Ajda Erjavec je predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, ki združuje svetovalne delavce v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih. Konec lanskega šolskega leta je demonstrativno odstopila z mesta šolske svetovalne delavke na Gimnaziji Vič v Ljubljani. "Morda sem imela dovolj privilegiran položaj, da sem to lahko storila. Dijaki tako dobre šole lahko svojo svetovalno delavko pogrešajo mesec ali dva in menjavo prenesejo. Številne kolegice in kolegi na drugih šolah tega ne morejo narediti. Moj odstop je bil klic na pomoč," pojasni.

Pred prvim šolskim dnem, ko se v družbi prerekamo, kdo se bo cepil, kdo testiral in kdo je v šolah pristojen za preverjanje pogoja PCT, Erjavčeva spomni na napore, ki so jih šolski svetovalni delavci usmerili v reševanje nakopičenih težav otrok in mladostnikov. Mladi so večji del šolskega leta ostali pred zasloni, izolirani od vrstnikov v svojih bolj ali manj urejenih domovih. Svetovalni delavci so s posameznimi učenci in dijaki, ki jih je zaprtje šol najbolj prizadelo, skušali stopiti v stik, a v šolskih prostorih na štiri oči se z njimi dolgo niso smeli srečati. Zato si želijo, da bi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Zavod RS za šolstvo uslišala njihova opozorila. Ne osnovnih ne srednjih šol ne glede na epidemiološko sliko ne bi smeli več zapirati, svetovalne službe pa bi morali dodatno opolnomočiti, da bi lahko sledile svojemu poslanstvu in bi jim uspelo reševati stiske otrok in mladostnikov, ki so se nakopičile v zadnjih letih, meni Erjavec. Več v spodnjem intervjuju.

Običajno se 1. septembra posvečamo prvošolčkom in prometni varnosti, letos pa se že od sredine avgusta ukvarjamo s tem, kako zadostiti pogojem PCT. Ali spremljate priprave na začetek šolskega leta?

Kot svetovalna delavka lahko rečem, da smo precej slabo obveščeni od odločevalcev. Vpogled v dogajanje dobimo prek medijev ali prek ravnateljev, ki so prav tako slabo obveščeni. Čeprav so nam odločevalci konec lanskega šolskega leta obljubili, da nas bodo v priprave dejavneje vključevali že med poletjem, smo zdaj spet prejemniki končnih informacij oziroma še vedno ne vemo, kako bodo stvari potekale v novem šolskem letu.

Pravite torej, da šolski svetovalni delavci niste bili vključeni v proces priprav na novo šolsko leto?

Kot narekuje standard, so bile organizirane študijske skupine. Ne moremo pa govoriti o sodelovanju v pripravah. Kar vem o krovnih načrtih za novo šolsko leto, vem z junijske seje strokovnega sveta. Prav to pa me skrbi, saj ti niti slučajno ne zadoščajo in ne nagovarjajo primanjkljajev, ki so nastali v lanskem šolskem letu. Kaj šele, da bi ti načrti zadoščali, če se situacija spet poslabša in bi se šole znova zapirale. Z vidika duševnega zdravja na to niti slučajno nismo pripravljeni.

Kakšni primanjkljaji so nastali v preteklih dveh šolskih letih, ki ju je zaznamovala epidemija?

O primanjkljajih na področju duševnega zdravja je težko govoriti brez raziskovalnih podatkov in te smo na nacionalni ravni šele začeli zbirati – po koncu letošnjega pouka. Osebno me takšen metodološki oz. časovni okvir skrbi, saj se včasih zdi, kot da se želi prikazati manj težav, kot jih zaznavamo v praksi.

