1. Rusija uničila satelit, je MVP ogrožen?

Sorodna novica Rusija razstrelila stari satelit – delci ogrozili ISS

Ruska federacija je v ponedeljek izstrelila protisatelitsko orožje. Z njim je uničila stari sovjetski satelit. O testu je sprva molčala, dan pozneje pa ga je potrdilo rusko obrambno ministrstvo, ki ga je tudi izvedlo. "Drži, da smo uspešno preizkusili najsodobnejši sistem, udaril je star satelit z natančnostjo zlatarja. Ostanki nikakor ne ogrožajo vesoljskih dejavnosti," je po pisanju TASS-a izjavil obrambni minister Sergej Šojgu. "ZDA zagotovo vedo, da koščki v času testa in v smislu lastnosti orbite ne in ne bodo povzročali nikakršne nevarnosti vesoljskim postajam, satelitom in drugim vesoljskim dejavnostim," je zapisalo ministrstvo po poročanju TASS-a.

Alarm na vesoljski postaji

Toda upravljavci Mednarodne vesoljske postaje (MVP) se s to oceno očitno niso strinjali. V ponedeljek, kmalu po razstrelitvi, so namreč zaznali bližajoč se oblak potencialno nevarnih predmetov. Posadki so naročili, naj nemudoma nadene zaščitne obleke, zapre nekatere notranje lopute in se zateče v vesoljski ladji Crew Dragon in Sojuz, in v primeru nesreče pobegne. V kapsulah so astronavti in kozmonavti ostali dve uri.

Posadka se po varnostnem protokolu v vesoljske ladje zateče, ko ni dovolj časa, da bi se nevarnosti izognila s spremembo tirnice postaje.

Politični odzivi

Združene države Amerike so izrazile ogorčenje. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva ZDA Ned Price je dejal: "Nevarna in neodgovorna dejanja Rusije dolgoročno ogrožajo raziskovanje vesolja. Kažejo tudi, da je rusko nasprotovanje širjenja orožja v vesolje lažno in dvolično." Neobičajno ostre besede so prišle tudi iz Nase, ki se zaradi sodelovanja z Rusi navadno obnaša bolj diplomatsko. "Ogorčen sem nad tem neodgovornim, prekucniškim ravnanjem. Nepojmljivo mi je, da je Rusija, ki ima dolgo zgodovino vesoljskih poletov s posadko, ogrozila ne samo ameriške in mednarodne partnerje na MVP-ju, temveč tudi lastne kozmonavte. Ta brezbrižna in nevarna ravnanja ogrožajo tudi Kitajsko vesoljsko postajo in tajkonavte na njej," so besede glavnega administratorja Nase Billa Nelsona.

Nezadovoljstvo je izrazilo tudi zavezništvo Nato.

Ruska vesoljska korporacija Roskozmos je v neobičajnem sporočilu za javnost poudarila zgodovinsko vlogo Rusije pri raziskovanju vesolja in postavljanju temeljev mednarodnega sodelovanja na tem področju. Nato je zapisala, da je varnost posadk vedno najvišja prioriteta, tako pri izdelavi opreme kot vsakodnevnih operacijah, in sklenila z besedami, da ruski samodejni sistem za spremljanje nevarnih predmetov v orbiti še naprej opravlja svoje delo. Incidenta ni omenila. Je pa bil neizogibna tema že dlje časa načrtovanega srečanja med Naso in rusko vesoljsko korporacijo Roskozmos na najvišji ravni. Vodja Roskozmosa Dimitrij Rogozin je imel pogovor z Nelsonom. Izid? "Gremo naprej, skrbimo za varnost naših posadk na MVP-ju, delamo skupne načrte," je zapisal. Zagotovil je tudi, da na ruski strani niso zaznali nobene nevarnosti za MVP.

Kateri satelit sploh

Podjetja, ki sledijo predmetom v orbiti okoli Zemlje, so se po alarmu nemudoma lotila analiz. Zaradi ruske skoposti s podatki so morala najprej ugotoviti, kateri satelit je sploh bil razstreljen. Kaj kmalu se je izkazalo, da gre za Kozmos-1408, 2,2-tonski sovjetski satelit, izstreljen leta 1982. Bil je del vojaške obveščevalne konstelacije Celina, namenjen prestrezanju radijskih valov, in najbrž precej podoben tistemu v tvitu desno. (Obilje podatkov o seriji Celina ponuja portal Russianspaceweb.) Okoli Zemlje je krožil po tirnici z naklonom 82.50, torej skoraj pravokotno glede na ravnik, kar je neugodno, saj seka pot velikemu številu drugih satelitov, ki letijo bolj "vodoravno" oziroma imajo manjši naklon tira.

