Film Benedetta je posnet po knjigi avtorice Judith C. Brown, ki temelji na resnični zgodbi Benedette Carlini, nune, ki je kot goreča vernica v samostan vstopila že pri devetih letih. Dekle je pri 23 začelo doživljati vizije, po katerih so se ji po telesu pojavile Kristusove rane, a so jo hitro obtožili, da si jih je povzročila sama. V istem času se je Carlini povzpela na visok položaj v ustanovi in je imela za zaprtimi vrati strastno lezbično razmerje z Bartolomeo, eno izmed nun v istem samostanu.

Avtorica izvirne knjige je ta primer opisala kot enega zgodnjih zapisanih primerov lezbijstva v zgodovini zahodnega sveta. Dejstvo, da je to zgodbo za veliko platno uprizoril prav Paul Verhoeven, ni presenetljivo. 82-letni Nizozemec je že desetletja znan po žgečkljivih filmih, kot sta Prvinski nagon (1992) in Slačipunce (1995) ter po družbenokritičnih akcijskih filmih kot Robocop (1987) in Vesoljski bojevniki (1997). A v senci teh kultnih filmov se Verhoeven že desetletja ukvarja tudi z raziskovanjem Svetega pisma. Leta 2007 je celo napisal knjigo o Jezusu Kristusu, v kateri je poskušal bralcem predstaviti bolj realistično sliko o tem, kakšen človek naj bi bil ta verski voditelj in kako je mogoče z znanstvenega vidika razlagati njegove čudeže.

Nekaj nezaslišanega, da bi ženske imele spolni odnos
Film se je v Cannesu izkazal za še en dovršen film Paula Verhoevna, ki je kljub zavidljivi starosti še vedno v odlični ustvarjalni formi. Benedetta po eni strani res ne skopari s prizori spolnosti, a je v njem tudi ogromno humorja, s katerim se režiser v svojem slogu norčuje iz strogo hierarhizirane institucije in razgalja njeno notranjo logiko. Režiser pa zasluge za fascinantno zgodbo vendarle pripisuje predvsem avtorici izvirne knjige. "Ob prebiranju knjige sem bil presenečen nad odnosom med dvema ženskama, dvema nunama, v teatinskem samostanu v mestu Pescia leta 1625," je svoj pristop do zgodbe predstavil Verhoeven. "Po prevladujočih verjetjih Rimskokatoliške cerkve je bilo nekaj popolnoma nezaslišanega, da bi dve ženski imeli spolni odnos. Večina moških tistega časa bi celo trdilo, da je kaj takega nemogoče. Da je nemogoče, da žensko privlači ženska. Lezbijstvo takrat seveda še ni obstajalo, bilo je prepovedano in se je zato mislilo, da se ni dogajalo. Prav zato je zanimivo pogledati, kako so ljudje v zahodni Evropi takrat dojemali lezbično ljubezensko razmerje in kje smo glede tega danes. Tudi danes še nismo povsem na cilju, a menim, da smo od takrat doživeli velik napredek."

Zgodba, ki temelji na resničnih pričanjih
Paul Verhoeven je že v svoji knjigi o Jezusu izrazil veliko skepse glede mnogih dogodkov, ki so zapisani v tem zgodovinskem viru. Prav zato se postavlja vprašanje – zakaj bi torej morali verjeti, da se je to, kar opisuje knjiga Judith C. Brown in kar prikazuje film Benedetta, res zgodilo? "Izvirna knjiga je akademsko delo, ki vsebuje na stotine opomb. Film večinoma temelji na zaslišanjih dveh žensk in v knjigi je točno zapisano, kar je bilo izrečeno na tistem sojenju. To mi je dajalo občutek, da se ne spuščam v ženske zadeve, ki jih ne razumem, ampak sem to razumel, ker so ženske same povedale, kaj so počele. In to so obenem opisale na skrajno natančen način. Še posebej Bartolomea je neverjetno natančno opisala, kaj je z Benedetto počela v postelji."

Da bi demonstriral svoj argument, je Verhoeven na novinarski konferenci prebral odlomek iz knjige, v katerem je natančno opisan spolni odnos med dvema nunama, kakor ga tudi vidimo v filmu. Na koncu je v šali dejal: "In ne pozabite – ko ljudje seksajo, si po navadi slečejo oblačila. Prav zato me preseneča, da na filmu še vedno tako težko gledamo realnost življenja. Ta puritanizem, ki je še vedno prisoten, je po mojem mnenju nekaj zgrešenega."

Golota pri Verhoevnu nekaj radostnega
Na novinarski konferenci sta bili seveda tudi obe glavni igralki v filmu. Obe sta potrdili, da je delo z Verhoevnom preprosto, a tudi specifično. Glavno vlogo Benedette Carlini je odigrala francoska igralka Verginie Efira. "Ljudje v Franciji se zelo zanimajo za spolnost, ni pa veliko režiserjev, ki bi to znali lepo posneti. Prav Paul je eden izmed režiserjev, ki so se v karieri s to tematiko spoprijeli na neverjeten način. Golota sama po sebi ni posebej zanimiva, dokler ni posneta na lep način. A pri Paulu je golota predvsem nekaj radostnega."

Težava pri Verhoevnu: premalo govori
V kožo Benedettine ljubimke se je izvrstno vživela Daphne Patakia, ki je potrdila, da je delo z Verhoevnom res nekaj posebnega. "Na snemanju prizorov spolnosti je res bilo zelo radostno. V njih je bilo toliko golih teles, da popolnoma pozabiš, da si tudi sam gol. S Paulom smo se pogovarjali o njegovih filmih, ki vsebujejo mnogo spolnih prizorov. V Prvinskem nagonu je en tak prizor med Michaelom Douglasom in Sharon Stone, ki traja zelo dolgo. A to ni samo ljubezenski prizor, temveč med gledanjem čakaš, kdaj bo eden drugega zabodel z nožem za led. To je več kot le golota, prizor spolnosti je uporabljen tako, da nam poskuša sporočiti nekaj več."

Kot je povedala Patakia, je delo z Verhoevnom sicer zelo enostavno, je pa imela na snemanju vseeno zanimivo težavo – dejstvo, da Verhoeven zelo malo govori. "Zaradi tega nisem vedela, ali se stvari lotevam na pravi način in tako sem morala na spletu pogledati novinarsko konferenco njegovega prejšnjega filma Elle, da bi dobila namige o tem, kako Paul razmišlja o stvareh. Za Paula je snemanje popolnoma demokratičen proces. Vse igralce vpraša za mnenje in nam obenem daje ogromno ustvarjalne svobode."

Film Benedetta je v programu letošnjega Cannesa umeščen v tekmovalni program, tako da se bo potegoval za nagrade, ki jih bo v soboto zvečer podelila žirija s Spikom Leejem na čelu.