Ostaja sicer precej negotovosti okrog tega, ali bo dogodek ob še veljavnih epidemioloških ukrepih res potekal popolnoma brez težav.

Canski festival je sprva prejel precej kritik, ko je direktor Theirry Fremaux januarja objavil, da bo letošnja izvedba namesto maja v juliju. Na tisoče filmskih profesionalcev bi se tako utegnilo spopasti z neznosno poletno vročino, poleg tega pa so cene nastanitev v tem delu leta najvišje. A bolj ko se je festival bližal, bolj je postajalo jasno, da je bila prestavitev zadetek v polno. Ob vse boljši epidemični sliki v Franciji prav te dni dodatno sproščajo ukrepe, tako da bi utegnile dvorane biti celo povsem polne – seveda še vedno ob strogem upoštevanju PCT-pogojev in nošenju mask v notranjih prostorih.

Dodaten razlog, zakaj bi letošnji festival utegnil predstavljati triumf za filmsko industrijo, pa je dejstvo, da so številni studii in ustvarjalci svoje filme tempirali prav za letošnji canski festival. Programerji so se zaradi tega spopadali s sladkimi težavami, saj so lahko izbirali med bistveno večjim številom prijavljenih filmov kot običajno. Ne glede na posledice epidemije torej kaže, da Cannes ne bo izgubil statusa svetovnega festivala številka ena. Kot običajno vam tudi tokrat predstavljamo 10 filmov, ki pred začetkom festivala med gledalci in stroko žanjejo največ pozornosti.

1. Annette

Francoski režiser Leos Carax je eden tistih avtorjev, ki potrebujejo zelo dolgo, preden so povsem zadovoljni s svojimi filmskimi stvaritvami. Zaradi tega ne preseneča podatek, da je v zadnjih 37 letih posnel zgolj pet igranih celovečercev. Vendar pa kadar kakšen njegov film vendarle zaide na velika platna, gre praviloma za zelo vplivne stvaritve, ki močno zaznamujejo film. Od njegovega zadnjega filma Holy Motors (2012) je minilo že devet let, zato so pričakovanja pred njegovim novim filmom Annette ogromna. Zadeva je še toliko zanimivejša, ker gre za prvi angleško govoreči film tega 60-letnega ustvarjalca. Napovednik filma je videti velikopotezno. V zgodbi o komiku in sopranistki igrajo Adam Driver, Marion Cotillard in Simon Helberg (Veliki pokovci), za glasbo sta poskrbela Ron in Russell Mael iz dua Sparks. Za nameček je film Annette deležen še otvoritvenega termina festivala, kar še dodatno potencira njegovo odmevnost.

2. Francoska depeša

Wes Anderson se je med pandemijo izkazal za avtorja, ki najbolj neomajno verjame v tradicionalno predvajanje filma v kinu, kakršnega zagovarja canski festival. Ameriški režiser bi svoj novi film moral predstaviti že na lanskem odpadlem festivalu, a 52-letni ustvarjalec se v nasprotju s številnimi ni odločil, da bo filmu nadel znamko "Cannes 2020" in ga pustil v okrnjeno jesensko distribucijo, niti ga ni prodal kakšni od spletnih videotek, temveč je ves čas vztrajal, da bo premiero doživel ob Azurni obali takoj, ko bo to mogoče. Z mnogo zamude je zdaj film torej pred nami, v njem pa nastopa režiserjeva zvesta zvezdniška zasedba, vključno z Billom Murrayjem, Tildo Swinton, Ownom Wilsonom, Frances McDormand, Willemom Dafoejem, Jasonom Schwartzmanom in drugimi.

3. Benedetta

Nekoliko manj znano dejstvo o nizozemskem režiserju Paulu Verhoevenu (RoboCop, Prvinski nagon) je, da se ob filmski karieri dejavno ukvarja tudi z raziskovanjem Svetega pisma. Leta 2007 je celo napisal knjigo o Jezusu Kristusu, v kateri je tega verskega voditelja opisal iz skeptične perspektive in ga predstavil kot svojevrstnega izganjalca hudiča, čigar besede in dejanja so po njegovi smrti pogosto izkrivljali. Verhoeven si želi že dolga leti posneti film o Jezusu, a to se še ni zgodilo. Žal tudi njegov novi film Benedetta ne prinaša izpolnitve njegovih sanj, a glede na to, da gre za film z izrazito katoliško tematiko, je to zagotovo najbližje, kar je provokativni 82-letni Nizozemec prišel do tako želenega cilja.

4. JFK Revisited: Through The Looking Glass

Če ste gledali film JFK (1991), v katerem je Oliver Stone predstavil teorijo zarote o umoru predsednika Kennedyja, se verjetno spomnite, da je režiser v sklepnih napisih namigoval na to, da bi film nekoč utegnil dobiti nadaljevanje. Ker so bili številni dokumenti o atentatu ob nastanku filma še zapečateni z oznako "strogo zaupno", je bilo na dlani, da bo film nekoč potreboval dodatno poglavje. Oliver Stone je v ta namen zdaj posnel dokumentarec, v katerem bo predstavil nova spoznanja o atentatu leta 1963, in zanimivo bo videti, ali bo teorije iz prvega filma zgolj potrdil ali pa bo celotno sliko dopolnil z novimi pogledi na ta prelomni dogodek v ameriški zgodovini.