Seveda pa anekdotska opažanja težko združimo v celosten pregled. A povsem jasno je, da je prišlo do opaznih primanjkljajev na področju telesnega in duševnega zdravja, slabša je gibalna razvitost, več je debelosti in motenj hranjenja, več pa je tudi odvisniškega in samopoškodbenega vedenja, da o spremembah v čustvovanju ne govorim. Pozna se, da so se otroci in mladostniki manj družili med seboj. Nekateri so sicer bolj okrepili odnose s svojimi starši, a večinoma so bolj osamljeni in socialno tesnobni. Bolj jih je strah določenih situacij kot sicer. Zato lahko govorimo o porastu čustvenih in duševnih težav, o katerih so otroci in mladi manj navajeni govoriti zunaj družine, saj je bilo socialne okolice med zaprtjem tudi manj na voljo.

MIZŠ obljublja, da se bo zavzemal za to, da se šole ne bodo več zapirale …

Verjamem, da ima MIZŠ željo, da se šole ne bi več zapirale. A zdi se, da je situacija podobna kot lani, ko je bilo rečeno, da se bomo zavzemali za to, da šole ostanejo odprte, a se, kot vemo, to ni zgodilo. Dvomim, da je ministrstvo res ozavestilo škodo, ki je nastala v preteklem letu, in potencialno škodo, ki bo nastala, če se šole spet zaprejo. Zdi se, da so nekoliko slepi za to, da se primanjkljaji akumulirajo. Zdaj namreč že lahko govorimo o resnih posegih v potek življenj posameznikov v tej starosti. Dodatna težava je, da govorimo o škodi, ki se na kratek rok ne more pokazati v celotnem obsegu. Zato je škoda tudi težko merljiva. Skoraj zagotovo se bo s posledicami prejšnjega in prihajajočega šolskega leta ukvarjala neka druga vlada, in ne tisti, ki so trenutno odgovorni za reševanje situacije.

Ob morebitnem poslabšanju epidemičnih razmer, ki se pravzaprav že začenja, se omenja model C, po katerem bi ostali odprti vrtci, v šolo pa bi hodili otroci od 1. do vključno 5. razreda in devetošolci. V praksi to pomeni, da bi lahko najstniki, torej učenci 6. 7. in 8. razreda ter dijaki, spet ostali doma. Kaj to pomeni za mlade med 11. in 18. letom?

Z vidika podpore staršem, ki mlajše otroke doma težje podpirajo, je to morda celo dobra izbira. Z vidika razvojnih nalog pa je najbolj prikrajšana prav tista starostna skupina, ki najbolj potrebuje stike z vrstniki. Prav v mladostništvu so stiki najpomembnejši, saj govorimo o drugi najpomembnejši razvojni nalogi v tem obdobju poleg razmišljanja o prihodnjem akademskem ali poklicnem življenju. Učenje stikov z vrstniki, spoznavanje prvih ljubezni … To so veliki posegi v socializacijo, za katere pa je težko napovedati, kakšne posledice bodo povzročili. Gre za eksperimentiranje s celotno generacijo, in to po vsem svetu, ne samo v naši državi.

Sprašujem se, kako bi bilo, če bi katero koli drugo vrsto živih bitij prikrajšali za določeno razvojno obdobje. Kaj če bi vsi pripadniki ene živalske vrste obdobje pubertete preživeli v izolaciji? Kaj bi to pomenilo za celotno vrsto? Gre za socialne eksperimente brez primere in na njihove posledice nimamo odgovorov. Vsekakor bomo drugačni, saj lahko rečemo, da smo priča spreminjanju načina življenja, kulture in posledično nevrološkega sistema ljudi. V preteklem šolskem letu smo veliko govorili o otrocih in njihovih stiskah med pandemijo.

Smo med zaprtji šol nekoliko pozabili na mladostnike?

Mladostniki so lažje sami doma kot mlajši otroci, zato je bilo njihovo šolanje na daljavo za starše večinoma manj obremenjujoče. Sčasoma so začeli sami opozarjati na težave. Odrasli del družbe od mladostnikov in študentov že pričakuje neko mero odgovornosti in sposobnost zadrževanja lastnih potreb in odrekanja lastni svobodi. Številni so bili pravzaprav ponosni na to, da so prispevali k skupnemu zdravju in se niso želeli pritoževati in tarnati. To pa ne pomeni, da težav ni bilo. Mladostniki so bili gotovo prezrti z vidika zaščite njihovih pravic do izobraževanja. Glede na to, kdaj so se dijaki lansko šolsko leto začeli vračati v šole, lahko rečemo, da so bili na zadnjem mestu, za njimi so bili le še študentje. Dijaki so se šolali od doma več kot pet mesecev, od krompirjevih počitnic konec oktobra do sredine aprila, oziroma večji del šolskega leta.

