"Zanimala me je moč časa, da zmelje ljudi, da iz njih naredi najbolj grozljive različice njih samih," o svojem tretjem celovečercu pove Goran Vojnović. Tematiki preseljevanja in tujstva sta rdeča nit tako njegove literarne kot tudi filmske kariere; zvest jima ostaja tudi pri prvem filmskem projektu, ki ga ni posnel po lastni scenaristični predlogi.

V drami Nekoč so bili ljudje priseljeni Italijan Leo (Francesco Borchi) v Sloveniji vztraja zaradi nekdanje žene Tanje (Maruša Majer) in sina Luke. Restavracija, ki jo vodita s prijateljem Vučkom (Moamer Kasumović), je tik pred tem, da potone, onadva pa morata lokalnemu veljaku (Vlado Novak) vrniti izposojeni denar. Banka jima ga noče dati, zato se Leo zateče k izhodu v sili: znancu, ki živi na italijanski strani meje, bo pomagal "ukrasti" njegov lastni tovornjak in tako ogoljufati zavarovalnico. A ko naša junaka sredi noči skočita v napačen tovornjak, se bo situacija hitro zapletla ... Kako se znebiti vozila, v katerem se očitno skrivajo živi, prestrašeni ljudje in ga neki kriminalec najbrž vneto išče? Obstaja način, da s podvigom nabereta potrebni denar in ohranita čisto vest? Vojnovićeva protagonista bosta morala po težki poti priti do odgovora, ki se jima je kot na dlani ponujal že od samega začetka.

Sorodna novica Begunska drama Gorana Vojnovića po letu in pol dočakala predpremiero

Film med drugim odlikujejo sijajne stranske vloge igralskih legend: pozorni bodite na Gregorja Bakovića kot vzkipljivega lokalca in na Emirja Hadžihafizbegovića kot avtomehanika s sumljivimi poznanstvi, Maruša Majer pa – kljub stereotipni vlogi – spet ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Skoraj samostojen lik je tudi stilizirana fotografija mojstra Miloša Srdića, ki – podobno kot v seriji Jezero – poišče vizualni kontrast med neokrnjeno zimsko idilo in umazanim početjem, ki se dogaja pod plaščem noči. K vzdušju žanrskega filma veliko pripomore tudi izvirna glasba Tamare Obrovac.

Po predpremieri v sklopu Filma pod zvezdami na Ljubljanskem gradu bo Nekoč so bili ljudje 23. septembra predvajan v Cankarjevem domu, enkrat med 12. in 18. oktobrom ga bo mogoče ujeti na Festivalu slovenskega filma, prav tako v oktobru pa je predviden začetek redne kinematografske distribucije po Sloveniji. Več pa v spodnjem intervjuju.

Film je bil dokončan že pred letom in pol. Lani ste se odločili, da ga ni imelo smisla predvajati na Festivalu slovenskega filma, ki je zaradi epidemije potekal v okrnjeni obliki, razmišljali ste tudi o alternativnih načinih distribucije. Leto dni pozneje film vendarle prihaja na spored po klasičnem modelu: premiera na FSF-ju, nato distribucija v kinematografih.

Toliko smo načrtovali, pa še ti načrti se v trenutnih razmerah lahko izkažejo za sanje. Še vedno bi radi film spravili na spletne platforme in kombinirali distribucijo v kinu z različnimi novimi možnostmi. Je pa res, da leto dni pozneje nismo nič bolj pametni, nihče še ni iznašel res uspešnega recepta za distribucijo v epidemiji. Redkim, ki jim je uspel preboj na večje festivale, je morda malenkost lažje kot množici filmov, ki iščemo svojo pot. Pa še tisti, ki pridejo na festivale, imajo okrnjeno pot, ker avtorji ne morejo spremljati filma in se ne morejo srečati z občinstvi v živo.

V slovenskem filmu je zastoj: na distribucijo čaka več kot 20 slovenskih celovečercev. Ne vem, ali so gledalci pripravljeni na vse, kar smo jim pripravili. (Smeh.) Ne moreš drugega, kot da se trudiš z dogodki, kakršen je bil premiera na Ljubljanskem gradu. Še pred dvema mesecema bi se mi to, kar se je zgodilo včeraj – da smo napolnili dvorišče Filma pod zvezdami – zdelo nepredstavljivo.