5. The Velvet Underground

Skupina The Velvet Underground je po razpadu leta 1970 postala ena najvplivnejših glasbenih zasedb našega časa. Njihovo pot od obskurnih inovatorjev do ikon alternativnega rocka najbolje povzema izjava Briana Ena iz leta 1982, ki je rekel, da je skupina v prvih petih letih svojega obstoja morda res prodala zgolj 30.000 albumov, a je vsak, ki ga je kupil, ustanovil svojo lastno skupino. Njihovi štirje albumi so bili do danes že dobro raziskani prek raznih arhivskih izdaj, vendar pa je zanimivo, da odmevnejših filmov o tej skupini dejansko še ni bilo. Ta urok bo zdaj prekinil Todd Haynes, ki je tematiko posredno že načel leta 1998 s filmom Žametne noči (Velvet Goldmine), in prav tokratni film bi utegnil postati ultimativni dokumentarec o tej vplivni skupini.

6.Titane

Leta 2016 je komična grozljivka Surovo (Grave) hitro postala razvpita, ko je na projekciji na festivalu v Torontu več gledalcev omedlelo in so morali celo poklicati reševalno službo. Režiserka Julia Ducournau je s filmom osvojila vrsto mednarodnih nagrad in pet let pozneje bo 37-letnica v Cannesu ta film nasledila z novim celovečercem Titane. Kot pri večini filmov, ki bodo v prihodnjih 12 dneh doživeli svetovno premiero ob Azurni obali, tudi o tem filmu ni znanega skorajda ničesar, je pa že s plakata razvidno, da bomo tudi tokrat deležni občutnega odmerka telesne groze à la Cronenberg.

7. Vortex

Gaspar Noé je kljub svojemu kultnemu statusu eden tistih režiserjev, ki se v mondenosti Cannesa počutijo kot doma, saj večina njegovih filmov doživi premiero prav tukaj. Z novim filmom Vortex bo poskušal nadaljevati nepričakovan uspeh kaotične komedije Vrhunec (Climax, 2018), a je film toliko težje pričakovan zaradi tega, ker v njem v glavni vlogi zaigra nihče drug kot mojster italijanskega horrorja Dario Argento. Prav tako presenetljiva je tematika, saj se bo Noé tokrat ukvarjal z vprašanjem demence, tako da lahko pričakujemo nekaj v slogu oskarjevskega Očeta (The Father, 2020), seveda z značilnim utrganim dotikom tega argentinsko-francoskega režiserja.

8. Memoria

Film Stric Boonmee se spominja je leta 2010 postal eden presenetljivejših dobitnikov zlate palme po prelomu stoletja, njegov režiser Apichatpong Weerasethakul pa ima zato velike zasluge, da je t. i. "počasni film" začel odločneje prodirati v zavest cinefilov po svetu. S svojim novim filmom Memoria se tajski režiser celo nekoliko oddaljuje od oznake majhnega art filma, gre namreč za njegov prvi film v angleškem jeziku. V tokratnem celovečercu nastopa Tilda Swinton, ki je v preteklosti že številnim režiserjem iz manj odmevnih kinematografij pomagala stopiti na rdeče preproge zahodnih filmskih festivalov.

9. Zgodba moje žene

Madžarska režiserka Ildikó Enyedi pri 65 letih doživlja pravi umetniški razcvet, pa čeprav ima za sabo že 40-letno režisersko kariero. Z zlatim medvedom nagrajeni film O telesu in duši (2017) ji je odprl številna vrata v filmski industriji in zdaj lahko izpolni eno svojih otroških želja: adaptacijo romana Zgodba moje žene pisatelja Milána Füsta iz leta 1946. Mednarodnim lokacijam v zgodbi primerno v filmu igrata Louis Garrel in Léa Seydoux. Mimogrede, slednja bo prvo ime letošnjega festivala, saj igra kar v štirih filmih v uradnem programu.

10. Spominek, drugi del

Britanski celovečerec Spominek (2019) je postal eden tistih filmov, ki se brez večje odmevnosti prikradejo na sceno, potem pa s pretekom časa vse bolj dobivajo veljavo. Režiserka Johanna Hogg je svoje avtobiografske prigode iz študentskih dni prelila v estetsko in pripovedno sijajno refleksijo ujetosti v medosebna razmerja. V filmu je blestela Honor Swinton Byrne (hči igralke Tilde Swinton), ki sploh ni imela ambicij postati igralka in je še ob premieri leta 2019 razlagala, da se bo raje posvetila študiju psihologije kot pa igri. Režiserka Hoggova je kar nekoliko neobičajno za majhno art dramo že od samega začetka načrtovala nadaljevanje filma, s katerim so sprva celo povezovali ime Roberta Pattinsona. To se nato ni uresničilo, vsekakor pa bo zanimivo videti, v katero smer bo britanska avtorica v drugem delu popeljala svojo pripoved.