Že drugo leto zapored mladostniki sredi avgusta postanejo grešni kozli za naraščanje števila okužb v državi. Lani so bile krive njihove zabave na Hrvaškem, letos maturantski izleti. Se vam zdi, da se odgovornost prelaga nanje?

Vsekakor v večji meri, kot bi bilo primerno – glede na to, da so bili njihovi počitniški oddihi popolnoma zakoniti. Maturantje so hkrati odrasli, a niso odrasli. Pričakovati od mladostnika, da bo vso svojo svobodo izbire zelo odgovorno in samonadzorovano uporabljal, in mu hkrati očitati, da je sokriv za skupno nezdravje, je izogibanje odgovornosti odločevalcev. Z ukrepi omejevanja izbire za njihove izhode bi se lahko brez večje škode in brez omejevanja pravice do izobraževanja tem posledicam izognili. Omejevanje prisostvovanja pri pouku pa je druge vrste ukrep.

V preteklem šolskem letu ste še bili zaposleni kot šolska svetovalna delavka na Gimnaziji Vič. S kakšnimi težavami so se dijaki v med epidemijo obračali na vas?

Vsebinski so se obračali name s podobnimi težavami kot pred epidemijo, pri čemer moram poudariti, da je za gimnazijsko populacijo značilno, da imajo v povprečju dobre domače razmere za šolsko delo, večinoma pa so tudi motivirani in samodisciplinirani pri učenju. Večinoma so poročali o čustveno-razpoloženjskih težavah, pomanjkanju učne motivacije, sami pri sebi so opažali apatijo. Nekateri so izgubili skorajda vse redne stike z vrstniki z izjemo videokonferenčnega pouka. Več je bilo motenj hranjenja, samopoškodovalnih teženj, črnih misli, znakov depresij, stalne napetosti, anksioznosti, izčrpanosti in podobno. Proti koncu leta je bilo tega več, na začetku šolskega leta pa je bilo spontanega iskanja pomoči manj. A z vsako novo prestavitvijo odprtja šol je bilo več dijakov, ki so odkrito potožili, da se težko lotijo šolskega dela, da zjutraj težko vstanejo in se lotijo stvari, ki so jih prej veselile.

Res pa je, da sva si s kolegom na gimnaziji zelo prizadevala za to, da sva bila zanje dostopna. V določenem delu leta sva najranljivejše posameznike tudi sama klicala in jih spraševala, kako so in kako se počutijo. To se je izkazalo za zelo dobrodošel prispevek. Večina mladih je bila zadovoljnih in hvaležnih, nekoliko se je popravilo tudi njihovo razpoloženje. Uspelo nama je tudi motivirati koga, da se več ukvarja s sošolci in na ta način nadomesti druženje oziroma socialne stike, kar se je izkazalo za kar uspešno strategijo.

A verjetno niso imele vse srednje šole takšne strategije?

Šole so si med seboj zelo različne in na nekaterih je bilo dijakov, ki so izpadli iz procesa izobraževanja, bistveno več in je bilo težje vzpostaviti stik z vsemi ranljivimi in rizičnimi učenci. Na večjih šolah in pri programih, kjer prevladujejo mladi iz socialno-ekonomsko šibkejših okolij, kaj takega niti ne bi bilo mogoče. Takšnih učencev, ki potrebujejo dodatno spodbudo, je preprosto preveč, svetovalnih delavcev pa premalo. Srednje šole smo bile v strategijah zelo različne in bi si tu želele več podpore in navodil. Navsezadnje tudi zato, da svetovalni delavec ve, kdaj se njegov delovnik začne in kdaj konča. Lansko leto je bilo izjemno težko zaključiti s svojim delovnikom in ni bilo redko, da sem bila s kakšnim dijakom ali dijakinjo na Zoomu ob 8. uri zvečer. Dijaki z manj ugodnimi razmerami v družini so morali za čas sestanka zapustiti svoj dom in se nato vrniti pred policijsko uro …

