usodi prve sudanske svetnice

Malo je besed, bi nagovarjajo človeško dušo

Kot pravi, gre za isto gibanje, čeprav se je ime malce spremenilo, isto ideologijo. "V vseh družbah, ki so v krizi, je mogoče opaziti, da se je v ljudeh spet zganil strah, prvinski, pradaven strah pred drugačnim. Zaradi pandemije v Franciji tako kot drugje po svetu doživljajo ljudje katastrofe, človeške, gmotne, finančne, psihološke. Stiske so velike. Te stiske sprožajo nevarne napetosti." Ob tem poudarja, da načini, kako komunicirajo mediji in politika, ves čas prilivajo olje na ogenj. Zelo malo je skladnosti, zelo malo je besed, ki bi nagovarjale človeško dušo. "Veliko je govora o številu umrlih, nič pa o duhovnih plateh življenja. Prav to sproža strahove in hkrati množi glasove na skrajni desnici."

Avtorica je prepričana, da je pomembno, da se beseda sprosti, ne smemo se bati drugačnih mnenj. "Danes je večina mnenj zgolj za ali proti. Nočemo, da bi na nas vplivalo mnenje drugega. V javni debati je včasih treba reči: Ne vem, Ti povej. Ne živiva na istem kraju. Najini resničnosti sta drugačni." Sprejeti drugega in mu prisluhniti."

Javna debata je v času zaprtja mej in izolacije bistvena, ker nas je v soočenju z drugimi manj strah, razloži avtorica. "Moja igra govori o škorpijonu: če ne mora napadati drug, piči in zastrupi samega sebe. Živimo v času, ko so besede strupene. Besede so kot črna magija. Besede vseh skrajnežev delujejo kot urok. Tako kot škorpijon, ki zastrupi samega sebe. Družba je zastrupljena z nespoštljivo, sovražno besedo."

Kot je dejala režiserka Nina Šorak, so se med študijem ukvarjali predvsem s ksenofobijo, kakšen je naš odnos do nje, pa tudi kako jo uprizoriti. "Po eni strani smo imeli, na žalost, idealne pogoje za njeno raziskovanje, saj je v času epidemije gojišče ksenofobije raslo, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za to: bili smo zaprti v svojih stanovanjih, nismo imeli možnost za pravo socializacijo, vsi sm bili prilepljeni na družabna omrežja, kjer sta ta gnev in sovražni govor rasla." Po njenih besedah igra razkriva brezčutnost današnjega družbe do samega dna.

Igro je prevedel Primož Vitez, scenograf je Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Laren Polič Zdravič, avtorica videa Vesna Krebs, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš in lektorica Klasja Kovačič.