Vesno za najboljši celovečerni film je na sinočnji sklepni slovesnosti 24. festivala slovenskega filma Portorož prejel film Prasica, slabšalni izraz za žensko v režiji Tijane Zinajić in v produkciji produkcijske hiše December. Po številu nagrad sta večer tako zaznamovala dolgometražna prvenca (drugi je bil Inventura Darka Sinka). Ekipa Prasice se je razveselila še vesen za najboljši scenarij (Iza Strehar), najboljšo glavno žensko vlogo (Liza Marijina za vlogo Eve), najboljšo stransko žensko vlogo (Anuša Kodelja za vlogo Nine), najboljšo scenografijo (Neža Zinajić) in najboljšo kostumografijo (Matic Hrovat). Film je osvojil tudi vesno za najboljši film po izboru občinstva.

Prasica kljub robatemu naslovu kar "poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov," kot je v svoji utemeljitvi poudarila žirija, ki je pohvalila odmik od "v evropskem artfilmu trendovskega minimalizma". In v resnici je film eklektičen plaz zasičenih barv, iskrivih dialogov, natrpanih prostorov, glasbene in likovne umetnosti ter prepoznavnih ljubljanskih lokacij (na spomenik Rudolfa Maistra, ki ga protagonistka mirno identificira kot Marka Antonija, nikoli več ne boste gledali enako).

Tudi tokrat spremljamo dogodivščine mlade protagonistke, slikarke Eve, ki ima težave z navajanjem na "odraslo" življenje: zapletena je v zvezo z zasedenim moškim, v karieri se spopada z ustvarjalno blokado, njena najboljša prijateljica je napovedala selitev v tujino, denarja za najemnino nima. Za piko na i je izgubila še menstruacijo in se resignirano poskuša prisiliti v malo bolj zdrav življenjski slog. Ena od redkih svetlih točk je prijateljstvo s sostanovalcem Blažem, ki pa se prav tako znajde na preizkušnji ...

Film, ki ga odlikujejo vrhunski, sočni dialogi, je duhovit katalizator jeze in nemoči, ki jo občuti milenijska generacija v primežu nenehnih gospodarskih kriz in eksistencialnih dvomov.

Več o filmu pa v spodnjem intervjuju.

Vašo kariero morda bolj kot s filmskim povezujemo z gledališkim svetom. Pa ste vseeno na letošnjem FSF-ju poskrbeli za najbolj evforično, natrpano polno projekcijo in za zmagovalni film.

Izjemno vesela sem, seveda. Dvajset let že delam pri filmu v različnih vlogah, človek se mora vzgojiti do točke, da lahko posname lasten celovečerec. Dovolj kritična sem do sebe, da se ne bi podala v to, če ne bi mislila, da sem projekt sposobna izpeljati do konca. Odziv na premieri me je pretresel: za film sem si želela predvsem to, da komunicira z gledalci. Pred tem ga še nikoli nisem videla z občinstvom – niti interne projekcije se nisem mogla udeležiti, ker sem takrat tako zelo potrebovala oddih.

Kdaj je Eva postala "Prasica"? v času produkcije smo film poznali pod prvim naslovom, spremenili ste ga šele pozneje. V kombinaciji z Zgodbami iz sekreta se zdi, da radi stavite na naslov, ki pritegne pozornost.

Mogoče res. Izvirni naslov scenarija je bil Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih – ta mi res ni bil všeč. Ideje za boljši naslov smo izbirali že od prijave za sredstva; Eva je bil samo delovni naslov in ni bil mišljen kot končni, delno zaradi istoimenskega filma Francija Slaka. Na koncu je bil izbran naslov Prasica; to je bilo v nekem obdobju, pred enajstimi leti, moje geslo na računalniku (smeh). Tako so mi v življenju večkrat rekli – če nisi točno taka, kot bi morala biti, pa si ženska, si hitro prasica. Po dolgih pogajanjih je bil kompromis, da smo mu dodali še podnaslov "Slabšalni izraz za žensko". (Producent je po pogodbi zavezan, da za spremembo naslova potrebuje privolitev financerjev, op. n.) Zdaj se mi zdi to čisto dobra rešitev.

