Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Otrok se bo tako naučil, da so nekatere situacije manj nevarne, kot jih dojema, predvsem pa, da lahko težave razreši sam. Izogibalno vedenje je ključni dejavnik pri vzdrževanju in krepitvi anksioznih motenj. In kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku? Osnovno vodilo je, pravi Peter Janjušević, da se bistveno spremeni otrokovo delovanje.

Kot poudarja, je prvi korak pri iskanju strokovne pomoči za otroka s pretirano anksioznostjo je posvet s šolsko svetovalno službo ali obisk pri pediatru. Pomembno je tudi, da se starši še pred tem poučijo o anksioznih motnjah pri zanesljivih virih, kot je recimo spletna stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Klinični psiholog in vedenjsko-kognitivni terapevt Peter Janjušević je zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, javnem zavodu, ki pomaga otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se polovica vseh duševnih motenj, med njimi tudi anksiozne motnje, začne do 14. leta starosti. Večina primerov je neopažena in nezdravljena. Kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku in mladostniku?

To drži. Polovica vseh motenj na področju duševnega zdravja se začne do 14. leta, do 25. leta celo 70 odstotkov. Odgovor, kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku in mladostniku, ni preprost, predvsem zato, ker so strahovi del normalnega razvoja od zgodnjega otroštva do adolescence. Osnovno vodilo pri prepoznavanju anksiozne motnje je, da se bistveno spremeni otrokovo delovanje. Da le s težavo opravlja vsakodnevne naloge, da ne uživa več v stvareh, pri katerih je užival prej, in da se začne umikati. Recimo, noče več na trening, boji se odhoda v šolo, noče se več družiti z vrstniki, iz šole poročajo, da je osamljen in prestrašen. Otrok ima lahko tudi vrsto telesnih simptomov, kot so bolečine v trebuhu, glavobol in slabost, lahko se pojavijo čustveni izbruhi, izrazita trma, kljubovalnost, težave s spanjem. Ob tem je treba vedeti, da ima veliko otrok in mladostnikov z anksioznimi motnjami starše s podobnimi težavami, ki tesnobe svojih otrok morda ne dojemajo kot izstopajoče. Velja pa tudi obratno, da nekateri starši prav zaradi svojih težav prej poiščejo pomoč, saj vedo, skozi kaj so šli sami, in nočejo, da so tega deležni tudi njihovi otroci. Vzrokov, zakaj je toliko primerov anksioznih motenj neobravnavanih, je torej več. Ne smemo pozabiti tudi na zelo dolge čakalne dobe pri specialistih.

Verjetno tudi stigmatizacija duševnih motenj vpliva na to, da se marsikateri starši ne odločijo poiskati pomoči za otroka?

Da, za nekatere starše je to še vedno težava. Kot povedo, so dolgo omahovali, ali naj pripeljejo otroka k nam, ker so si mislili "saj še ni tako hudo" ali pa "kaj bodo pa ljudje rekli". Tudi mladostniki priznajo, da jih je sram priti k nam, češ "oni pa že niso psihiči". Večino ljudi, ki imajo obsesivno-kompulzivno motnjo, obravnavamo zelo pozno, ker se sramujejo svojih misli in jih skrivajo pred vsemi. Sem pa prepričan, da bo stigma sčasoma zbledela, tudi po zaslugi vas novinarjev, ki pišete o duševnem zdravju in motnjah na tem področju.

Ampak saj staršem v resnici ni lahko prepoznati razlike med tesnobo kot razvojno nujnostjo in pretirano tesnobo kot bolezenskim stanjem. Veliko jih je prepričanih, da je otrok le malo bolj občutljiv in zato ne ukrepajo.

Razlika, ki jo omenjate, je v intenzivnosti, številu, trajanju simptomov in znakov, v odstopanju od tega, kar je v nekem razvojnem obdobju pričakovano, ter v tem, koliko je zaradi tesnobe otrokovo življenje ovirano. Kadar je na primer otrokov odziv pri uvajanju v vrtec zelo intenziven in zelo dolg, potem je treba poiskati pomoč. Pomembno je torej predvsem vprašanje oviranosti v vsakdanjih šolskih, prostočasnih in drugih dejavnostih ter vprašanje trpljenja, ki ga otrok doživlja zaradi tesnobnih občutij.