Video 1: Računalniška vizualizacija oblaka

Neugodno je tudi, da je nastalih delcev veliko in da so precej razpršeni. Podatki se med opazovalci razlikujejo. Ameriško podjetje Leolabs je po treh dneh našlo več kot 300 kosov, večino med 400 in 600 kilometri višine, nekaj se jih je porazgubilo tudi dlje. Glede na omejitve je naračunalo, da je večjih delcev med 1250 in 2500. Družba SpaceNav je po drugi strani navedla, da se delci nahajajo med 200 in 1400 kilometri višine. Ameriška vojska pa je zaznala kar 1500 vidnih kosov in dodala, da je bržkone več kot sto tisoč za zemeljske opazovalnice nevidnih.

Vsi ti kosi so nevarni, saj potujejo z veliko hitrostjo, bržkone blizu 30.000 kilometrov na uro. V teh razmerah je lahko za satelit ali sistem na MVP-ju uničujoč že drobec barve, kaj šele večji kosi. Udar 10-centimetrskega predmeta bi verjetno pomenil konec postaje ali vesoljskega plovila.

Nasa je poudarila, da je bilo za MVP najbolj nevarnih prvih 24 ur, ko sta postaja in oblak križala pot vsako dobro uro in pol. Posadka je bila v stanju pripravljenosti do petka, ko so naposled začeli odpirati notranje lopute med osrednjo strukturo postaje in stranskimi moduli, piše na MVP-jevem blogu. Nasa je tudi napovedala intenzivno spremljanje oblaka smeti in prilagajanje delovanja postaje na ta račun. Še precej časa bo potrebnega, da bodo našli vse in jim dokaj natančno določili tirnice, kar bo omogočilo boljše napovedi gibanja v prihodnosti.

Ne le postaja, tudi druga plovila in sateliti bodo morali prišleke vzeti v račun. Leolabs je izračunal, da se je gostota vesoljskih smeti na višin med 300 in 500 kilometrov skoraj podvojila.

"Za večino satelitov v nizkozemeljski orbiti bo povečano tveganje za trk z ostanki Kozmosa-1408 veljalo naslednjih nekaj let do desetletij," so zapisali v analizi. Koliko časa bodo kosi vztrajali na nebu? To bo mogoče izračunati šele, ko bodo natančneje določili tirnice in mase. Nekateri bodo zagotovo kmalu zgoreli v ozračju, številni pa bodo po obstoječem poznavanju na nebu tudi leta 2040.

Video 2: Še ena ponazoritev

To ni bila prva uporaba protisatelitskega orožja

Sorodna novica Kitajska priznala svoj vesoljski poskus

Na dolgoročno naravo nevarnosti kaže tudi dogodek izpred dobrega tedna dni, ki bi sicer minil relativno neopaženo. Mednarodna vesoljska je namreč 11. novembra, torej poprejšnji četrtek, za 1,2 kilometra dvignila tirnico. To počne pogosto, med drugim tudi v izogib vesoljskim smetem. Tokratni razlog? Ostanki satelita Fengjun-1C, ki ga je Kitajska leta 2007 bila uničila s protisatelitskim orožjem, prav tako v veliko nezadovoljstvo mednarodne skupnosti (povezava desno). Tudi ta oblak še vedno straši po orbiti. Ko so Kitajci satelit uničili, je bil na višini 850 kilometrov z naklonom tira 98,8 stopinje, za seboj je pustil več tisoč kosov, večjih od 10 centimetrov, in množico manjših. Taisti oblak Fengjuna-1C je leta 2013 udaril v ruski satelit, še danes ogroža MVP in znanstveniki se zaradi takšnih dogodkov bojijo verižne reakcije.

Poleg Kitajske in Rusije sta na popisu držav uničevalk satelitov še dve državi.