Kaj za vas sploh pomeni "prasica"? V filmu je definitivno mišljeno kot žaljivka na račun protagonistke. Ampak, zdi se mi, da poskušate na neki način vzeti nazaj lastništvo nad besedo.

Seveda. Na začetku je Eva nesramna do strank, laja na ljudi, res je neprilagojena. Ampak proti koncu filma, ko jo galerist ozmerja s prasico, se je za gledalca situacija že obrnila – radi jo imamo točno tako, kakršna je, in navijamo zanjo. Odkar sta Magnifico in Goran Vojnović vsak na svoj način izpostavila in zase uporabila besedo "čefur", je nehala biti žaljivka, se mi zdi – pa je bila to včasih zelo težka beseda. Nekaj podobnega sem hotela doseči s prasico.

Prasica je torej ženska, ki se je postavila zase.

Tako je – suverena. Seveda pa je težko biti suveren, ko si sredi krize odkrivanja tega, kdo sploh si in kam v življenju greš, kaj hočeš. Za nameček je tu še spopadanje z lastno odločitvijo: ne veš, ali boš lahko živela od tega, kar si si izbrala za poklic.

"Glavni lik filma je ženska. Neprilagojena ženska, ki hrepeni po vsem, po čemer hrepeni tudi prilagojena ženska, le da se s tem spopada na drugačen način." To je vaša avtorska izjava ob filmu. Kaj imate v mislih s tem pridevnikom?

V življenju se je težko sprejeti takega, kot si. Ves čas se prilagajamo pričakovanjem okolice. Zato je tudi pogum "neprilagojenih" ljudi tako karizmatičen. V filmu lahko vidimo, da Evi njena robatost in samosvojost sicer povzročata težave, a ji tudi odpirata prostor svobode. Zdravo bi se bilo otresti pričakovanj, tudi za emancipacijo: neka intelektualka je lahko enako emancipirana kot Madonna, kot Blondinka s Harvarda in tako dalje. Ne obstaja samo ena oblika tega, kako biti emancipirana ženska. Je res treba katero od njih zmerjati z avšo?

Sovraštvo do žensk na spletu je podobno zlivanju gnojnice v obliki anonimnih komentatorjev. Zdi se, kot da smo kot družba nazadovali: spet se pogovarjamo o vprašanjih, ki so bila v osemdesetih in že prej že razrešena. Sploh ne razumem, kako se lahko spet pogovarjamo o pravici do splava in jo postavljamo pod vprašaj.

Tako naivna sem, da me je danes na novinarski konferenci iskreno presenetilo vprašanje, ali pričakujemo veliko negativnih reakcij na film zaradi naslova in preklinjanja. "Aha, jasno, da bodo ljudje razdraženi!" Kar pozabim na ta vidik družbe. Sem pa vedela, da ne bi podpisala pogodbe, če bi na primer pri RTV Slovenija pogojevali sodelovanje s črtanjem kletvic iz scenarija. Verjamem, da bi radi mislili, da smo boljši, kot smo, ampak v resnici tako govorimo. Nisem se ukvarjala s tem, da bi bil jezik s prenosom s papirja na film pretiran. Sem pa med montažo opazila, da smo res – brutalni.

Vaš prejšnji film, omnibus Zgodbe iz sekreta (2014), je nastal gverilsko, brez sredstev Slovenskega filmskega centra. Takrat ste komentirali, da lahko človek kaj takega naredi samo enkrat v življenju, naslednjič pa sodelavcev ne more več prositi, naj delajo zastonj. Tokrat so bile finančne razmere vseeno boljše.

Ko smo se prijavljali na razpis RTV Slovenija, je veljalo, da lahko dobiš sredstva največ v višini sto tisoč evrov; projekti v letih pred in za nami so dobili tudi po 250 tisoč evrov, torej skoraj toliko kot od SFC-ja. Nam so namenili 75 tisočakov. Pred podpisom pogodbe smo ugotavljali, kako malo denarja imamo in kako slabo bomo morali plačati sodelavce. Vseeno pa je privilegij, da enkrat v življenju dobiš sredstva za delanje filma in ti ni treba prositi ljudi, naj delajo zastonj. Jih je pa producent prosil, naj delajo za manj. Vsem avtorjem sem rekla, da ne bom niti malo užaljena, če bodo sklenili, da za tako vsoto ne bodo sodelovali. Na koncu nihče ni zavrnil sodelovanja.