Če sva konkretna, kje se na primer konča strah pred psom in začne fobija pred psi?

Če se otrok boji psa, ker je, recimo, velik, kaže zobe in močno laja, govorimo o strahu pred psom. Fobija je nekaj drugega. Je intenzivna tesnoba, močan strah, ki preplavi otroka, ko samo pomisli, da bo pri sosedih srečal sicer povsem prijaznega psa, in se zato izogne obisku pri njih. Otrokovo delovanje je torej bolj ali manj okrnjeno, odvisno tudi od vrste fobije. Če se otrok, denimo, pretirano boji pitonov, bo imel s tem težavo predvsem takrat, ko bo obiskal območja, kjer pitoni živijo. Če pa se boji jemanja krvi in igel, običajno zaradi neprijetnih izkušenj, bo s tem imel veliko več opravka, saj je dajanje krvi pogosto sestavni del pregledov pri zdravniku. Fobije torej vključujejo pretirano anksioznost v okoliščinah, ki realno niso nevarne, to tesnobo pa vzdržuje in krepi prav izogibalno vedenje, ko se otrok umika iz teh okoliščin ali pa se jih izogiba.

Opozorili ste na "odstopanje od tega, kar je v nekem starostnem obdobju pričakovano". Starše torej mora skrbeti, kadar pretiran strah pred nečim vztraja še takrat, ko bi ga moral otrok ali mladostnik že prerasti?

Da, poglejva primer separacijske ali ločitvene tesnobe, ko otrok občuti tesnobo ob ločitvi od staršev. Pojavi se običajno v obdobju od 2. do 4. leta, vrh pa doseže šele v srednjem ali celo v poznem otroštvu, pri 10, 11 letih. Če 16-letnemu fantu ločitev od staršev vzbuja hudo tesnobo, če ne zmore biti sam, potem je treba poiskati pomoč, saj gre za vedenje, ki odstopa od razvojno pričakovanega.

Kje poiskati pomoč?

V takem primeru se je dobro obrniti na šolsko svetovalno službo ali na pediatra. Specialistična vrsta pomoči je v Sloveniji težko dostopna, ker nas je kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihologov v zdravstvenih domovih premalo, imamo pa po drugi strani izjemno dobro razvito in po mojih izkušnjah zelo podkovano svetovalno službo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter celo na marsikateri fakulteti. Prvi korak, kadar je moteno otrokovo šolsko delo – in pri anksioznih motnjah se pogosto najprej pokaže prav to –, je torej posvet z razredničarko in šolsko svetovalno službo ali pa obisk pri pediatru. Zelo pomembna je tudi samopomoč, zlasti iskanje informacij pri zanesljivih virih. Vedno svetujem staršem, naj se, še preden poiščejo pomoč, dobro informirajo. Na spletni strani NIJZ-ja je veliko zaupanja vrednih vsebin za starše otrok in mladostnikov o anksioznih motnjah in depresiji, kjer je mogoče dobiti informacije tudi o tem, kaj je pri neki starosti pričakovano vedenje in kaj je odstopanje. Ob tem bi rad opozoril, da je na spletu tudi veliko nepreverjenih, celo bizarnih vsebin. Pred časom sem, denimo, naletel na zapis o zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje s polaganjem vročih kamnov na hrbet. Marsikomu je to smešno, vendar pa prihajajo k nam tudi starši, ki so za podobne metode zapravili celo premoženje.

Ali otroci in mladostniki pridejo v vaš svetovalni center z napotnico?

Da, izbrani pediater oceni stanje in napiše napotnico z oceno stopnje nujnosti. V letu 2020 je bilo pomoči pri nas deležnih 2154 otrok in mladostnikov.

Omenili ste, da vas je strokovnjakov za duševno zdravje v Sloveniji premalo in je zato specialistična pomoč težko dostopna. Kako dolge so čakalne dobe v vašem svetovalnem centru?

