Serija, ki v ospredje postavlja vse razsežnosti in posledice umora in je podnaslovljena z Umori na Slovenskem, bo imela osem epizod, njen avtor je pravnik Boštjan Brezovnik, ki je skupaj z Zupetom napisal scenarij. "On je prispeval faktografijo, dogodke, dokumente, jaz pa domišljijo, strukturo, koncept," pojasnjuje režiser, ki pravi tudi, da je zanj najbolj točen opis serije "nečloveško ravnanje človeka".

V sodelovanju s policijo, pravniki, forenziki
Nastala je v sodelovanju s policijo, pravniki in forenziki, konkretneje z Vrhovnim državnim tožilstvom Republike Slovenije, Novo univerzo, Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani, Odvetniško zbornico Slovenije, enoto za forenzično psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Kriminalističnim muzejem Hansa Grossa v Gradcu v Avstriji, Inštitutom za sodno medicino in Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij.

Igor Zupe je sicer avtor več umetniških in dokumentarnih filmov o glasbi in umetnosti (Neue Slowenische Kunst, Irwin, Laibach, Pankrti), režira videospote, televizijske šove, oglase in računalniške animacije. Njegovi filmi so bili prikazani ne le na velikih platnih in malih zaslonih, temveč tudi v slovitih galerijah in muzejih, kot so newyorški Muzej moderne umetnosti (MoMA), londonski Tate Modern in moskovski Muzej sodobne umetnosti Garage. Večino umetniškega dela ustvarja pod okriljem svoje produkcijske hiše Nordcross, kjer deluje tudi kot producent.

"Če kakor jaz izhajaš iz umetnosti, ne pomeni, da izhajaš iz življenja, ampak iz predelanega življenja," je v najinem pogovoru med drugim dejal Zupe. Ustvarjanje te serije pa ga je na neki način povezalo z resničnostjo. "In to resničnostjo, ki je dovolj ekspresivna, brutalna, resnična, da se mi je zdela vznemirljiva za predelavo v strukturo, ki se bo na vizualni in zvočni ravni odvijala pred očmi občinstva."

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Iz vaše siceršnje filmografije bi bilo težko uganiti, da boste posneli serijo o umorih. Kako to, da ste se lotili projekta, ki usmerja pogled v vse ravni umora, od serijskih morilcev do obdukcij?
Poklical me je Aleš Pavlin, producent iz produkcijske hiše Perfo, in me povabil k režiji serije o nečloveškem ravnanju človeka. Projekt me je zanimal, ker je bila odprta struktura. Kot sta znotraj slikarstva žanra, denimo, tihožitje ali portret, je umor znotraj filma določen kanon, ki odpira vse mogoče umetniške pristope. Spoznal sem avtorja prvotnega scenarija Boštjana Brezovnika in prebral njegov scenarij, ob čemer sem se zavedel, da v taki obliki, kot je bilo tedaj zapisano, sam ne bi sodeloval. Bi pa sodeloval, če spremenimo, in obrnemo dokumentarno formo v več kot poligrano serijo.

Prej je bilo zastavljeno popolnoma dokumentaristično, kot nekakšen razširjen Tednik. Z Boštjanom, ki je bil fantastičen sodelovec, sva zatem scenarij popolnoma prestrukturirala. On je prispeval faktografijo, dogodke, dokumente, jaz pa domišljijo, strukturo, koncept. To sva pregnetla v cross over, zasnovala zgodbo okrog reenactmentov (ponovne izvedbe). Zdaj je zastavljeno kot zgodovinski roman: imamo realne like, okrog katerih se gnete fikcija. Seveda ne vemo, kaj natanko se je dogajalo v določenih trenutkih, tako da smo z domišljijo osvetlili fakte, dokumente. Morali smo zadostiti merilom TV-serije in obenem realnosti, kar koli že to pomeni. V temelju se mi je zastavljalo vprašanje, kako daleč lahko gremo. Nihče mi ni znal odgovoriti. Samemu sebi sem odgovoril, da bo moj pristop potekal po Kantu: "Moralni zakon v meni in zvezdno nebo nad mano." Po vesti, torej. V naslednji fazi smo šli v anonimizacijo oseb, imena smo spremenili. Tako da se dogodek še vedno prepozna, oseb pa več nismo poimenovali po realnih imenih. Vse bolj smo šli v fikcijo, no, razen v prvi epizodi, kjer je osrednji lik Metod Trobec.