Še verjamete v optimistično napoved, da se bodo kina vrnila "močnejša kot pred pandemijo", ker so ljudje pogrešali kolektivno izkušnjo? Ali pa so se naše gledalske navade nepovratno spremenile?

Trenutno smo še v času epidemije, pa tudi v času dopustov. Dejstvo pa je, da težko napovemo, kdaj bo kino zaživel in ali bo zaživel na tak način kot prej. Še vedno verjamem, da bo: kino ima svojo moč, ljudje pa so se v tem času tudi naveličali, preobjedli svojih zaslonov. Še košarkarske tekme zdaj gledamo samo po televiziji; tega imamo vsi dovolj, vsi si želimo kaj doživeti. Manjka nam dogodkov, kjer nismo udeleženi samo mi sami – in ogled filma doma ne more biti doživetje. A dokler situacija ne bo stabilna, se bodo ljudje težko prilagodili. Trenutno se najbrž še podzavestno izogibamo množicam in zaprtim prostorom in tako bo še nekaj časa.

Za svoja prejšnja celovečerca ste obakrat sami napisali tudi scenarij. Tokrat se prvič naslanjate na tujo predlogo, na dramo Mele e negri Tommasa Santija, s katerim sta pod Nekoč so bili ljudje podpisana kot soscenarista. Kako se je rodilo to sodelovanje?

Zgodbo sta pravzaprav ustvarila igralca Moamer Kasumović in Francesco Borchi. Ko sta se spoznala na snemanju filma Piran - Pirano in se pogovarjala o možnostih za nadaljnje sodelovanje, se je Francesco spomnil na predstavo, v kateri je nastopil leta 2005. Skupaj sta Tommassa pregovorila, da jo je predelal v filmski scenarij. Ko so razmišljali o režiserjih, se jim je utrnilo, da bi to lahko bil jaz in da bi se zgodbo dalo prenesti v Slovenijo oz. na območje tromeje. Moj delež pri scenariju je bil v tem, da sem Tommassu pomagal prenesti zgodbo v okolje, ki ga morda poznam bolje kot on, in razdelati nekatere like, ki so bili v italijanščini še malo papirnati. Potem pa sem že začel razmišljati kot režiser in se držal na distanci, kar zadeva posege v scenarij. Tommasso je navsezadnje v Benetkah nagrajen scenarist in izdelek, ki ga je dal od sebe, je bil zelo dober. Imeli smo krasen – in tudi zelo dolg – ustvarjalni dialog: film smo začeli pripravljati pred petimi, šestimi leti. Najbrž mu je bila usojena dolga pot, tudi v tej etapi, ko čaka na distribucijo.

Begunska kriza ni tematika, ki bi bila aktualna samo v času okrog leta 2015, čeprav je trenutno izginila z naslovnic časopisov.

Zaradi pandemije se nam zdi, da je begunska kriza končala, pa se ni. Še vedno nimamo rešitve, še vedno otežujemo preseljevanje in zaostrujemo zakone o tujcih, ljudje še vedno umirajo na poti v Evropo. Jasno je, da bo okoljska kriza samo še povečala število ljudi, ki poskušajo priti k nam. V trenutku, ko se bomo nehali pogovarjati o pandemiji, bomo ugotovili, da je begunska kriza še kako pereča problematika in da na vprašanja iz leta 2015 še nismo našli odgovorov.

Sreča v nesreči je, da smo že na začetku projekta vedeli, da govorimo o dolgoročni, širši težavi, in ne o določenem trenutku ali geografskem prostoru. Mislim, da je film danes enako aktualen kot na dan, ko smo končali snemanje, in da bo aktualen tudi še čez leto, dve.

V filmu načenjate problematiko migrantske krize, pri tem pa vas ne zanimajo toliko specifične okoliščine konkretnih prebežnikov, ki poskušajo prek Slovenije priti v Avstrijo, ampak bolj vprašanje tega, kako ravnamo Evropejci, ko se pojavi priložnost eksploatirati begunske usode. Se vam nikoli ni zdelo problematično pripovedovati migrantske zgodbe, v kateri ti manjkajo? Z različnimi režijskimi prijemi poskrbite, da jih gledalec nikoli zares ne vidi, da so reducirani na zvoke, posamezne telesne dele, telesne funkcije.