Pred epidemijo je bila čakalna doba za redno napotitev pri kliničnih psihologih 550 dni. Po začetku epidemije lani spomladi smo začeli opažati, da je bistveno manj napotitev. Po eni strani zato, ker je bilo težko priti do pediatrov, da bi napisali napotnico, po drugi pa zato, ker so se otroci šolali doma in so bile šolske težave manj opazne. Starši so nam velikokrat tudi rekli, da nas nočejo obremenjevati. Ker smo pričakovali, da se bo po koncu epidemije pojavilo bistveno več otrok s težavami, smo lani poleti in jeseni pospešili delo, delali smo tudi v petkih popoldne in v sobotah in skrajšali čakalne vrste; te so se v zadnjih mesecih znova podaljšale. Trenutno je čakalna doba za specialistično ambulanto za otroško in mladostniško psihiatrijo 360 dni, za specialistično ambulanto za klinično psihologijo pa 330 dni.

Kaj pa lahko starši sami naredijo pri vzgoji, da zmanjšajo tveganje za razvoj anksioznih motenj pri otrocih?

Najprej bi rad poudaril, da je anksioznost za vse nas nekaj normalnega. Je pa res, da so nekateri otroci čustveno občutljivejši in se hitreje prestrašijo kot drugi. S tem ni nič narobe. Pravzaprav je dobro, da imamo veliko takšnih otrok, ker so v odraslosti običajno bolj empatični, bolj čustveno topli. Pomembno je nekaj drugega. Ko starši opazijo, da se njihov otrok začenja izogibati določenim sicer nenevarnim situacijam, ker mu vzbujajo tesnobo, naj mu nikar ne dajejo pri tem potuhe in nepotrebnih zagotovil ali pa naj ne rešujejo zadeve namesto njega. S tem namreč podpirajo izogibalno vedenje, ki je ključni dejavnik pri vzdrževanju in krepitvi anksioznih motenj. Če je otroka recimo strah pred šolo, naj ne kličejo v šolo in ga opravičijo, saj otroku tako sporočajo, da je šola res nekaj groznega in da je njegov strah upravičen. Pomagajo naj mu tako, da ga opogumijo za soočenje s strahovi. Naučil se bo, da so nekatere situacije manj nevarne, kot jih dojema, predvsem pa, da lahko številne težave razreši sam.

Mimogrede, koliko so stari otroci, ki so v vašem svetovalnem centru deležni terapevtske obravnave?

Mi delamo z otroki in mladostniki od predšolskega obdobja do globokih študentskih let. Zaradi težav s pretirano anksioznostjo se po mojih kliničnih izkušnjah pri nas najpogosteje oglasijo v obdobju od 7. do 17. leta, se pa njihove težave razlikujejo glede na starost. Pri mlajših otrocih prevladujejo fobije pred živalmi, iglami, krvjo, zdravniki, temo, ločitvijo od staršev, tudi šolo, mladostniki pa prihajajo bolj zaradi socialne anksioznosti, obsesivno-kompulzivne motnje, generalizirane anksiozne motnje in različnih specifičnih fobij.

Pa je znan podatek, koliko otrok se v Sloveniji zdravi za anksioznimi motnjami?

Ne, mislim, da točne številke nima nihče. Nacionalni inštitut za varovanje zdravja sicer ima podatke o otrocih, ki jih zaradi katere koli duševne motnje napotujejo pediatri in obravnavajo specialisti otroške in mladostniške psihiatrije, ampak ti se običajno srečujejo samo z najhujšimi oblikami duševnih motenj. Približno vemo, da ima od 10 do 20 odstotkov vseh otrok takšne duševne težave, da bi potrebovali strokovno pomoč, deležno pa je je le okoli 20 odstotkov teh otrok. V vsakem primeru se jih torej zdravi premalo, kar pa ni značilno samo za Slovenijo. O anksioznih motnjah lahko glede na življenjsko prevalenco tega razvojnega obdobja, to je kako pogoste so anksiozne motnje od rojstva do 18. leta, povemo, da so te motnje zagotovo med najpogostejšimi. Tudi zato, ker so, kot sem že omenil, vezane na doživljanje, ki je sicer normalni del razvoja.

Se pri otrocih simptomi anksiozne motnje drugače izražajo kot pri odraslih? So kakšne posebnosti, ki jih pri odraslih ni?

Razlika je predvsem v klinični sliki, ki jo opažamo pri mlajših otrocih. Ti še ne znajo opisati misli, ki so v ozadju njihovih strahov, zato opisujejo predvsem bolečino in neprijetne občutke na telesni ravni, opažamo lahko tudi spremembe v vedenju. Mladostniki, ki znajo že zelo dobro artikulirati, česa se bojijo, pa imajo tako rekoč enako klinično sliko kot odrasli. Sicer pa se pri otrocih in mladostnikih pojavljajo enake anksiozne motnje kot pri odraslih, torej generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, socialna anksioznost, različne fobije in obsesivno-kompulzivna motnja.