Ste morali zaradi nizkega proračuna iz filma črtati kakšen prizor ali sprejeti kakšne kompromise, ki jih zdaj vidite na platnu? Vizualno Prasica nikakor ne deluje kot nizkoproračunski film.

Ne, vse, kar smo si zadali, smo posneli. Poiskali smo rešitve. Ogromno energije smo vložili v priprave in veliko naredili za to, da smo lahko vse posneli v kratkem času. Imeli smo namreč 25 snemalnih dni, dialoga pa za tri slovenske filme.

Ste strategijo intenzivnih vaj pred samim snemanjem prinesli s seboj iz gledališkega sveta?

Če naj ljudje igrajo sostanovalce oz. kolektiv, je nujno, da se med seboj povežejo, da se med njimi razvije kemija.

Blizu vam je tema generacijskih portretov. Če ste z Zgodbami iz sekreta ustvarili generacijski portret "izgubljene generacije", ki je približno vaših let, pa zdaj pozornost obračate k milenijcem. Kakšne skrbi in izzivi, ki jih prej morda ni bilo, opredeljujejo njihov vstop v odraslost?

Sama imam štiri otroke, med katerimi so starejši že odrasli ljudje. Opažam strah, ki ga ustvarja kapitalizem, in občutek, da se ničesar ne da spremeniti. Veliko je izvzemanja sebe iz enačbe (Kaj pa sploh lahko storim?) in individualizma, manj je solidarnosti. Ne gre za to, da bi bile nove generacije slabši ljudje – strah za preživetje jim jemlje občutek varnosti. Moja mama je na primer živela v zlatem obdobju, pa tudi moja generacija je študij izbirala na podlagi tega, kar nas je zanimalo. Nismo bili vzgojeni v strahu, ali bomo od tega lahko živeli. Potem seveda nismo bili pripravljeni na to, kako težko bo; mlajše generacije pa so v primežu strahu že od prvega trenutka naprej. To je posledica okrutnega kapitalizma.

Prasico ste režirali po tujem scenariju – napisala ga je Iza Strehar, pa je vseeno "najbolj vaš" projekt doslej, kot ste ga komentirali. Producenta Lija Pogačnik in Vlado Bulajić sta bila torej kar daljnovidna, ko sta vas povabila k režiji scenarija, ki sta ga imela v rokah.

Res je bilo kar genialno, da jima je na pamet padla ta povezava. Zdaj, ko je film narejen, se morda zdi logično, ampak na neki točki res ni bilo. Kdo pa je Tijana, konec koncev? Kako se bo tega lotila? Lahko bi izbrala režiserko iz generacije, ki je upodobljena v filmu. Scenarij je res dober in smo se ga precej zvesto držali, so pa v filmu tudi "moji" prizori, na primer prizor plesa ali prizor v kadi. Pritegnili pa so me predvsem Izini dialogi: zdela se mi je radikalna, brutalna in iskrena. To so lastnosti, ki jih pripisujem tudi sebi. Res sem vesela simbioze, ki se je zgodila.

Film ste posneli še pred epidemijo, je pa ta ustavila proces montaže oz. poprodukcije. Je imel prisilni oddih tudi kakšne pozitivne stranske učinke? Ste morda z distanco dobili svež pogled na film, ideje za izboljšave?

Imela sem ogromno projektov, tako da bi bila montaža v katerem koli trenutku zelo naporen proces zame. Ko smo imeli odrejeno karanteno, smo imeli ravno grobo različico montaže. Vse skupaj se mi je zdelo grozno: "Kaj ti razvajeni mladi ljudje sploh počnejo?" Nisem imela dobrega stika z materialom, svet se mi je zdel popolnoma drugačen od tega, kar sem videla na filmu. No, potem pa je nastopilo poletje in sem bila spet srečna, da se lahko vrnem k delu.

Celo leto je bilo brutalno za samozaposlene v kulturi.

Že ves čas je brutalno. Starejša ko sem, bolj boli. Več otrok imam, bolj utrujena sem. Nisem več tako mlada, da bi vse jemala zlahka, ogromnokrat mi "zamori" moj status. Ampak še vedno sem tu! (Smeh.)