Sorodna novica "ZDA dokazale svojo tehnološko premoč"

Kmalu po kitajskem poskusu leta 2007 so se odločili mišice pokazati Američani, ki so uničili svoj satelit USA 193, čeravno so v pojasnilu zatrjevali, da ga je bilo treba razstreliti, kjer je bil neodziven in poln nevarnih kemikalij (povezava desno). Ker se je to zgodilo na višini dobrih 260 kilometrov, so smeti hitro izginile.

ZDA so svojo prvo izstrelitev opravile proti koncu hladne vojne, leta 1985, ko so z vojaškega leta F-15 poslali raketo, slednja je uničila odpovedujoči vesoljski observatorij Solwind.* To je bilo nekoliko bolj podobno zadnjemu incidentu, višina je namreč znašala 525 kilometrov. Zadnji kosi naj bi z neba popadali do leta 2010.

_{* Članek je sprva vseboval napačno informacijo, da je to bila prva razstrelitev satelita v zgodovini.}

Kot zadnja se je na listo uvrstila Indija, in sicer marca 2019 (zadnje poglavje) z orožjem Šakti (poglavje 3), a je precej bolj odgovorno izbrala tarčo na višini 280 kilometrov, katere ostanki so doslej že del zgodovine.

Zakaj?

Po strokovnih medijih je brati precejšnjo nejevero in ogorčenje nad potezo Rusije. Poznavalci neuspešno iščejo vzgib za takšno dejanje. Namreč, če je Rusija želela razkazati svoje zmogljivosti, bi to lahko storila na precej bolj varen način: tarčo bi lahko na novo izstrelila, in to v nižje. Lahko bi tudi izbrala satelit v drugi tirnici, ne pa polarni. Pojavljajo se špekulacije, da gre za grožnjo vesoljsko vse šibkejše Rusije; češ, če hočemo, lahko vesolje uničimo za vse, zato nas ne pustite zadaj. Precej bolj logičen pa je scenarij, da gre za resnejše "povabilo" k pogajalski mizi. Rusija in Kitajska namreč že dlje časa predstavljata pobudo za preprečevanje oboroževalne tekme v vesolju, ki pa se je ZDA otepajo.

2. Uspeh Vege odpira vrata Vegi-C

V torek zjutraj po našem času je bila z Evropskega izstrelitvenega središča Kourou v Francoski Gvajani izstreljena raketa Vega. V soncesinhrono tirnico je ponesla tri francoske vojaške satelite CERES, tovor je imel skupno maso 1548 kilogramov, sporoča Arianespace.

Raketa Vega je visoka 30 metrov, tri metre široka in v polarno orbito zmore 1,5 tone tovora. Gre za predelan stranski potisnik rakete Ariane 5, žene ga trdo gorivo.

To je bila 20. izstrelitev Vege, rakete, ki se počasi pobira po nekaj odmevnih odpovedih v zadnjih letih.

Tokratni uspeh odpira pot k nadgradnji, Vegi-C, katere "krst" je predviden za prihodnje leto, sporoča Esa. Vega-C bo za podobno ceno zmogla 800 kilogramov več tovora.

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Krajši izsek izstrelive

3. Astra uspela z orbitalno izstrelitvijo

Ameriškemu podjetju Astra je naposled uspela izstrelitev rakete Rocket 3.3. V četrtem poskusu je uspešno dostavila tovor (za ameriško vojsko) v 500-kilometrsko orbito, piše SpaceNews. Izstrelitev je potekala z otoka Kodiak, dela ameriške Aljaske.

Pred dvema mesecema je Astra polnila medije s ponesrečenim poletom, ko je raketa po vžigu letela bočno (poglavje 2).

Video: Posnetek dogodka

Astra je zagonsko podjetje, ustanovljeno leta 2016, čeprav korenine segajo vse do leta 2005. Ustvariti želi enostavne in poceni rakete za lahke tovore in zajahati val malih satelitov, teh se izstreljuje vse več. Deloma bo konkurirala tudi zgoraj omenjeni Vegi.

4. VIDEO: S planeta daleč, daleč stran

Dve zanimivi vizualni poslastici z Marsa. Prva je sončni zahod, kot ga je posnel rover Perseverance. Viden je v naslovni fotografiji poglavja zgoraj, priporočamo pa klik na višjo kakovost tukaj.