Ideja izhaja že iz same predstave, ki je zasnovana tako, da ljudi v tovornjaku nikoli ne vidiš. Poanta je v tem, da imata naša protagonista v skrbi ljudi, ki jih nočeta niti videti. Tommasso je vztrajal, da je to pomembno – hoteli smo poudariti njihovo prisotnost in obenem nevidnost. Pripovedujemo zgodbo o tem, kako zelo si ljudje ne želimo videti težav migrantov. Zanima nas, kako to vpliva na nas, v kateri dimenziji nas naredi slabše osebe. Predstava se nikoli ni ukvarjala z begunci, ampak z ljudmi, ki posredno ali neposredno prihajajo v stik z njimi. Seveda pa je v gledališču lažje slutiti, čutiti prisotnost nekoga, tudi če ga ne vidiš. Na filmu pa je prizor tovornjaka vedno samo slika tovornjaka, ne glede na to, koliko se trudiš z zvokom, zato smo morali zgodbo zapeljati malo drugače.

Vse, kar se nam dogaja v pandemiji, je v neki meri posledica vsega, kar nam je naredila migrantska kriza. Naredila nas je nekoliko bolj brezobzirne, bolj sebične – dosegla je, da je strah postal osnovno gibalo družbe. Vsak poskuša zaščititi samo sebe in to, kar ima, drugega pa ne želi videti. Začelo se je že s finančno krizo, pa seveda z okoljsko in migrantsko … To, kar smo danes, je posledica vseh teh procesov, ne samo pandemije. Virus je prišel na repu dolgih let življenja v različnih krizah, ki so svet razgalile kot krhek, negotov in na trenutke skrajno krut.

Če se strah pred spreminjajočim se svetom najlažje manifestira v obliki sovraštva do Drugega, je torej najnovejša oblika tega sovraštva razkol med proticepilci in zagovorniki cepljenja?

Ves čas se polariziramo in iščemo namišljene in resnične nasprotnike. Pred kratkim je Renata Salecl zapisala, da so ameriški psihologi ugotovili, da je bil eden od ključnih nagibov za priključitev Trumpovemu gibanju – osamljenost. Ljudje so ugotovili, da bodo, če začnejo podpirati skrajna stališča, lažje našli skupnost, ki ji bodo pripadali, lažje se bodo povezali z drugimi. Tudi družbena omrežja, ki so popolnoma spremenila način naše prisotnosti v javnem prostoru, naredijo svoje. Zmerna, neodmevna sporočila na omrežjih ne najdejo všečkov in odzivov, ki jih vsi tako potrebujemo. Način komunikacije na družbenih omrežjih je drugačen, kot je bil prej v javnem prostoru.

Vse našteto pripomore k drugačnemu vzdušju v družbi. Ampak ideja, da je osamljenost osnovni nagib za množično podporo Trumpu in podobnim voditeljem – vsaka podobnost z našimi voditelji je seveda zgolj naključje –, bi lahko marsikaj razložila. Ljudje svoj prostor v svetu iščejo tudi skozi izlive družbeno nesprejemljivih vrednot in zavržnih stališč; to jih druži in povezuje. Dobijo občutek, da obstaja veliko ljudi, ki so jim podobni in jim ploskajo; ne vedo ali pa ne zanima jih, da jim v resnici ploskajo algoritmi.

Pandemija je samo še zradikalizirala mnenja: nismo se srečevali z drugače mislečimi in brusili svojih mnenj. Vsak se je zaprl v svoj kotiček in tam utrjeval lastna prepričanja. Morda nas je proticepilstvo še najbolj zmedlo, ker pride v igro druga logika. Ne gre več za leve in desne – ne veš, kje boš naletel na proticepilca. Zgodil se je popolnoma nov rez v družbi; ko si prej sedel s človekom na kavi, si približno vedel, kam politično spada. Če bi pa morali pred dvema mesecema za vse svoje stike v telefonu presoditi, kdo je proticepilec in kdo ne, ne vem, ali bi bil kdo med nami več kot 60-odstotno uspešen. Verjetno je še več tem, o katerih se nikoli prej nismo pogovarjali in niti ne vemo, da se ne strinjamo. Pri referendumu za vodo nas je odnos ljudi presenetil pozitivno, pri cepljenju morda negativno. Čas nas zaznamuje.