Liza Marijina je predlani navdušila v Polsestri Damjana Kozoleta, pred tem je bila bolj znana kot gledališka igralka. Pravite, da ste od samega začetka vedeli, da jo želite v glavni vlogi.

Poznam jo iz zasebnega življenja; moja teta in njena mama sta se družili, ko je bila še majhna. Imam 16 let mlajšega brata in Liza je njegova vrstnica; skupaj smo hodili tudi na morje. Ne morem trditi, da sva bili tesni prijateljici, imela pa sem jo v mislih za sodelovanje. Všeč mi je, da ima kot igralka ostrino: čeprav sama živi precej zdravo, je prepričljiva kot alternativka in ji lahko verjamemo v vlogi Eve.

Tosja Flaker Berce pa je v prvi vrsti scenarist in režiser, ne igralec.

Igralca za vlogo Blaža smo dolgo iskali oz. razmišljali o njem. Iza je predlagala Tosjo in takoj je postal naša prva izbira. Vseeno pa nismo vedeli, ali bo dovolj dober igralec, zato smo z njim najprej posneli testni napovednik, z možnostjo dokončne odločitve, ko dobimo financiranje za film. Zelo se je bil pripravljen učiti od drugih igralcev na snemanju in izkazalo se je, da je idealen. Poseben človek je – čist, lep in iskren. Lahko je uporabil lasten način govora, obnašanja, in to je funkcioniralo v filmu.

Sorodna novica Prasica, slabšalni izraz za žensko: zmagovalni film FSF-ja je humorni portret mladih umetnikov

Prasica je med drugim tudi romantična komedija: spremljamo vznik ljubezni, ki se je zavedajo vsi, razen obeh protagonistov. Vam je ta pogosto prezirani žanr pri srcu? Ste imeli pred očmi kake izrazite reference?

Od nekdaj imam rada romantične komedije, čeprav sem alternativka; popkulturo imam na neki način rada. Ko so me spraševali, kako bi film opisala, sem rekla, da je "nekje med Bridget Jones in Trainspottingom". Seveda smo daleč od razmer v Trainspottingu, ampak gre za neko situacijo roba, junakinja pa ima travme v slogu Bridget Jones. Še pretep imamo kot v Bridget Jones! Prizor, v katerem se zlasata s prijateljico, smo dodali, ker sem se na tak način pretepala s svojo sestro. Hotela sem nekaj "neprimernega", ker danes res ne vidiš več nikogar, da bi se stepel, vsi so tako kultivirani.

Sorodna novica "Generacija brez upora je v resnici le lepo vzgojena kapitalistična generacija"

Film stopa tudi v dialog s celovečercem Ne bom več luzerka režiserke Urše Menart. Na podoben način odpira vprašanje mladih, ki iščejo kariero in boljšo prihodnost v tujini.

V neki predstavi sem sodelovala s Sašem Hribarjem. Rekel je, da je včasih "hotel iti na vrh hriba in pogledati, kaj je na drugi strani", zdaj pa ve, da je povsod enako. Ampak ko si mlad, seveda moraš splezati na ta hrib. V Sloveniji je težko obstati zaradi našega problematičnega odnosa do kulture, ker ni zavedanja, da je pomembna; kultura in umetnost se vedno bolj zasmehujeta. Že v Srbiji je na primer drugače, da večjih narodov niti ne omenjam. Razumem, zakaj ljudje hočejo oditi, všeč mi je pa tudi, kako Eva v filmu sarkastično zbode prijateljico: "Ja, res, cel svet mora videti, kako posebna si. Čisto predobra si za to Slovenijo." (Smeh.)

Ste sami 27. leto doživljali kot čas eksistencialne krize? Verjetno se lahko identificirate s temo iskanja lastnega ustvarjalnega glasu.

Sama sem se zelo zgodaj osamosvojila in zaživela na svojem. Pri 27 letih sem imela že prvega otroka, edina med vrstniki. Točno takrat sem imela torej čisto drugačno življenje kot Eva, prej pa smo seveda žurali ob študiju. Bilo je težko in še danes je težko najti svoj glas.