Druga vizualija pa je posnetek 13. poleta helikopterčka Ingenuity. Polet je potekal 4. septembra, a internet med Marsom in Zemljo ni ravno najboljši v Osončju, zato ga je Nasa objavila šele zdaj. Trajal je 160 sekund, dosegel je višino 8 metrov potekal je nad neravnim področjem Seitah, ki je za samohodno vozilo nevarno. Slednje se je nahajalo 300 metrov stran in snemalo.

1,-8 kilogramski Ingenuity se sicer pripravlja na 16. polet, ki naj bi se zgodil enkrat danes (sobota, 20. november).

Ingenuity je na Mars prispel skupaj z roverjem Perseverance in je bil namenjen zgolj dokazovanju, da se v redkem ozračju Marsa lahko leti. Osnovno nalogo je izpolnil, zdaj pa inženirji poskušajo iz njega iztisniti, kar se še da. Med drugim se učijo leteti v različnih letnih časih. Zdaj je na Marsu zima, atmosfera je zato še redkejša, in treba je bilo povišati frekvenco vrtenja.

Video 1: Široki plan

Video 2: Približan posnetek

5. NA KRATKO:

6. FOTO, VIDEO: Delni Lunin mrk iz vesolja

V petek so nekatere zaplate Zemlje lahko opazovale delni Lunin mrk. Viden je bil s severa Evrope, Severne in Južne Amerike, Vzhodne Azije in Oceanije. Pa tudi z Mednarodne vesoljske postaje.

Video: Posnetek z MVP-ja

7. FOTO: Hubbla počasi rešujejo

Vesoljski teleskop Hubble je še vedno v okrnjenem načinu delovanja, sproženem zaradi računalniških težav. Na začetku meseca so namreč začela izginjati nekatera sporočila, s katerim sinhronizirajo sisteme. Nasa se je dolgo ukvarjala z iskanjem vzroka, a ga še ni našla. Začuda pa zdaj vsa sporočila najdejo naslovnika, kar čudi inženirje. Še nekaj časa bodo vohljali za vzrokom. V vmesnem času bodo enega za drugim spet poganjali znanstvene instrumente, od prejšnjega tedna deluje ACS.

Seveda pa Hubblovih starih posnetkov ne manjka, ta teden so izpostavili fotografijo spiralne galaksije UGC 11537. Nahaja se 230 milijonov svetlobnih let stran v ozvezdju Orla. Krasita jo dva zelo svetla "dragulja", a le na videz. To sta zvezdi, ki ne pripadata UGC 11537, temveč sta v ospredju, del naše Galaksije.

8. SKOK V ZGODOVINO: Prva sonda, ki se je dotaknila drugega planeta

16. novembra 1965 je bila na raketi Molnija M izstreljena sonda Venera-3, up Sovjetske zveze v vesoljski tekmi z ZDA, spominja Roskozmos.

Tista leta so številne robotske odprave vzhodne velesile spodletele, medtem ko so Američani uspešno obleteli tako Mars kot Venero. Z Venero 3 so Sovjeti želeli dobiti svojo trofejo: Venero tako obleteti kot na njej pristati, kar bi bil zgodovinski dosežek. Žal ni šlo. Sistem za uravnavanje toplote ni deloval pravilno in prišlo je do pregrevanja in širših odpovedi elektronike. Matično vesoljsko plovilo je Venero zgrešilo za 60 tisoč kilometrov. Inženirji so 26. novembra izvedli popravke poti, ki pa so sondo usmerili proti tlom planeta. Žal pa so sredi februarja izgubili stik z napravo. Tako so glede na pot naračunali, da je 1. marca 1966 treščila v tla Venere. S tem je Venera 3 postala prvi izdelek človeških rok, ki se je dotaknil drugega planeta.

Ker tedaj še ni bilo znano, ali na Veneri obstaja življenje, so Sovjeti sondo še pred izstrelitvijo temeljito sterilizirali. Do tal je pripeljala kovinski sovjetski grb.

NA VIDIKU:

Sobota, 20. november - Cygnus - odhod z MVP-ja

Sreda, 24. november - Falcon 9 - DART

Sreda, 24. november - Sojuz 2 - Prihal (novi modul MVP-ja)