Zanimivo se mi zdi, da vas je nagovorila ta teorija o osamljenosti. Bi zase rekli, da ste humanist? Da poskušate razumeti ljudi tudi, ko govorijo in počnejo na prvi pogled neopravičljive stvari?

Ohranjam vero v človeka. Če bi presodil, da nam ni več pomoči, potem verjetno tudi nima smisla snemati filmov. Če ne verjamem v svoje junake, potem ne verjamem niti v svoje gledalce. Zakaj bi jim nekaj kazal, da lahko film nanje sploh učinkuje? Verjamem, da večina med nami ni popolnoma izgubljena. Tudi ta čas, ki ga zdaj živimo, dojemam kot nekaj pozitivnega, pa ne samo zaradi nedavnega referenduma o vodi. Dejansko se nam dogaja neko povezovanje, prav zaradi tega, ker je nad nami nekaj, s čimer se vsi ne strinjamo. Spodaj se družba – večina, ki ne vlada – povezuje v odnosu do tistih, ki nam vladajo. Lahko, da se bo vse to že jutri razblinilo, pretiran optimist tudi nisem, ampak trenutno se mi zdi, da ljudje ne čakajo več na neki govor politika, da bi jih navdihnil in povezal. Zdi se mi celo, da opažam neko domoljubje: ljudje si hočejo vzeti Slovenijo nazaj, niso indiferentni. Imajo odnos do tega prostora in do ljudi, ki v njem živijo. Zanimivi časi so. Ne vem pa, kako dolgo si še želim živeti v tako zanimivih časih. (Smeh.)

Gotovo ni naključje, da oba protagonista živita v Sloveniji, a nista Slovenca. Italijan Leo je pred 12 leti v Slovenijo prišel zaradi ljubezni, Vučko je z mamo iz Bosne prišel na begu pred vojno. Zakaj je bilo nujno etablirati njuno drugost, tujost? Da pokažete, da tudi "tujec" lahko najde drugega tujca, ki je nižje od njega na totemski lestvici in se mu da še bolj kratiti pravice? Ali pa pokazati, da Leo in Vučko v tem okolju tudi po več kot desetih letih ne moreta imeti enakega zaledja kot "pravi" Slovenci?

Super se mi je zdela ideja o ekonomskem migrantu in o beguncu. Idejo, da Moamer igra begunca, smo v scenarij dodali šele pozneje, ker se nam je zdelo zanimivo, kako ga to približa ljudem v tovornjaku. Vsaj Vučko – če že Leo ne – na začetku čuti močno vez z njimi, zato bo preobrat (ko ugotovi, da mora žrtvovati njih, če hoče rešiti sebe) toliko bolj boleč. Včasih niti osebna izkušnja ljudem ne pomaga, da bi bili razumevajoči. Drugim počnejo iste grozne stvari, ki so se zgodile njim. Je pa res, da je celoten zaplet verjetnejši, če se v škripcih znajdeta tujca brez varnostne mreže: ne moreta se zateči k družini in prijateljem, nimata bratov in tet na občini in banki ipd. Že v izhodišču sta prisiljena sama poskrbeti zase, kar privede do tega, da rešitve iščeta na povsem zgrešen način.

V tihotapljenje prebežnikov prek Balkana so močno vpete tuje kriminalne združbe. Slovenski tihotapci so predvsem odvisniki od prepovedanih drog in iger na srečo, ugotavlja policija – torej posamezniki, ki niso del združb, ampak jih je premamil obet zaslužka. Taka sta tudi Leo in Vučko, ki za nameček poskušata iz dolgov rešiti svojo restavracijo. Si je realistično zamisliti tihotapca, trgovca z ljudmi kot naivno, dobro osebo, ki je preprosto "zabredla pregloboko"?

Tudi ko sem pisal o vojni v Jugoslaviji, me je vedno najbolj zanimalo vprašanje, kdo so ljudje, ki počnejo grozodejstva. Vedno me je preganjal strah, da so to ljudje, ki so bili morda še do včeraj dobri ljudje, da niso psihopati, rojeni zlobneži. Zanimala me je moč časa, da zmelje ljudi, da iz njih naredi najbolj grozljive različice njih samih. Vojno v Jugoslaviji so morda vodili izprijenci, a v njej je sodelovalo ogromno dobrih ljudi; niso bili vsi, ki so počeli grozodejstva, apriorno slabi. Največjo tragiko sem vedno videl v nezmožnosti posameznika, da bi se uprl toku zgodovine.