Moj mentor na akademiji Dušan Mlakar je vsakemu študentu ob slovesu napisal nekakšno poslanico. Meni je rekel, da ga ne skrbi zame, da pa naj se zavedam, da bom imela težave, ker sem dekle. "Joj, profesor Mlakar," sem rekla, "tako je bilo včasih!" Nato sem ugotovila, da te še vedno težje sprejmejo, če si punca in če renčiš ali se upiraš. Če si moški, je vse to samoumevno, ti "se pa začni malo lepše obnašati, prasica". (Smeh.)

Film tudi satirizira umetniško sceno in pretenciozne posameznike na njej. Pod krinko "umetniškega okolja" se včasih gojijo in dovoljujejo tudi skrajno toksični odnosi, situacije, škodljive predvsem za ženske.

Tako tudi v resnici je. Idealna okolja ne obstajajo. Strukture družbe se vedno preslikavajo tudi v mikrookolja, v naše male balončke. Toksičnost je zelo prisotna v uprizoritvenih umetnostih, v katerih so dinamiko od nekdaj narekovali dominantni moški, ženske pa so bile spolni objekti. Upor temu je pomenil, da si izginila s scene.

Namerno smo v film vključili tudi rasistično šalo, ki jo Eva pove, ko pozira za sliko med likanjem nacistične zastave. Težko si priznamo, da smo včasih tudi tako ogabni. Če določene stvari ubesedimo, jih bo morda lažje spremeniti – položaj nezmotljive moralne avtoritete ni konstruktiven za spremembe.

Tudi pri nas so nekatere pogumne posameznice ubesedile nesprejemljive razmere, v katerih so se znašle. Vidite to kot znanilo resničnih sprememb ali pa samo kot osamljene primere, ki ne bodo popravili sistemskih krivic?

Res upam, da se bo scena spremenila. Pogovarjam se s svojimi sinovi in ugotavljam, da zaznavajo krivice, grde odnose in podobno. Verjamem, da se oblikuje bolj ozaveščen svet, da se ženske upajo postaviti zase in da so moški bolj senzibilni za določena vprašanja. Seveda pa ti procesi trajajo dalj časa.

Pri Evi je njen bivanjski krč ponazorjen z izgubo menstruacije, kar se mi je zdelo zanimivo.

Veliko smo se pogovarjali o menstruaciji v povezavi s tem filmom. Deklice ogromno razmišljajo o tem, kdaj jim bodo zrasle prsi, kdaj bodo dobile menstruacijo. Potem sledijo bolečine, krči, pozneje kdaj panika, ko menstruacije ni in se bojijo nosečnosti. Na koncu pa je grozno to, ker v fazi klimakterija menstruacijo počasi izgubljaš in ti ta del življenja uhaja ... Fantje v ekipi niso razumeli, v čem je sploh Evin problem, in težko jim je bilo razložiti, da je ogromen del naših življenj povezan z nečim, kar za njih sploh ne obstaja. Še vedno se mnogi delajo norca iz "kompliciranja" okrog menstruacije, čeprav nam lahko v življenju povzroča ogromno nelagodja.

Film je tudi nekakšen kdo-je-kdo sodobne glasbene in vizualne umetnosti. Za glasbeno podlago ste uporabili komade Koala Voice, Matter, Balans, Čao Portorož in mnogo drugih. Se vam je zdelo pomembno ponuditi platformo mladim umetnikom? Kdo je delal izbor relevantnih avtorjev?

Raziskavo je naredila Deja Crnović, verjetno pa sem tudi sama malo vpeta v te smernice prek svojih otrok in zato, ker delam z mladimi ljudmi. Ne morem jih siliti, naj v filmu govorijo "ful kul" (smeh), slediti moram smernicam, ki jih narekujejo oni. Z Gregorjem Andolškom in Ivianom Kanom Mujezinovićem smo ustvarili banko sodobne slovenske glasbe. Imela pa sem tudi srečo: veliko komadov sem slišala v avtu, ker jih je predvajal moj sin Ivan. Tako sem na primer izvedela za Popotnika. Na koncu si rečeš: "V resnici je slovenska scena prav huda."

Vsak od slikarjev v filmu je imel tudi resničnega slikarja, ki je ustvaril vsa njegova dela. Evino platno, ki ga razstavi v galeriji Kresija, je na primer delo Petre Korent.