Režiserja in scenarista, ki se je s svojim slovenskim prvencem lotil komične drame o rokerju v depresiji in s tretjim filmom raziskovanja igralskega poklica na tri različne načine, z vsakim filmom očitno bolj zanima nežno in poetično pripovedovanje z vizualnimi podobami in ne le z dogajanjem, zapleti ali dialogi.

Sanremo je pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin. Oba sta stanovalca idiličnega doma za starejše občane nekje na podeželju, in kot kaže, imata oba, ali pa vsaj eden od njiju, težave z razlikovanjem med preteklostjo in sedanjostjo. Čeprav ni popolnoma jasno, kdaj se v vsakdanjiku doma prepoznata, in kdaj ne, je očitno, da je med njima močna naklonjenost, ki presega celo meje spomina; resnična bližina, ki obstaja tudi tedaj, ko se ne spominjata točno, zakaj ali od kod jo čutita.

Sorodna novica Miroslav Mandić: "Zanima me ljubezen, ko v njej ni več elementa racionalnega"

Bruno iz doma vedno znova poskuša pobegniti in oditi domov, čeprav ga nima več; včasih mu uspe priti kar daleč, drugič ga zalotijo nedaleč od vhodnih vrat. Duša, ki jo njegove burke včasih zabavajo, drugič pa jezijo, vsako jutro v s soncem obsijani zajtrkovalnici natančno in premišljeno pripravi pribor, krožnike in skodelice ter pogleduje proti vratom. Včasih se ji pridruži Bruno in se ji predstavi. Težko je natančno reči, kolikokrat sta se na zajtrku že tako spoznala.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. Pomembno vlogo v Mandićevem filmu igra tudi voda. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

V filmu v stranskih, skoraj mimobežnih vlogah nastopajo igralci in igralke, ki jih sicer poznamo po nastopih v glavnih ali vsaj večjih vlogah: Boris Cavazza, Doroteja Nadrah, pa tudi Jurij Drevenšek, Barbara Cerar in Mojca Funkl. Tudi njihovi nepričakovano bežni nastopi se zdijo kot naročeni za film, v katerem začutimo, kako naša življenja veliko bolj kot oprijemljivost določa njihova neskončna minljivost.

Iz oddaje Gremo v kino.