S katerimi anksioznimi motnjami pa se vi kot vedenjsko-kognitivni psihoterapevt največ ukvarjate?

V našem svetovalnem centru zaposleni nismo specializirani za določeno motnjo, temveč pomagamo otrokom in mladostnikom z vsemi anksioznimi motnjami. Sam se še največ ukvarjam z obsesivno-kompulzivno motnjo. Od lanskega leta izvajamo avstralski program Cool Kids, ki otroke in mladostnike, pa tudi njihove starše seznanja s tehnikami kognitivno-vedenjske terapije za obvladovanje anksioznosti. Med drugim jih učimo, kako se spoprijeti s čustvi, kot so tesnoba, strah, jeza in žalost, kako obvladovati negativne misli, kako misliti realistično, kako reševati težave, kako si krepiti samozavest itn. V ta program, ki ga sofinancira ministrstvo za zdravje, so poleg našega centra vključeni tudi mariborski svetovalni center ter velenjski in ljubljanski zdravstveni dom. Prihodnje leto se bo število izvajalcev programa v javnem zdravstvu in šolstvu še razširilo. Program, ki vključuje deset srečanj na individualni ali skupinski ravni, je bil zasnovan na začetku 90. let prejšnjega stoletja na avstralski univerzi Macquarie v Sydneyju in je danes razširjen po vsem svetu. Preizkušen je v številnih raziskavah in rezultati kažejo, da je učinkovit. Od 60 do 77 odstotkov otrok in mladostnikov, ki so pred vključitvijo v program imeli katero od anksioznih motenj, po koncu ne izpolnjuje več meril za diagnozo.

Kako pa lahko nekoga, ki ga obvladuje pretirana in neutemeljena tesnoba, naučite razmišljati realistično?

Bistvo miselnih napak je po eni strani precenjevanje verjetnosti, da se bo negativen izid zgodil, po drugi strani pa podcenjevanje lastnih sposobnosti za reševanje težav. Se pravi, "situacija je nevarna in jaz se ne bom zmogel z njo spopasti". Pri kognitivnem delu otroka učimo, da se z detektivskim načinom razmišljanja (kaj se res dogaja, kaj se je zgodilo v podobni situaciji v preteklosti ali pa kaj se je v takšni situaciji zgodilo prijatelju) iz tesnobnih misli dokoplje do realističnih misli. Ne gre namreč za to, da otrok skrajno negativne misli zamenja s skrajno pozitivnimi, češ "vse bo dobro, če bom le razmišljal pozitivno". Tako preprosto to ni. Naš namen je otroka naučiti, kako razmišljati čim bolj realistično, kako povečati fleksibilnost mišljenja, da bo pri miselnih sklepih zajel več informacij, ne le tistih, ki so na površini in običajno čustveno zelo močne. Realistično mišljenje je pomembno tudi zato, ker nekatere situacije so nevarne in je otrokov strah v takšnih primerih upravičen oziroma ima varovalno funkcijo.

Kognitivno-vedenjska terapija je torej primerna tudi za otroke in mladostnike?

Da, mednarodna strokovna združenja jo priporočajo kot terapijo prvega izbora tudi za zdravljenje anksioznih motenj pri otrocih, lahko skupaj z zdravili, kadar tako presodi specialist otroške in mladostniške psihiatrije.

Vprašanje zastavljam tudi zato, ker je področje psihoterapije v Sloveniji neurejeno in lahko izbor neprimernega terapevta ali napačne terapije verjetno poslabša duševno zdravje pri otroku.

Če svetovalna in psihoterapevtska pomoč ni ustrezna, ima lahko precej neugodne posledice. Znotraj javnega zdravstvenega sistema zato uporabljamo metode in pristope, ki temeljijo na dokazih o njihovi učinkovitosti in jih priporočajo tudi različna neodvisna strokovna združenja.

Kognitivno-vedenjska terapija ne spreminja samo načina mišljenja, temveč tudi načine vedenja. Katere škodljive vedenjske strategije poleg izogibanja še uporabljajo otroci, da zmanjšajo svojo tesnobo?