S čim natanko se serija začne in kako ste strukturirali vsebinske sklope vseh osmih epizod? Je serija zastavljena tako, da se naracija nadaljuje iz epizode v epizodo ali ima vsaka epizoda svojo zgodbo?
Vse se začnejo kot skoraj "komedije", dokler se ne obrnejo ... Za začetek, vsaka epizoda ima svojo temo, v prvi je to zgodba z Metodom Trobcem. Tematski sklopi so nasilje, žrtev, umor, obdukcija, preiskava, in druge. A ne na zgolj dokumentarističen način. Majhen Metod se v prvi epizodi sreča z velikim. Sreča se tudi z Sinjebradčevo nevesto, torej nevesto prvega serijskega morilca. Odrasel Trobec se izpove mami, ki je močen, cankarjanski lik. Tudi Milena Zupančič razlaga o svojem srečanju s Trobcem. Zgodbo pa vodijo pripovedovalci, soavtor serije Boštjan Brezovnik je eden od njih. V eni od epizod, denimo, najprej vidimo dekle, ki jo storilec razmesari. Moderator preveri pulz in nato začne pripovedovati. Serija je zame vsekakor gesamtkunstwerk, celota, ki funkcionira šele v osmih epizodah, vzroki in posledice se prepletajo čez vse dele.

Serija je med drugim nastala v sodelovanju s policijo, Vrhovnim državnim tožilstvom, Pravno fakulteto v Ljubljani, Odvetniško zbornico Slovenije, enoto za sodnomedicinsko psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Inštitutom za sodno medicino. Na katerih točkah ste vključevali sodnike, pravnike, tožilce, policiste?
Boštjan, ki je pravnik, jih je večinoma že prej vključil, faktografsko je bilo že bilo postavljeno, ko sem dobil v roke scenarij, tudi z njihovo pomočjo.

Vendar pa vas, kot pravite, ni zanimalo faktografsko oživljati teh dogodkov?
Gledalca dogodek ne zapelje sam, temveč ga zapelje lik. Ravno sem zmontiral prvo epizodo, in res je "fascinantno", kako empatično na gledalca deluje storilec. Ker skozi serijo spoznaš temelj zločinov: nikoli nekdo ne postane storilec, če ni že sam žrtev. To je perpetuum mobile, ki se nikoli ne prekine. Tudi pri kastingu sem sledil tej najbolj enostavni, elementarni, politično korektni morali: tisti, ki je v eni epizodi zločinec, je v neki drugi žrtev.

Tudi lik žrtve je ena od tematskih črt epizode. Znotraj prizorov je bila moja konceptualno-režijska iztočnica to, do katere točke se bom fokusiral na storilca v okviru zločina, in od katere točke dalje bom prenesel empatijo na žrtev. Je to, preden pride do akta zločina ali je to pred tem? In tudi, koliko prej? To so bila pomembna vprašanja zame. Zdaj v montaži je treba znati prisluhniti materialu, ki tudi sam pove, kakšno potenco ima, material se vedno samoizpoveduje.

Kako so potekali pogovori s storilci, ki spregovorijo v seriji? So se tudi oni zlahka samoizpovedovali?
V predpripravi je Boštjan opravil velikansko delo, vzpostavil stike z institucijami, tako da smo začeli pripravljeni. Vnaprej so vedeli, o čem se bomo pogovarjali, na kraju samem pa smo v pogovorih razmeroma hitro prišli do bistva.

