A ni bilo vedno tako. Velik del življenja ji je ugrabila obsesivno-kompulzivna motnja. Duševna stiska, ki se ji je začela že v otroštvu, je po nekajletnem zatišju, v "najlepših najstniških letih", prerasla v hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje. Če bi zbolela danes, pravi, bi imela na voljo veliko oblik pomoči, ampak konec 80. let, ko se o tej anksiozni motnji ni veliko pisalo in govorilo, so ostale njene težave neprepoznane. Preden je prišla do ustreznega zdravljenja, je zamudila veliko življenjskih priložnosti in prehodila veliko (stran)poti, ki niso vodile do cilja.
In kaj je cilj? Normalno življenje, ki ga zdaj živi v polnosti, zatrdi. Simptomi se ji včasih še vrnejo, a niso neobvladljivi. "Obsesivno-kompulzivna motnja ni stoodstotno izginila, ne morem tega reči. Vsak, ki zboli za to motnjo, si seveda želi, da bi bil brez simptomov, in verjetno so tudi takšni. A meni je najpomembneje, da lahko živim normalno življenje. Da si vračam vse tisto, kar mi je odvzela obsesivno-kompulzivna motnja."
Svojo zgodbo začne v zgodnjem otroštvu, ko je bila za krajši čas ločena od mame. Prepričana je namreč, da ji je duševne težave sprožila prav ločitvena stiska. Čeprav je zanjo takrat skrbela ljubeča stara mama, je ves čas neutolažljivo jokala in stiskala k sebi mamino sliko. Ko je obvladala govor, je povedala, da jo je strah bruhanja in nekaterih ljudi. Nihče ni razumel, od kod ti strahovi in kaj pomenijo.
Z vstopom v osnovno šolo so se ji tesnobni občutki najprej močno okrepili in ji povzročili kar nekaj težav, pozneje pa sami od sebe zbledeli. Zaživela je, kot pravi, sanjskih deset let svojega življenja. V šoli ji je šlo dobro, obkrožena je bila s prijatelji, prvič se je zaljubila. Strahovi so se znova pojavili, ko je bila stara 17 let. Janja je prepričana, da jih je sprožila ločitev od fanta. "Bila sem najstnica, imela sem lepe ocene v šoli, dobro družbo, doma smo se razumeli, čeprav sta se v tistem obdobju mama in oče ločila. Ampak to zame ni predstavljalo velikega šoka. Se je pa zgodilo nekaj drugega. Bila sem zaljubljena, s fantom, ki je bil moja prva ljubezen, sva bila že kar nekaj časa skupaj. Ko je moral v vojsko, so se simptomi začeli vračati. Strah pred bruhanjem se je razvil v hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje. Pozneje sem ugotovila, da je bila po vsej verjetnosti spet ločitev tista, ki je sprožila občutek nemoči." Kot da so bili simptomi razpoke, skozi katere je pronicala nerazumljena govorica notranje stiske.
Janja Jeanette Bizjak pravi, da je njena obsesivno-kompulzivna motnja malce eksotična, z neobičajnimi simptomi. Ali pa simptomi niti niso tako redki, le ljudje si ne upajo govoriti o njih, ugiba. "Pri meni je bilo tako, da me je bilo strah, da bom bruhala oziroma da bo bruhal kdo drug. Zaradi tega strahu sem se začela izogibati različnim dogodkom. Mislila sem si, da si bom s tem pomagala, da bom od vsega lahko pobegnila, vendar od tega ne moreš pobegniti."
Končala je srednjo šolo in se vpisala na ekonomsko fakulteto. "To naj bi bila najlepša leta v mojem življenju, a zame so bila najhujša. Pa ne zato, ker ne bi mogla študirati, temveč zato, ker nisem mogla hoditi na predavanja oziroma sem nanje hodila le z veliko muko. Če sem se peljala z avtobusom, sem imela vsakič nekje spravljeno vrečko za bruhanje. V dvorani, kjer smo imeli predavanja, sem se vedno usedla čisto na rob, tako da sem lahko takoj skočila ven."
Močnejša kot je bila njena tesnoba, vse ožji je postajal njen svet. Počasi si je začela zapirati vsa vrata. Ni se mogla izobraževati, tako kot si je želela, ni se mogla več družiti s prijateljicami, ni mogla več s fantom na morje ali smučanje. Ko opisuje nevzdržnost svojega takratnega doživljanja, omeni karanteno. Pravi, da jo karantena zaradi novega koronavirusa ni v ničemer presenetila, ker je bila sama že leta v prisilni osamitvi, v katero jo je pahnila obsesivno-kompulzivna motnja.