Sam bi raje kot o škodljivih govoril o napačnih ali neučinkovitih vedenjskih strategijah. Poleg izogibalnih vedenj, ko se otrok izogiba soočenju z okoliščinami, ki mu vzbujajo tesnobo, bi sem uvrstil tudi varovalna vedenja, ko se otrok sicer uspešno sooči z določeno situacijo, vendar pa razlog za uspeh pripisuje predmetu, ki ga ima s seboj, določeni osebi, ki je z njim, ali ritualu, ki ga izvede. Morda ima v žepu amulet, morda gre po točno določeni poti v šolo, morda točno 10-krat ponovi snov, morda ima oblečeno srečenosno majico. Napačne vedenjske strategije so torej tiste, ki otroku zmanjšujejo anksioznost tako, da se ali umika ali si pomaga z nečim v resnici nepotrebnim ali pa nenehno išče zagotovila. Na primer ves čas sprašuje starše, ali bodo ob določeni uri res doma.

Realistično razmišljanje je še posebej velik izziv za mladostnike z obsesivno-kompulzivno motnjo, saj jih ves čas razjeda pretiran dvom "kaj pa če je res". Kako se spoprijeti z negotovostjo?

Imate prav. Del terapije je višanje tolerance na negotovost oziroma na to, da ne moremo biti v življenju nikoli povsem prepričani o ničemer. Ključna tehnika pri obravnavi obsesivno-kompulzivne motnje sta izpostavljanje in preprečevanje odziva, torej da se mladostnik sooča z okoliščinami, ki mu vzbujajo tesnobo, in pri tem ne izvede kompulzije oziroma rituala, ki mu tesnobo za kratek čas zniža. Ampak obravnava katere koli težave ali motnje pri otrocih in mladostnikih, tudi pri odraslih seveda, se po postavitvi diagnoze vedno začne najprej s psihoizobraževanjem, ko posameznika poučimo, kaj se mu dogaja in kaj počnemo v terapiji. Pomembno je tudi, da izve, da ni edini na svetu s to težavo.

Kaj pa če otrok izpostavljanja ne zmore, saj mu izzove prehudo tesnobo?

Otrok ali mladostnik se pri izpostavljanju ne sooči s svojim najhujšim strahom naenkrat, temveč postopoma na podlagi lestvice strahov. Nekaj tesnobe pa mu bo vsakokratno soočenje vsekakor vzbujalo. Otroke zato obenem seznanimo, kako se pomiriti prek tehnik dihanja, relaksacije itn. Delamo torej počasi, korak za korakom, da je otrok ponosen na občutek, da zmore vedno več.

Kakšne pa so sicer vaše terapevtske izkušnje pri zdravljenju anksioznih motenj s kognitivno-vedenjsko terapijo? Jih lahko popolnoma pozdravite?

Odgovor na vaše vprašanje je da, vendar ne pri prav vseh in ne pri prav vseh dokončno. Znanstveni dokazi o učinkovitosti kognitivno-vedenjske terapije so zelo močni, vendar pa ima samo ustrezno izvedena terapija pomembne in dolgotrajne pozitivne učinke. Z njo posameznik pridobi veščine in izkušnje, ki mu pomagajo, da zmanjša in obvlada pretirano anksioznost.

Rekli ste, da so nekateri otroci bolj občutljivi, da so bolj čustveni, da se hitreje preplašijo. Kakšen je psihološki profil otroka, ki lahko razvije anksiozno motnjo?

Menim, da takšnega profila v resnici ni. Vsak od nas lahko razvije anksiozno motnjo, odvisno od kombinacije dejavnikov tveganja, varovalnih dejavnikov in sprožilcev. Zagotovo pa so dojemljivejši za razvoj anksiozne motnje otroci, ki so psihološko ranljivejši oziroma imajo bolj občutljiv temperament, torej tisti, ki so že v zgodnjem otroštvu bolj sramežljivi, se hitreje prestrašijo, se umikajo od močnejših dražljajev in težko prenašajo spremembe. Ampak to še ne pomeni, da bodo razvili anksiozno motnjo, le tveganje zanjo je večje.