Ni tragika, če psihopat zagreši psihopatsko dejanje: lahko nam je samo žal, da smo spregledali njegovo psihopatskost. Tragika se ne začne s Hitlerjem, začne se, ko Hitlerju sledijo množice. To obravnava sloviti skeč Monty Pythonov Hitler v Angliji: firer kriči z balkona, ljudje pa hodijo mimo in se mu rahlo nasmihajo. V vsakem času se najde kak norec, ki govori nore stvari; težava nastane, ko mu ljudje prisluhnejo. V očeh dobrega človeka, ki je storil nekaj groznega, se dogaja tisto, kar me zanima in kar hočem razumeti.

V resnici pa se ljudje ne delimo samo na dobre in slabe in verjamem, da večina med nami ne ve, kako bi se odzvali, če bi se znašli sredi množice, ki rine v napačno smer. Za redkokoga, ki ga poznam, sem pripravljen stoodstotno zagotavljati, da bi ostal trdno pri svojih stališčih in vrednotah. Že marsikatera kriza in vojna sta nam pokazali, da človeku ne moreš zaupati, ker ne moreš zaupati niti samemu sebi.

Če Nekoč so bili ljudje gledamo striktno kot triler ali kriminalno dramo, številna vprašanja ostanejo neodgovorjena. Prav tako ogromno o koncu razkrijete že s sinopsisom in promocijskimi fotografijami. V resnici torej ne gre toliko za ugibanje, kako se bo dogajanje razpletlo, ampak za druge poudarke.

Tommasso je scenarij pisal v realistični, dardennovski formi. V žanrske vode smo delno zavili zaradi vizualne podobe filma – zato, ker je dogajanje postavljeno pred tako idilično kuliso. Ne glede na to, kako realistično bi pristopili k filmu, bi težko skrili lepoto pokrajine. Bolje se nam je zdelo, da jo poudarimo in ustvarimo kontrast med površjem in vsem, kar je pod njim skrito. Seveda pa ne gre za klasično kriminalko; zgodba ima svojo notranjo logiko, ki pa se lepo ujema z žanrskim slogom pripovedovanja. Na ta način zgodbo lažje očistiš balasta in patetike, da ne zajadraš v družinsko dramo. Zlahka bi dodali še več prizorov iz družinskega življenja obeh junakov, a smo se raje odločili za "čist" scenarij, ki v maniri žanrskega filma res pove samo tisto ključno.

Gotovo pa je vplivalo tudi to, da je naš direktor fotografije, Miloš Srdić, tik pred tem snemal serijo Jezero in mu je ta žanrski jezik zelo blizu oziroma ga obvlada. Upam, da smo ustvarili nekaj malo drugačnega od tega, kar se v našem prostoru pričakuje. Je pa z oznakami križ: žanr ima jasno določena pravila, in ko film označiš za "triler", s tem ustvariš določena pričakovanja. Sicer pa je pri mojih filmih s tem vedno težava; tudi pri Čefurji, raus! smo se spraševali, ali je komedija, drama ali kaj tretjega. Pri knjigah je to veliko lažje; če ni ravno kriminalka, pod oznako roman spada skoraj vse in se z etiketami ni treba ukvarjati.

Zgodba aludira na resnično tragedijo iz leta 2015, ko so v zapuščenem tovornjaku v Avstriji našli trupla 71 beguncev, ki so se zadušili. Gledalca napeljete na to, da misli na možnost takega razpleta. Ta dogodek je za marsikoga konkretiziral tragedijo begunskih usod.

Teh dogodkov je bilo več. Če si pozoren nanje, ves čas opažaš novice o tragičnih smrtih; ljudje se utapljajo, zadušijo … Seveda računamo na to, da imajo gledalci v zavesti, kakšen razplet takih zgodb je mogoč; ni nam treba izrecno razlagati. Dovolj je samo pogled, namig igralca, da nam vse to prikliče nazaj v spomin. Naša protagonista se tolažita, da bodo lahko begunci "zaživeli normalno življenje", a se zavedata, da so drugačni razpleti njihovih usod veliko verjetnejši.