Ste imeli psihološke priprave na snemanja? Kako se je na vsebino odzivala ekipa? In kako ste zastavljali fiktivne izvedbe dialogov med žrtvami in storilci?
Zame ni bilo tako zahtevno, ker sem pristopil skozi medij, pomagala pa mi je izkušnja dela z Unicefom. Zanje sem namreč snemal videe in se srečeval z zgodbami in okoliščinami, ki so bile na ravni tega, in še hujše, ker so vključeni otroci. Ekipa je bila po produkcijski plati popolnoma predana projektu. Za igralce je bilo izjemno dramatično; tekla je kri, lile so solze, psihoza. Najprej sem imel bizarno idejo, da bi dal vloge "manj izrazitim" igralcem, kar koli že to pomeni. Potem se je izkazalo, da bodo nekateri prizori prezahtevni in smo šli na "dobre" igralce. Igralska ekipa je na koncu obsegala približno 150 oseb, vaje sem imel z vsemi.

Imeli smo dialoge iz sodnih spisov, recimo izjave prve žrtve, ki je pobegnila Silvu Plutu. Izgovorila se je tako, da mora k babici in da mu bo dala majico. Iztočnici za dialog sta bili tako babica in majica. Igralcem nisem polagal besed v usta, rekel sem jim, da jim ni treba igrati teh likov. "Bodite v situaciji in poskušajte doumeti, kako bi se obnašali, če bi se vam to zgodilo." Na eni ali drugi strani ... To je bil moj napotek. Dobili smo grozljive trenutke, primarno grozo, dogodek, ki odraža bistvo. Ta pristop se je izkazal za sugestivnega in produktivnega. Na vajah sem igralce pripeljal do 70 odstotkov, na snemanjih pa smo bili neizprosni.

Kaj se je izkazalo za vodilo pri tem, kaj je skrajni rob tega, kar še lahko pokažete? Do katere meje je vodila vest?
Glavno vodilo je bilo: iz umora ne delamo pornografije, ne brskamo po ranah. Nismo delali eksplicitnih prizorov, ki bi bili s tem že pornografski, ampak bolj "erotične", če ostanem pri analogiji. Šli smo na ekspresijo obraza, kar pa ne pomeni, da se ne zabadajo, da se ne zgodi vse, kar si predstavljate, da bi se lahko zgodilo.

Pravite, da pri Inhumanum ne gre za dokumentiranje. Kaj pa bi lahko rekli o žanru serije?
Ja, bistveno je, da ne dokumentiram, vse je le navdahnjeno z resničnimi dogodki. Dokler ne najdem vsaj iluzije, da smo v nečem lahko izvirni, me to ne zanima. Pri Inhumanum pa so tudi sledovi izvirnosti, ne le iluzija. Resnični dogodki transcendirajo v ontologijo zla, ali po filozofinji Hannah Arendt celo v banalnost zla. Dotikamo se naturalizma, a ga s filmsko formo pretvorimo v žanr, v fineso, ki uide naturalizmu. Če govorimo o kostumografiji, je to v seriji Hofer-estetika, torej estetika za par deset evrov. Visoka moda se ne dela na modnih pistah. Greš v geto, opazuješ ljudi, kako so oblečeni, in to transcendiraš. Tako je bilo tudi pri nas, šli smo v mračnost realnosti. Svetloba epizod je utemeljena na glasbi, soundtrack je slovenska popevka, posebno Ditka Haberl. V seriji bodo uporabljene njene skladbe, kot so Nad mestom se dani ter Kot nekdo, ki imel me bo rad. Je pa vključena tudi klasična glasba.

Pri predstavitvi serije je bilo poudarjeno, da želi prispevati h kulturi nenasilja? V kakšnem smislu lahko umetnost spremeni posameznika?
To je najbolj eksplicitno v tem, da vidiš, da so žrtve vsi. Ne samo žrtve, ampak tudi ljudje okoli, in storilci prav tako. Veliko sem se spraševal: "Če je človek v mejni situaciji in si ogleda to serijo, na katero stran ga odnese?" Seveda so ljudje, ki se jim ne da pomagati, ampak tiste, ki stojijo na meji, zagotovo potegne na stran "dobrega", kar koli to že je...

