V državi, ki jo je zgodovinsko zaznamoval premog kot surovina, ki ji je dolgo omogočala razvoj, je ta danes le zanemarljiv vir elektrike, britanska vlada pa napoveduje, da se mu bodo v Veliki Britaniji do leta 2024 popolnoma odpovedali.

V blaženju podnebnih sprememb so dejanja tista, ki štejejo. Znanost je jasna: podnebne spremembe so dejstvo, ki ga je s svojim delovanjem – izpusti toplogrednih plinov, ki so začeli hitro naraščati z industrijsko revolucijo – povzročil človek. In ga še naprej povzroča. Znanost je jasna tudi pri napovedih posledic podnebnih sprememb, ki so najočitnejše v krepitvi ekstremnih vremenskih pojavov. Sicer pa to tudi sami že močno občutimo. Katastrofalne poplave v Nemčiji preteklo poletje so žal le uvod v to, kar nas še čaka.

Še bolj posledice podnebnih sprememb občutijo na majhnih otoških državah. Prebivalce Carteretskih otokov, ki so del Papue Nove Gvineje, so Združeni narodi razglasili za prve podnebne begunce. Zaradi dvigovanja gladine morja namreč njihove – nizko ležeče – obdelovalne površine hitro izginjajo. Predstavniki otoških držav so v Glasgow zato prišli z rotečim pozivom, naj svet vendarle združi moči. Sami ne morejo, njihov prispevek k svetovnim izpustom je praktično ničen, zato so življenjsko odvisni od skupnega ukrepanja. Da, tudi od našega. Dvig povprečne globalne temperature za dve stopinji bi za številne pomenil smrtno obsodbo.

"Bangladeš je ena izmed podnebno najranljivejših držav. Glede na analizo organizacije Germanwatch je bil Bangladeš med letoma 2000 in 2019 na sedmem mestu na svetu po tem, kako ranljiv je zaradi posledic podnebnih sprememb. Gre namreč za nizko ležečo državo ob morju in skoraj tretjina ozemlja je zelo nizko nad morjem. Zato smo zelo ranljivi zaradi dvigovanja gladine morja. Študije napovedujejo, da bo do leta 2050 zaradi tega razseljenih od 15 do 30 odstotkov prebivalstva," mi je v Glasgowu povedal Mahmud Hossain z bangladeškega ministrstva za okolje. To je od 25 do 50 milijonov ljudi, ki bodo svojo prihodnost morali iskati drugje.

Zgodbe podnebnih beguncev so podobne zgodbam drugih beguncev: oboji so prisiljeni zapustiti svoj dom, ker je zanje življenje postalo nemogoče. Nihče ne odide rad. A na koncu bo večina tistih, ki bežijo, iskala nove možnosti življenja v znosnejših okoljih. Tudi v Evropi.

Tudi zato je dolgo pričakovana podnebna konferenca v Glasgowu tako pomembna. In tudi zato predsedujoči, britanski poslanec Alok Sharma, ponavlja pozive državam, naj pokažejo več politične volje in storijo več, tako pri ukrepih za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov kot pri pomoči najranljivejšim državam pri prilagajanju na podnebne spremembe. Ki so žal dejstvo, s katerim bomo morali živeti, še vedno pa lahko vsaj omejimo njegove posledice.

Da je to možno, če le obstaja politična volja, kaže tudi gostiteljica konference s svojimi zavezami k opuščanju fosilnih goriv pri proizvodnji električne energije in tudi v prometu. Zavezami in dejanji. Kajti zgolj politične zaveze za naše okolje ne pomenijo nič.