Prihajalo je do absurdnih situacij, zaradi katerih smo bili res v stiski, in to zgolj zato, ker dijakov nismo smeli poklicati v šolo. Situacija se je malo izboljšala, ko je tudi na pobudo Društva šolskih svetovalnih delavcev ministrstvo za izobraževanje izdalo dovoljenje, da lahko v šole pokličemo vsaj dijake, ki potrebujejo svetovalno pomoč. Nato so bili prikrajšani tisti, ki niso iz Ljubljane in zaradi ukinitve javnega potniškega prometa niso mogli priti do šole. V lanskem šolskem letu smo zelo veliko energije namenjali doseganju učencev, ki najbolj potrebujejo našo pomoč. To so absurdi, ki bi se jim v prihodnje res veljalo izogniti.

Je v lanskem letu torej prišlo do odstopanj, so imeli dijaki več težav?

Kot rečeno, se je pokazalo, da je bilo iskanja pomoči na prvi stopnji, ko so težave še majhne, bistveno manj. Mladostnikom je težko poiskati pomoč. Običajno se v šolskem prostoru spontano zgodi, da razrednik opazi dijaka, svetovalna služba je v bližini, na hodniku si lahko izmenjamo nekaj besed … To nam je bilo odvzeto in nato so izbruhnile veliko večje težave, in kot vemo, smo imeli množico mladostnikov na psihiatriji. S težavami, ki bi lahko bile rešljive, če bi šolsko življenje potekalo kot običajno.

V Sloveniji imamo že več let sistemske težave na področju duševnega zdravja mladih. Letos se je potrdilo, da v tem sistemu šolske svetovalne službe delujemo kot jez, ki veliko težav zadrži in razreši na primarni ravni. Pritisk na strokovnjake v zdravstvu je zato bistveno manjši. Če se stik s svetovalnimi službami podre, kar se je lansko šolsko leto zgodilo, se težave večjega števila posameznikov stopnjujejo do točke, ko potrebujejo zdravstveno pomoč, včasih celo več strokovnjakov, ki jih nimamo, in potrebujejo obravnave, ki v našem sistemu pomoči preprosto niso izvedljive.

Zatajila je torej pomoč na primarni ravni.

Pri mlajših otrocih je izrazito zamujala diagnostika učnih težav. Zamujalo je zaznavanje neugodnih družinskih okoliščin, verjetno bi bilo tudi več prijav na centre za socialno delo, a so se številne težave skrile za domače zidove. Hkrati so bile težave veliko hujše, ker se otroci pred njimi niso mogli umakniti v šolsko okolje. Lanska situacija je razkrila vse šibkosti sistema podpore in pomoči v sociali, zdravstvu in v šolstvu. A hkrati smo strokovnjaki z različnih področij stopili skupaj in imamo zgodovinski konsenz vsaj glede tega, kako izkoristiti vire, ki jih imamo na voljo. Morda je to priložnost, da država nastavi ustrezno politiko kadrovanja na tem področju.

Konec lanskega šolskega leta ste odstopili kot šolska svetovalna delavka na Gimnaziji Vič, zakaj?

Po eni strani je bil to znak protesta, po drugi strani čisto osebna odločitev. Svojega dela nisem več zmogla stoodstotno opravljati na način, kot bi si ga želela. Predvsem zato, ker je postalo neobvladljivo in neizvedljivo, in čeprav na to svetovalni delavci že več let opozarjamo, se ni nič spremenilo – celo po letošnjem letu in izbruhu težav v duševnem zdravju otrok in mladih. Kot predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev sem ogorčena nad ignoranco politike oziroma nad ignoranco odgovornih na ministrstvu za izobraževanje in na Zavodu RS za šolstvo. Ne odzivajo se niti na najpreprostejše pobude za organizacijske rešitve, ki sploh ne zahtevajo finančnih vložkov, a bi razbremenile svetovalne delavce, da bi se končno lahko ukvarjali z duševnim zdravjem otrok in mladostnikov. Svetovalna služba pa je namesto tega postala odlagališče različnih administrativnih nalog, kot da nikomur ni do tega, da bi se to spremenilo – čeprav je to v aktualni krizi duševnega zdravja absurd. Ta ignoranca je nesprejemljiva, obenem pa na to pristajamo že leta.