Omenili ste sprožilce anksioznih motenj – mednje bi lahko uvrstili tudi take dogodke, kot je epidemija covida-19. Na Hrvaškem opažajo, da je covidna kriza najbolj prizadela t. i. mejne otroke, torej tiste, ki še nimajo povsem razvite neke duševne motnje, so pa na poti k njej.

V času epidemije je bilo prizadetih veliko otrok, tako tistih, ki so ob začetku tega obdobja sicer imeli le posamezne simptome ali še teh ne in jim je uspelo normalno funkcionirati, kot tudi tistih, ki so že imeli razvite anksiozne motnje. Morda so bili še najmanj zaradi epidemije prizadeti mladostniki s socialno anksioznostjo, ki jim je bilo življenje v domačem mehurčku pisano na kožo. Stiske pri njih so se začele pojavljati ob vrnitvi iz socialne hibernacije v šolsko in medvrstniško življenje. Veliko slabše so jo odnesli nekateri otroci in mladostniki z obsesivno-kompulzivno motnjo. V prvem obdobju, ko smo si vsi začeli umivati in razkuževati roke ter nositi rokavice in maske, so na neki način prišli na svoj račun. Kar naenkrat smo vsi počeli to, kar so oni, prežeti s strahom pred umazanijo, delali že prej. Ampak ob tem so se njihovi strahovi začeli krepiti. Nekateri so varovalne ukrepe zaradi covida-19 privedli do takšne skrajnosti, da so, na primer, nosili maske tudi doma. Rad bi opozoril na še en vidik, o katerem se skorajda ne govori, in sicer na izgube. Epidemija je do zdaj zahtevala več kot 4000 življenj, to so bili tudi dedki, babice, morda celo očetje in matere otrokom. Marsikdo od njih je umiral v izolaciji, brez stika z domačimi in brez možnosti slovesa. Zato se utegnemo pri nekaterih otrocih še srečati s tako imenovanim zakompliciranim žalovanjem.

Ali je mogoče, da anksiozna motnja izzveni sama od sebe?

Je mogoče, ampak le izjemoma. Obstaja namreč še ena težava, to je sopojavnost. Zelo malo je namreč otrok, ki bi imeli samo eno od oblik duševne motnje. V otroški, mladostniški psihopatologiji je torej komorbidnost oziroma sopojavnost prej pravilo kot izjema. Pri anksioznih motnjah je največ komorbidnosti z drugimi anksioznimi motnjami in depresijo. Najpogosteje se srečamo s tem, da je imel otrok najprej anksiozno motnjo, potem pa se mu je kot odziv na vse bolj okrnjeno življenje, na vse več stisk, na slabe ocene v šoli, na izgubljena prijateljstva razvila tudi depresivna motnja.

O vzgojnih prijemih, ki vzdržujejo in krepijo anksiozno motnjo, ste že govorili. Kakšna pa naj bo vzgoja, da bo otrok razvil, kot poudarjate, realističen odnos do sebe in sveta okoli sebe?

Mislim, da gre pri tem bolj za umetnost kot znanost. Vemo, kaj je tisto, kar škodi, in to sta obe skrajnosti, ki ne zadovoljujeta otrokovih osnovnih potreb: na eni strani pretirano zaščitniška vloga staršev, na drugi strani pa zanemarjajoč odnos. In sem sodijo tudi prestrogi, prezahtevni starši. V družinah s prestrogo vzgojo pogosto vse temelji na strahu. Otrokovo vedenje ni motivirano z željo po uspehu, ampak s strahom pred neuspehom in posledicami, ki sledijo. Temu se je torej treba izogibati. Vendar pa je pričakovanje, da bodo starši vedno izrekli pravo besedo, sprejeli pravo odločitev, vedno pravilno ukrepali, zelo dober recept za razočaranje. Popolnih staršev in otrok ni, preprosto ni popolnih ljudi. Starši, ki pri vzgoji sledijo perfekcionističnim ciljem, bodo privzgojili otroku potrebo po perfekcionizmu, ki je pomemben dejavnik tveganja za razvoj anksiozne motnje.

Otroci torej ne potrebujejo idealnih, temveč le dovolj dobre starše, kot že dolgo poudarjate strokovnjaki za duševno zdravje?

Točno tako. In dovolj dobre starše predvsem določa to, da so na voljo otrokom takrat, ko jih ti res potrebujejo. Govorimo torej bolj o kakovosti kot kvantiteti odnosa.