Ker se na zaslonu zagledajo?
Absolutno. In v tem je nekaj univerzalnega. Zame je najbolj točen opis serije "nečloveško ravnanje človeka". Res je, da so se te konkretne stvari zgodile na ozemlju Republike Slovenije. Res je, da to nosi s seboj določen lokalni karakter, je univerzalen. Toliko je lokalen, kolikor je cankarjanska mati lokalna. Ni. Je univerzalna. Vse izvira iz otroštva. Nikoli ne veš, tudi po ogledu te serije, kakšno otroštvo je imel človek, s katerim se pogovarjaš. Zato nikoli ne veš, s kom se pogovarjaš. Ne vemo, koliko ljudi doma izvaja nasilje, koliko ljudi zlorablja otroke.

V zadnjem času se je pojavilo več novih serij in podkastov na temo umorov, tudi seciranja motivov za serijske umore. Kako gledate druga umetniška dela s to vsebino? Vam je katera blizu v načinu pripovedovanja?
Name je zagotovo vplivala covidna situacija, zaradi katere sem si v kratkem času ogledal skoraj 40 serij, a na Inhumanum ni vplivala neposredno nobena ali pa vse. Oblikovno so mi blizu serije Ostrina, La Casa de Papel, Mladi papež, Majhne laži, Unorthodox, Damin gambit, Ratched, Small Axe, ta zadnja še posebno.

Seveda, delovali smo v drugačnih produkcijskih okvirih. Teza, da produkcijski okvir diktira estetiko, me je zanimala v skrajnih oblikah. Že plan snemanja je bil izhodišče za estetiko. Vedel sem, da imam toliko in toliko časa in denarja, in se spraševal, kako to naredimo to tako, da bi bilo videti, kot da je točno tako moralo biti. Vse je bil ustvarjalni izziv, vključno s kapitalskimi trenutki. Če bi bil to dejavnik, bi imeli samo blockbusterje. Ne bi imeli Eraserheada Davida Lyncha, niti ne nobenih filmskih del iz B-produkcije. Scenografsko je bilo zelo pomembno, da predstavimo dialoške dele kot filme. S scenografom Miho Knificem in njegovo ekipo smo vse to postavili v neobnovljeni Židovski muzej na Križevniški. Za vsako temo smo dali element v ta prostor, prostori se tako ponavljajo, a z majhnimi spremembami. Za druge prostore pa smo iskali lokacije, na podlagi tega, kar smo našli na fotografijah s sodnih spisov. Nekatere naše lokacije so še bolj točne, kot so bile tiste v resničnosti.

Se je vaše razumevanje anatomije zločina spremenilo? Ali zdaj, po snemanju serije, preberete članek o zločinu in ga berete drugače, kot bi ga pred tem?
Nikoli prej nisem razmišljal o teh stvareh, zame je to pretemna materija. Zato ima ta serija precej duhovitosti. Če kakor jaz izhajaš iz umetnosti, ne pomeni, da izhajaš iz življenja, ampak iz predelanega življenja. Ustvarjanje te serije me je na neki način povezalo z resničnostjo. In to resničnostjo, ki je dovolj ekspresivna, brutalna, resnična, da se mi je zdela vznemirljiva za predelavo v strukturo, ki se bo na vizualni in zvočni ravni odvijala pred očmi občinstva. Kot pravi Stanley Kubrick, ni vse na racionalni ravni, ampak tudi na emocionalni, filozofski, pripovedni, nadčutni.

Predvsem mi je dala serija premislek o tem, da ne gre za to, ali verjameš, da si se rodil dober ali slab. Ali z izvirnim grehom ali pa kot žival, ki jo je treba civilizirati. Družina in širša družba sta tisti, ki iz tebe potegneta to dobro ali slabo, ki te usmeri. Globoko verjamem, da živimo v dobi finalnega obračuna med silami razsvetljenstva in mračnim srednjim vekom. Nič tega to bolj ne ponazarja na ikonografski ravni kot vdor v ameriški kongres. Ko gledaš šamana z orožjem, se vprašaš, v kakšnem času živimo. Zlahka pa obenem v znanosti naredijo otroka, katerega oče se še ni rodil, in z mamo, ki je živela v 20. stoletju. In če smo zmožni tega, zakaj potem delamo zlo?