Naše storitve za otroke in mladostnike so zaradi tega bistveno slabše, hkrati pa vodi v izgorevanje in čedalje slabše delo kolegic in kolegov v tem poklicu. A dejstvo je, da velika večina svetovalnih delavcev ne bi menjala svojega poklica, ker doživljamo svoje delo kot poslanstvo. Tudi sama ga tako razumem in prav zato se mi zdi ključno, da se ta podsistem okrepi do te mere, da bo končno lahko zares služil svojemu namenu. Ne samo znotraj posameznega vzgojno-izobraževalnega zavoda, ampak tudi v nacionalni shemi skrbi za duševno zdravje.

Kaj pričakujete od MIZŠ-ja?

Želimo si, da končno dobimo kompetentne sogovornike na ministrstvu in zavodu za šolstvo, ki bi se problematike lotili celostno. Otrok je v šolskem sistemu od začetka vrtca do zaključka poklicnega ali študijskega procesa. Gre za človeka, ki se mu v življenju zgodi marsikaj in bi ga lahko celostno podprli, saj imamo to priložnost. Svetovalna služba, kot jo poznamo v Sloveniji, je unikum in zamišljena kot glavni mehanizem posameznega vzgojno-izobraževalnega zavoda za prilagajanje na spremembe – notranje in zunanje. V svetovalnih službah spodbujamo optimalni razvoj otrok/mladostnikov prek sodelovanja z vsemi deležniki – ne samo z učenci in dijaki ter starši, vzgojitelji, učitelji in vodstvom šol, temveč tudi z zunanjimi institucijami zdravstva, sociale, pravosodja ipd.

V primerjavi s podobnimi storitvami v tujini je naša svetovalna služba posebna v tem, da ni namenjena le karierni orientaciji ter vzgojnim in duševnim težavam, temveč je zamišljena kot celostna obravnava otrok in mladostnikov in hkrati kot podpora celostnemu preventivnemu delu vrtca oz. šole. To je zelo dobro. A nihče, ki dela kot svetovalni delavec, pri teh normativih ne zmore opraviti vsega tega, še najmanj pa, če se mora poleg tega ukvarjati še z vpisi in evidencami ipd. Zdi se, da naši odločevalci ta mehanizem šolskih svetovalnih služb popolnoma spregledajo, ko razmišljajo o razvoju šolstva, in denar raje razpršijo v različne nesistematične razvojne projekte, katerih učinki se večinoma razvodenijo, ko se projekt konča. Škoda je, da imamo to možnost, a je ne izkoristimo.

Kaj bi zaželeli svojim varovancem, dijakom, v novem šolskem letu?

V novo šolsko leto naj vstopijo optimistično. Prihodnost je negotova, a v sebi in v svoji okolici imajo dovolj virov, na katere se lahko naslonijo. Kakršne koli že bodo okoliščine, jih bodo s skupnimi močni lažje premagovali. V slogi je moč, zato je pomembno, da podpirajo drug drugega. Ne moremo čakati, da nas bo kdo odrešil tega groznega stanja, moramo si pomagati in drug drugega spodbujati. Poskušajmo poiskati pozitivne plati te nenavadne situacije in poiščimo učne priložnosti znotraj nje. Na ta način pri sebi krepimo prožnost, ohranjamo optimizem in odlagamo skrbi, ki nam ne koristijo, saj nimamo neposrednega vpliva na reševanje vseh stvari, ki nas v življenju ovirajo. In naj se v prihodnjem letu zavzemajo za pravice najšibkejših. Kar se da strpno in solidarno, se razume.