Kljub trpljenju zaradi bolezni je na ekonomski fakulteti končala dvoletni študij, kar pa je bilo manj, kot si je želela. Sanjala je o magisteriju, karieri, ampak ... Zaradi strahov, ki so jo obvladovali, po koncu študija ni mogla normalno delovati, tudi v službo ni mogla, tako da ji je tista leta finančno pomagala mama. Poleg nje sta ji stali ob strani tudi stara mama in sestra z družino, čeprav nihče od njih ni vedel, kaj se z njo dogaja. Niso pa bili vsi ljudje razumevajoči. "Nekateri so menili, da sem razvajena, da bi me morala mama postaviti pred vrata in podobne zadeve. Zaradi teh opazk pozneje, čez mnogo let, ko sem le dobila strokovno pomoč, dr. Mojci Zvezdani Dernovšek nisem upala povedati vsega po resnici, kaj konkretno mi je, ker sem se bala, da bo tudi ona rekla, da sem lena in razvajena."
Prisluhniti ji ni znala niti zdravnica, na katero se je konec 80. let obrnila. Odpravila jo je z besedami, da je živčna. Takšen pristop jo je prizadel, vendar ni bil edini razlog, zaradi katerega si ni več želela iskati pomoči v zdravstvu. Neizbrisen pečat ji je pustil obisk v psihiatrični bolnišnici, kjer se je njena mama krajši čas zdravila zaradi bipolarne motnje. 10-letno deklico je pogled na bolnike presunil. "To je bil zelo stresen dogodek in bala sem se, da če si bom poiskala zdravniško pomoč, bodo tudi mene zaprli v bolnišnico."
Rešitev je zato iskala drugje: "Poskušala sem tudi z različnimi meditacijami in sproščanji, takrat so bile še kasete, ampak tistega učinka, da bi lahko rekla, da sem s tem kaj rešila, ni bilo. Predvidevam, da zato, ker je bila simptomatika že zelo huda."
V vsem tem času je veliko raziskovala, brala in se učila, da bi vendarle našla odgovor, kaj ji je in kako naj si pomaga. Tako je odkrila forum društva DAM, kjer je srečala, kot pravi, sebi podobne ljudi. "Še zmeraj nisem našla ljudi, ki bi imeli obsesivno-kompulzivno motnjo, sem pa našla ljudi z anksioznimi motnjami, depresijo in sem počasi začela na tem forumu tudi pisati." Po maminem samomoru, ko se ji je sesul svet, ji je takojšnjo pomoč ponudila prav znanka iz društva Laura Ira Tratnik, zdraviti pa se je začela tudi pri psihiatrinji Mojci Zvezdani Dernovšek in obiskovati dve psihoterapevtski skupini za osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo pod vodstvom Urške Battelino in Tadeja Oražma. Po 24 letih iskanja je končno dobila pravo zdravljenje in pravo diagnozo, ki se je glasila obsesivno-kompulzivna motnja. Dolga leta je bila namreč zmotno prepričana, da ima socialno fobijo.
Pravi, da je "v tem obdobju ogromno naredila". Pri okrevanju ji je najbolj pomagala prav kombinacija različnih oblik pomoči, ki jih je bila deležna od psihiatrinje, psihoterapevtke, skupinske terapije, podpore bližnjih in samoizobraževanja. Zato si želi več celostnega zdravljenja, pri katerem bi skupaj sodelovali psihiatri, psihoterapevti in psihologi. "Tega žal skoraj ni. Jaz sem imela srečo," zatrdi. Ob tem poudarja, da je to njena pot zdravljenja in da imajo drugi morda drugačne izkušnje, saj se ljudje med seboj razlikujemo.
Življenje ji zdaj, po vsej kalvariji, ki jo je prehodila, končno kaže prijaznejši obraz. Finančno si je opomogla, hodi na morje, smuča, se druži ... In spet študira, tokrat psihoterapijo, je navdušena. "Od leta 2018 študiram transakcijsko analizo pri Aleksandri Pokorn Meško in ta študij mi je ogromno dal. Končala sem tretji letnik, čakajo me še dve leti študija in potem različna izobraževanja. Glede na to, da imam svojo lastno izkušnjo, da imam podporo tako pri psihiatrinji kot pri svoji mentorici, je to tista pot, ki je moja prava pot."
Cena, ki jo je plačala, ker je za obsesivno-kompulzivno motnjo "zbolela v napačnem času" in pozno prišla do pomoči, je visoka. A ker ima njena ranljivost zelo trdno sredico, ni izgubila življenjskega zaleta in vedrine. Študij, v katerem uživa, ji vrača samospoštovanje in na neki način tudi izgubljeni čas njene mladosti. "Najhuje pri obsesivno-kompulzivni motnji, vsaj v mojem primeru oziroma v tistih primerih, ki trajajo dolgo in kjer je simptomatika huda, je namreč to, da se ti zelo zniža samopodoba. Imaš manjvrednostne komplekse, počutiš se nevrednega, ne moreš se realizirati niti prek poklica niti prek odnosov. Zdaj se končno spet počutim samozavestno in koristno. In to je najpomembnejše."
