Ploščata stavba z malo jekla, nekaj betona in veliko steklenih površin je ikona moderne arhitekture. Edino povojno delo Miesa van der Roheja na nemškem ozemlju po drugi svetovni vojni je nastalo v 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat utopična zgradba v Zahodnem Berlinu, ki je po delitvi iskal svojo svojo prihodnost, je z leti postala svetovna špica. "V tej dvorani so bile že zgodaj drzne razstave, v 70. letih 20. stoletja so vgradili celo razstavni sistem," je pojasnil direktor Neue Nationalgalerie Joachim Jäger. "Danes je v tej dvorani razstavljati nekaj posebnega, vsi umetniki hočejo najti svoje rešitve. Dvorana je zaslovela po vsem svetu."

Sorodna novica Berlin v pričakovanju: "To bo Mies van der Rohe v najčistejši obliki"

Prva stvar, ki jo po skoraj šestih letih prenove opazimo, je, da se ni spremenilo veliko. Kot pravijo arhitekti biroja David Chipperfield, je bila obnova kirurška, stavbo so povsem razstavili, a so želeli, da ostane enaka. "Vsi veliki gradbeni posegi zadnjih šestih let naj bi bili nevidni. Nismo hoteli vplivati na zunanjo podobo stavbe, saj jo obravnavamo kot umetniško delo. Menimo, da je tak mejnik v zgodovini svetovne arhitekture treba ohraniti v čim bolj nedotaknjeni podobi in obliki," ugotavlja eden od arhitektov, Martin Reichert.

Največ težav je arhitektom povzročila menjava steklenih površin, te zaradi enojnega stekla niso izpolnjevale varnostnih zahtev. Reichert je razkril, da je le en proizvajalec na svetu znal izdelati tako steklo in le eno podjetje na Kitajskem ga je znalo pravilno obdelati.

Spodaj je sprememb več, a so tudi precej nevidne. Povečali so garderobe in prostor za knjigarno, skladišče prestavili v podzemlje. Po tleh so pustili preprogo, kot si je zamislil Mies, kar omogoča mehko akustiko. "Spodaj smo vgradili najsodobnejše naprave. Te so tehnično tako napredne, da bodo delovale še desetletja," je zadovoljen arhitekt.

Razstava ob odprtju bo poklon Calderju
Zame najimpresivnejša stavba v Berlinu, Neue Nationalgalerie, ki je bila zaprta od leta 2015, se tako znova odpira avgusta z razstavo ameriškega kiparja. Direktor napoveduje: "Tu zgoraj bo posebna razstava del Alexandra Calderja, Miesovega sodobnika, ki je posebej zasnovana za to dvorano in postavljena zelo participativno. Imenuje se Minimal/Maximal, sestavljajo jo zelo majhne in velike skulpture, ki vzbujajo občutek prostornosti v dvorani, v kateri je prostor glavni."

Jäger nestrpno odšteva do avgusta. "Čudovito je stati tu in videti, da je ta arhitektura končana. Galerijo smo pogrešali, mesto jo je pogrešalo, zbirk ni bilo tu. Veselimo se, da se bomo lahko kmalu vrnili. To je velik trenutek."

Šest let brez Neue Nationalgalerie je pomenilo, da Berlinu nekaj manjka. Avgusta ta nepogrešljiv del zahodnonemške povojne zgodovine končno dobimo nazaj.