Izjava, ki so jo sprejeli po dveh tednih pogajanj, poziva države, da začnejo ustavljati uporabo premoga. Končno besedilo obenem poziva tudi k odpravi neučinkovitih subvencij za fosilna goriva, države pa naj do konca prihodnjega leta okrepijo svoje cilje za zmanjšanje emisij do leta 2030, da bi omejile nevarno segrevanje ozračja. Po nasprotovanju bogatih držav pa v besedilu ni bilo nobene omembe nekakšnega posebnega finančnega instrumetna za škodo, ki so jo podnebne spremembe že povzročile v državah v razvoju.

Delegati v Glasgowu so pogajanja začeli z namenom določiti izvajanje pariškega sporazuma o podnebnih spremembah iz leta 2015, po katerem naj bi pogodbenice globalno segrevanje omejile na precej pod dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in si prizadevale za njegovo omejitev na 1,5 stopinje.

Poznavalci zato menijo, da dogovor ne vsebuje vsega, kar bi bilo potrebno, da bi se izognili nevarnemu dvigu globalnih temperatur in pomagali državam, ki se spopadajo z naravnimi katastrofami. S to oceno se strinja tudi Kajfež Bogataj, ki smo jo na MMC-ju prosili za kratek komentar.

Kako ocenjujete doseženi dogovor v Glasgowu? Politiki ga večinoma pozdravljajo in govorijo v spravljivih tonih, okoljevarstveniki in znanstveniki so do njega zelo kritični ...
Dogovor je spet kot na pol napolnjen kozarec vode. Politika ga mora videti kot napol polnega, če ne, izgubi svoj obraz. Voditelji držav so se namreč v zadnjih letih obnašali, kot da niso s tega planeta. Znanost in mladi pa ga dojemamo kot najmanj na pol praznega. Zakaj? Zato, ker v šestih letih po pariškem sporazumu še vedno ni dogovora, da se bodo fosilni izpusti do leta 2030 prepolovili in do leta 2050 nevtralizirali. Kako naj še verjamemo, da bo na pogajanjih leta 2022 kaj drugače? Očitno so lobisti fosilnega posla, ki jih je kar mrgolelo na konferenci in ki so jo seveda delno tudi sofinancirali, bili uspešnejši kot veliko manj zastopana preostala civilna družba.

EU je bil v skupini bogatih držav, ki se ni strinjala, da bi v končni izjavi omenili posebni finančni instrument za škodo, ki je zaradi podnebnih sprememb že doletela države v razvoju. Nekateri aktivisti govorijo celo o izdaji globalnega juga. Se strinjate s kritikami, da bi lahko tudi bogate države naredile več?
Bogate države bi zanesljivo lahko naredile več, čeprav je nekaj napredka na področju financiranja. Že zato, ker s to finančno pomočjo v bistvu ščitijo same sebe. Če se bo pomagalo razvijajočim se državam, bo manj političnih kriz, manj potencialnih beguncev, več zaupanja in več varnosti. Ta denar torej ni podarjen, je najboljša investicija v pravičnejšo prihodnost vseh nas.

Ima svet sploh še možnost, da omeji globalno segrevanje na tako želene 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo?
Fizikalno gledano smo ta cilj v Glasgowu zakockali. Časa je vse manj, potrebno zmanjševanje pa ostaja iz leta v leto enako. Izračuni ta hip kažejo, da gremo v najbolj optimističnem scenariju v ogrevanje vsaj za 1,8 stopinje. Kar imamo trenutno v obljubah držav (na papirju), vodi v ogrevanje 2,4 stopinje. Ko pa pogledamo, kaj se dejansko dogaja na področju blaženja po državah, pa smo na poti v vsaj 2,7 stopinje bolj vroč svet. Naj opozorim, da tudi 1,5 stopinje segrevanja ne pomeni absolutne varnosti, pomeni le možnost preživetja. Je sploh še potrebno, da komentiramo, kaj pomeni 2,7 stopinje Celzija globalnega dviga?

Prvič se je na pogajalski mizi znašel metan

Klimatologinja pa je v pogovoru za STA vseeno poudarila, je na dogovor treba gledati širše. "Z drugih vidikov pogajanj, kot je recimo zagotovitev finančne pomoči državam v razvoju, ki so manj krive za podnebne spremembe, ki bi jim jo morale zagotoviti bolj razvite države, tukaj pa je bil dosežen napredek," je prepričana. Za zdaj imamo pri tem sicer še vedno samo obljubo. Kako se bodo finančna sredstva zbirala in v kakšni meri, bo po njenih besedah pokazala prihodnost.

Nekaj napredka je bilo doseženega tudi na področju zaustavljanja izsekavanja gozdov. Kot je dejala, so na tem mestu zaveze prvič nekoliko natančnejše in bolj eksplicitne, da bi se do leta 2030 ta proces moral zaustaviti.

Napredek predstavljajo tudi zaveze za zmanjšanje emisij drugega pomembnega toplogrednega plina, to je metana, ki se je prvič znašel na pogajalski mizi. "Seveda pri metanu je lažje, tukaj gre za boljše upravljanje z odpadi, živinorejo, riževimi polji itd. To se da veliko lažje, kot pa opustiti premog in nafto," je ob tem pojasnila klimatologinja.

Nekaj upanja vliva tudi dvostranski sporazum med ZDA in Kitajsko, a pri tem ni bilo predstavljenih konkretnejših številk.

Kajfež Bogataj je prepričana, da bi morale vse države sprejeti podoben program zmanjševanja izpustov, kot je program Evropske unije Pripravljeni na 55. "To je vzorčen primer, kako bi morale vse države reagirati, ker tukaj brez sodelovanja vseh ne bomo prišli daleč," je dejala.

Vendar je ob tem poudarila, da tudi uspešna konferenca še ne pomeni zagotovil za boljšo prihodnost. "Pariz je bil uspešen, pa se potem šest let ni zgodilo nič. Kjoto je bila uspešna konferenca, pa smo videli, da države kasneje niso uresničile svojih zavez," je bila še kritična Kajfež Bogataj.