Bourdain je bil takrat star 44 let. In kot je sam dejal, si ni več obetal veliko vznemirjenja v življenju. A v resnici se je takrat njegova življenjska in karierna pot šele začela. Pot popotnika, ki pa je v resnici pred svojimi oddajami potoval zgolj prek knjig in filmov.
Pot ljudskega človeka, ki je bil globoko v sebi sramežljiv in asocialen. Zvezdnika, ki pa se nikdar ni zares pomiril s tem konceptom. Očeta, ki je nenehno čutil, da ni dovolj dober v očetovstvu. Človeka, ki je bežal od doma in hkrati hrepenel po njem. Zasvojenca, ki je mamila zgolj zamenjal za druge odvisnosti.
Morgan Neville skuša v dokumentarnem filmu Roadrunner priti do dna enigme Anthonyja Bourdaina in demonov, ki so ga preganjali od mladih let in jim nazadnje ni mogel več ubežati s svojimi "250 dnevi potovanj na leto".
"Tako ali tako boste izvedeli, zato manjše preventivno opozorilo – ta zgodba nima srečnega konca," napove Bourdainov glas takoj po uvodni špici. Neville je koncept Roadrunnerja zasnoval po vzoru Bourdainovih oddaj – z naknadno posnetim naratorskim glasom pripovedovalca, ki tudi v tem primeru ostaja Bourdain.
Neville je večinoma izrezal in nato skupaj sestavil kolaž Bourdainovih misli, pri tem pa uporabil tudi sporno pomoč umetne inteligence, s katero so poustvarili glas pokojnega zvezdnika, kar je eden večjih očitkov filmu, a ker gre zgolj za tri stavke, ki jih je Bourdain sam zapisal, so kritike dokaj dlakocepske.
Namesto michelink poulična hrana
Bourdainov samomor visi nad filmom od samega začetka, in čeprav sam Bourdain v enem od uporabljenih starih posnetkov razglasi, da ne želi pompa po svoji smrti, njegovi kolegi pa pozivajo, naj se Tonyja spominjamo po njegovi zapuščini, ne pa po njegovem "butastem poslednjem aktu", se je nemogoče ogniti temu zadnjemu poglavju Bourdainove knjige.
Bourdainova smrt velja za eno pretresljivejših zvezdniških smrti. Ker je bil Bourdain v primerjavi z drugimi "eden od nas". Glas slehernika. Prizemljeni gurman.
Namesto michelink je odkrival najzakotnejše obedovalnice, jedel je rezance z domačini sede na cenenih plastičnih stolčkih po ulicah južne Azije in orjaške kose mesa z gavči sredi argentinskih pamp. Ustvarjena persona človeka, ki se lahko usede s komer koli in se pogovarja o čemer koli, je čez čas dejansko postala Bourdain.
Veliki ameriški pripovedovalec
"Kaj za vraga delam tu?" se je spraševal, ko je lazil po največjih zakotjih, daleč od ustaljenih poti. Rad je bil v stiku s preprostimi ljudmi, rad je odkrival gledalcem dežele, ki so se v medijih običajno znašle samo zaradi negativnih novic. Bližnji vzhod, Afrika, Južna Amerika …
Sovražil je, če so vsi pohvalili oddajo, raje je videl, če je sprožila debato. Ni se bal biti nekakšen glas "antikulture", ko je potoval po deželah, kot je Laos, kjer prebivalstvo še vedno trpi posledice ameriških posredovanj. Hrana že davno ni bila več osrednji fokus njegovih oddaj – bila je samo vezni člen, dober način spoznavanja ljudi in kultur ter razumevanja njih samih.
"Veliki ameriški pripovedovalec" je bil tudi ne tako zelo subtilen kritik Amerike. A na vse pretege se je trudil, da v svojih oddajah ne bi pridigal ali solil pameti komur koli. Trdil je, da nikakor noče biti političen. V svojem zadnjem letu pa je postal prav to. V svoji poslednji manični fazi se je sprevrgel v pravičnika, v aktivista, čigar cilj je opravičeval sredstva.