Begunska tematika je skrajno politizirana tema. Pričakujete, da se bo film obravnaval skozi spekter politike?

Vse to počasi dojemam kot neki šum v ozadju, na katerega se nima smisla ozirati. To je del javnosti, ki si ne zasluži pozornosti – vprašanje je sicer, v kolikšni meri je to javnost in v kolikšni meri algoritmi. Nagovarjam tisto javnost, ki jo zanima bodisi moje ustvarjanje bodisi tematika ali kaj tretjega, na koncu pa si bodo ustvarili lastno mnenje. Tudi njim se marsikdaj zdi, da je film o beguncih eksploatacija aktualne teme, kar je legitimen pomislek. Tudi sam sebe sem spraševal, ali ni film o beguncih samo izkoriščanje njihovih zgodb. Obstaja pa tudi glasek, ki opozarja, da je to realna težava in da bo samo še slabše, če ga bomo ignorirali. Če koga, potem nagovarjam družbo, ki ima sposobnost dialoga, soočanja nasprotnih mnenj.

Ne skrbi me toliko politični šum, bolj me srbi zasičenost ljudi s težkimi zgodbami. Krute zgodbe se jih dotaknejo, jih presunejo, zato se hočejo včasih pred njimi zaščititi. Ne grejo v kino, ker nočejo še ti dve uri trpeti. Tudi sam nisem vedno razpoložen za film Kena Loacha. Ampak mislim, da je prav, da se s temi temami soočimo.

Glede na to, da ste Nekoč so bili ljudje snemali deset let po Piran - Pirano, ste se najbrž imeli priložnost spomniti na čas, ko je nastajal vaš celovečerni prvenec. Ste pri tretjem filmu drug filmski ustvarjalec kot pri prvem? Kakšni so vaši spomini na Piran / Pirano, vam je takratna mešana recepcija pustila grenak priokus?

Veliko smo razmišljali o tistem času, ker je bilo res ravno pred desetimi leti. Ugotovili smo, da smo bili takrat stari trideset, zdaj smo pa štirideset. Nismo se toliko spremenili kot ustvarjalci, ampak kot ljudje. Takrat je v naših življenjih obstajal zgolj in samo film, ki smo ga snemali, bili smo polni entuziazma in smo zato tudi bolj čustveno doživljali vse, kar se je dogajalo okrog filma – tako pozitivno kot negativno. To nas je tudi na neki način povezalo.

Pri štiridesetih imamo otroke, bolne starše ... film je samo ena od stvari, ki se ti dogajajo v življenju. Zaradi tega sem morda lahko boljši režiser, ker sem bolj racionalen, imam več izkušenj in kilometrine. Ne doživljaš več vsega tako močno kot nekoč, kar je tudi neke vrste čustvena zaščita. Moram priznati, da se me je pred desetimi leti vse zelo močno dotaknilo, vse se mi je zdelo neskončno pomembno. Danes pa sicer verjamem v to, kar delam in se veselim, ko lahko to pokažem ljudem, ni pa v meni več napetosti in pričakovanja okrog tega, ali bo drugim všeč. Nikoli še nisem bil bolj zadovoljen s svojim delom kot pri Nekoč so bili ljudje, hkrati pa nisem na trnih, nimam velikih pričakovanj. Bomo videli, kaj bo z nami čez deset let! (Smeh.)

Ali dopuščate možnost, da boste nekoč ekranizirali tudi nadaljevanje "Čefurjev", letos izdani roman Đorđić se vrača?

Nikoli ne reci nikoli – navsezadnje sem tudi trdil, da romana Đorđić se vrača nikoli ne bo, pa sem ga potem napisal. Vseeno pa trenutno nimam želje, da bi še snemal filme po svojih romanih. To sem poskusil, bilo je zanimivo, a izkušnje ne bi ponavljal. Ne želim si režirati filma Jugoslavija, moja dežela; nalogo bo prevzel Aleksandar Popovski, če bo na naslednjem razpisu uspešen. Če že, bom napisal nekaj posebej za film ali pa spet režiral po tuji predlogi. V nobenem primeru pa se to ne bo zgodilo kmalu: ravnokar končujem še en dokumentarec, prispeval sem tudi scenarij za novi film Marka Šantića, tako da potrebujem malo odmora od filmskega sveta.