Najti pečino, s katere se je vredno vreči
Ni ravno res, da nam Bourdain ni puščal namigov, da nenehno razmišlja o smrti. Ko ga je sredi Provanse zvilo, da če obstaja življenje po tem, bo zagotovo slabše. Pa ko je napol v šali spraševal, ali bi ga ladijski drog zdržal. "Koristno in terapevtsko je vsaj nekajkrat na dan pomisliti na smrt," je dejal.
In njegov znameniti citat, ki je svoj čas zvenel tako poetično in romantično – "Smisel življenja je najti pečino, s katere se je vredno vreči dol" - ima zdaj sila zlovešč prizvok.
"Tony je bil v resnici je**no temačen," pove v filmu kuharski mojster in Bourdainov prijatelj David Chang.
In, ne, film ne pride zares do dna uganke Anthonyja Bourdaina, čeprav Neville v slabi dve uri zapakira ogromno materiala, vključno z nikdar objavljenimi posnetki zadnje, neobjavljene epizode serije Parts Unknown v Alzaciji, ki jo je Bourdain snemal z Ripertom.
"Lahko kosilo v Alzaciji," je Bourdainova zadnja objava na Instagramu z dne 4. junija 2018, fotografija krožnika, napolnjenega s kislim zeljem, klobaso, slanino in šunko. Štiri dni pozneje ga je Ripert našel obešenega v njegovi hotelski sobi.
Krutost poslednjega dejanja
"Tony ni bil krut. Ampak veliko krutosti je v tem njegovem zadnjem dejanju," razmišlja Alison Mosshart, frontmanka rockovske skupine The Kills, še ena od Bourdainovih prijateljic, ki jih Neville postavi pred kamero, da bi se dokopal do odgovora, kdo je zares bil Bourdain in kaj ga je privedlo do takega konca.
Nekatere recenzije Roadrunnerja Nevillu očitajo, da v resnici nikdar ne pride kaj globlje do odgovorov, kot jih poda Bourdain sam v svojih dokumentarnih serijah.
A naivno je pričakovati, da bo filmski ustvarjalec, ki Bourdaina osebno ni poznal, s pomočjo intervjujev in starih posnetkov prišel do nedvoumnega uvida, kaj žene ljudi v depresijo.
Običajno ni preprostega odgovora, ne glede na to, kako si želimo osmisliti tovrstne smrti, najti preprost odgovor na kompleksno psiho in psihoze ljudi, ki imajo na videz "vse".
Azija, moja ljubezen
Roadrunner implicitno sugerira, da je svoj del pri Bourdainovem koncu odigrala njegova zadnja partnerica, 20 let mlajša italijanska igralka Asia Argento, s katero sta imela intenzivno dve leti trajajoče razmerje in s katero je bil tako obseden.
V tem času je Bourdain postal zagrizen podpornik gibanja #MeToo, na čelu katerega je bila prav Argentova, ena od žrtev Harveyja Weinsteina. Bourdain je iz TV-popotnika postal glasnik gibanja #MeToo.
Ne samo, da je postal političen, pustil je, da je ta njegova zadnja zasvojenost prežela njegovo delo, družino, ožji krog in dolgoletne sodelavce, ki jih je v pravičniški gonji odrezal, vlogo režiserke v Parts Unknown pa na grozo številnih prepustil Argentovi (nje Neville za film ni intervjuval, saj se ni, kot je dejal, hotel spustiti v ta "živi pesek").
Meduza
Le dva dni pred Bourdainovo smrtjo, ko je z Ripertom preizkušal bogato alzaško kuhinjo, so se v tabloidih pojavile fotografije Argentove med objemanjem in poljubljanjem z mlajšim moškim. Zadnja Bourdainova objava na Instagramovih zgodbah je bil prizor iz starega francoskega filma o ženski, ki prevara svojega ljubimca.
Nekateri filmu očitajo, da uporablja prežvečeni in zavržni kliše o meduzi, ženski – kači, ki pogubi moškega, kar Neville celo zelo eksplicitno umesti v film s posnetki Bourdaina in Asie, ko v Uffiziju hipnotično zreta v Caravaggievo sliko in razglabljata o tem, kako napačno razumljena Meduza v resnici je, in da je zgolj simbol močne ženske, ki jih družba še vedno ne sprejema.
A Bourdain sam nam je že od tistih prvih dni slave sam puščal dovolj znakov, da je tako zelo skulirana in samozavestna zunanja podoba dežurnega porednega fanta kulinarike zgolj krinka. Ko je prvič poskusil heroin, je to storil povsem zavestno.
Večna hoja po robu
Bil je iskalec in je vedno iskal nekaj. V knjigah, v filmih, v glasbi. Tam si je ustvaril svoje junake. In mamila so bila orodje za grajenje podobe po njihovem vzoru. Izgubljeni, samodestruktivni, asocialni umetniki, ki pa so kljub temu doživeli toliko.
Bourdain je rad hodil po robu, na neki morbidno-perverzen način so mu godile nevarne, nepredvidljive, ekstremne situacije, v katerih se je počutil najbolj živega. "Ni večjega greha od povprečnosti," je govoril.
In če mu je poklic kuharja, ne glede na to, kako težak je, vrsto let dajal strukturo in disciplino, je s tem, ko je postal TV-popotnik ter je kuhalnico in rutino kuharskega posla obesil na klin, tudi porušil edino, kar ga je ločevalo od kaosa. "Zato smo vsi chefi pijanci – ker ne razumemo, zakaj svet ne deluje (po pravilih) kot naša kuhinja," je dejal nekoč.
"Učinek Anthonyja Bourdaina"
Bolj ko je potoval, bolj so na dan prihajali njegovi kompleksi. Kompleksi odsotnega očeta, kompleksi tega, kaj zares ustvarja z No Reservations in pozneje s Parts Unknown.
"Učinek Anthonyja Bourdaina" je termin, ki še danes označuje restavracijo ali lokal, pred katerim se vijejo dolge vrste ljudi samo zato, ker je tam jedel Bourdain in svetu predstavil skriti biser, ki pa je nemudoma postal romarska točka vseh, ki o sebi radi mislijo, da so "popotniki, ne turisti".
Bourdain ni skrival, da ga je to težilo. Da je s tem, ko je skušal pokazati lepoto preprostega, lepoto miz s papirnatimi prti, pouličnih stojnic in zadimljenih kuhinj z enim zaposlenim, v resnici ustvarjal monstrum. Da je pojem "zvezdniškega chefa", ki ga je tako preziral, v resnici ustvaril prav on.
Samotno na vrhu
V zadnjem letu, ko je bil že vidno obremenjen s temi notranjimi boji in manijami, ko so bili dobri dnevi evforični, slabi pa res slabi, je svojima producentskima partnerjema dejal, da hoče nehati. Da ga ta posel ubija. Dejala sta mu, naj. A ni mogel.
Bil je navsezadnje zasvojenec, česar ni skrival. Heroin so zamenjala potovanja, pa alkohol, pa nato jiu jitsu, proti koncu pa Asia in #MeToo. Bil je nemiren, depresiven, maničen, anksiozen. Iskal je človeški stik, a bil vsakič sproti nejeveren, zakaj bi ga imeli ljudje radi. Zakaj bi ga ljudje oboževali. Na neki točki, ko je postal junak malega človeka, je hkrati postal tudi ena najslavnejših oseb na svetu. Posledično se je, ironično, njegov svet zmanjšal. Nikamor več se ni mogel umakniti.
"Tonyju se je vedno mudilo – mudilo, da bi prišel na sceno, mudilo, da bi zbežal z nje, mudilo, da bi zapustil državo, mudilo v naslednji kraj, tudi če ni imel kam," razlaga režiser serije Parts Unknown Tom Vitale.
Ni čudnega, da je zaupnike našel v ljudeh, kot so rockovski zvezdniki, umetniki in vse vrste neprilagojencev. Z Joshem Hommom, frontmanom zasedbe Queens of the Stone Age, ki zagotovi tudi precejšnji del izvrstne glasbene podlage Roadrunnerja, sta stično točko našla v življenju na večni "turneji" in občutenju tega, kako samotno je zares na vrhu.
"Grenko-sladko prekletstvo je to – nič ni lepšega, kot ko se vračaš. In nič ni lepšega, kot ko ga zapuščaš," mu reče Homme v epizodi No Reservations v kalifornijski puščavi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje