Če smo retorično sposobni in vešči pisanja, se mi zdi prav, da ozaveščamo ljudi, jih seznanjamo s tistim, kar je nam pomagalo prebroditi stres, pravi Darja Korez Korenčan, dolgoletna urednica in večkrat nagrajena avtorica v kulturnem uredništvu TV Slovenija, ki ji je covid marca letos usodno zaznamoval življenje. "To lahko koristi ljudem, ko zbolijo, ne le za covidom, ampak tudi za kakšno drugo boleznijo. Če si rečemo: glavno, da je pomagalo meni, za druge me pa ne briga, smo sebični, še zlasti zdaj, ko so številni po covidu fizično in psihično na dnu."
Šestnajst dni je bila v umetni komi in na medicinskem ventilatorju, v tem času je kar dvakrat končala na operacijski mizi. Prvič zaradi hematoma v stegnu, drugič pa, ker so ji morali zaradi zapletov pri zdravljenju urgentno odrezati vse prste na desni roki do prvega členka.
"Ob prvi prevezi sem mislila, da bom omedlela, ko sem videla to razmesarjeno in črno roko, pozneje ob prevezah nisem več zmogla pogleda na roko," se spominja pretresljivih dogodkov, ko se je iz kome zbudila v novo realnost.
Vseh glavnih funkcij, ki jih je prej počela z desno roko, se je morala pozneje naučiti v celoti z levico: od prehranjevanja do pisanja na računalniku, za nekatere, kot je npr. igranje klavirja, pa se sprijazniti, da žal to v prihodnje ne bo več mogoče.
Po več kot mesecu dni zdravljenja v UKC-ju Ljubljana so jo na začetku maja premestili v negovalno bolnišnico v Sežani, kjer je ostala mesec dni, rehabilitacijo pa je nadaljevala tudi po vrnitvi domov.
Prva knjiga o osebni covidni izkušnji pri nas
Njen glas se je precej spremenil, postal je šibkejši, zaradi intubacije so bile namreč poškodovane tudi njene glasilke. Tudi to je bil razlog, da se je odločila svojo zgodbo predstaviti v knjižni obliki. Njena knjiga z naslovom Korak za korakom je v petek izšla pri založbi Forma 7. Kot pravi, je v knjigo vpletla tudi napotke, do katerih je prišla v času zdravljenja, pa opažanja o tem, kar jo je motilo v bolnišnicah, kaj je gladko potekalo, kje se je zatikalo, do nasvetov o preventivi in tem, kako premagovati stres. V knjigi celostno opisuje svojo zgodbo, pa ne le sam potek bolezni, temveč tudi širši pogled v svojo življenjsko filozofijo.
"Knjiga ni sponzorirana od nikogar, zato sem lahko v njej povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Nikomur nisem pela hvalospevov, ker mi to ni bilo potrebno. Gre za nepristranski zapis, saj se mi ni bilo treba ozirati na nikogar, seveda pa v tako kratkem času ni mogla nastati zajetna knjiga, ampak bolj knjižica, a poglavitno je, da bo komu pomagala na njegovi poti okrevanja ali pri ravnanju, ko se bodo znašli v podobni situaciji kot jaz," je povedala v zelo odkritosrčnem pogovoru.
Več pa v nadaljevanju.
V knjigi delite svojo zgodbo in izkušnje. Zdaj ko že prihajajo prvi odzivi, vas je to kaj zamajalo pri tej odločitvi, da jo izdate? Zakaj ste se odločili napisati knjigo?
Sama sem bolj introvertirana oseba, nimam družbenih omrežij, ne delim svojih zasebnih fotografij nikjer, ker mislim, da je to osebna stvar. Svoj prosti čas raje porabim za sprehod v naravi kot za nenehno buljenje v telefon, kar se mi zdi danes že pretirano. Nisem človek, ki bi iskal na ta način pozornost. Raje sem bolj v ozadju, zato tudi dolgo nisem spregovorila o svoji izkušnji. Se je pa hitro razvedelo, kaj se mi je zgodilo, veliko ljudi me je klicalo. Tudi mediji so me spraševali, ali bi kaj povedala. Po odhodu iz bolnišnice v Sežani sem imela še zelo oslabljen glas, sploh nisem mogla dalj časa govoriti, tudi po telefonu ne, nisem se smela naprezati zaradi poškodovanih glasilk. In sem si rekla: no ja, če pa ljudi to tako zelo zanima, kako premagujem ta stres, bom skušala napisati nekaj o tem. To je bilo zelo težko, ker sem se morala učiti tipkati le z levo roko, prej sem pisala z obema, kar je bilo seveda veliko hitrejše.
Zdelo se mi je tudi, da gredo različne pripovedi ljudi, ki so doživeli covid, kar nekako mimo in se ljudi ne dotaknejo dovolj. Knjigo pa le lahko vzamejo v roko in si znova preberejo, če jih kaj zanima. Pa ne le o moji zgodbi, ampak tudi recimo o tem, kaj bi se lahko iz vse te situacije, ki se nam dogaja, naučili.
V njej prepletate drobce iz otroštva in svoje kariere, seveda pa je rdeča nit vaša zgodba s covidom. Kako ste zastavili koncept knjige, kako je potekalo samo pisanje?
Septembra, ko sem se vrnila v službo, sem se dokončno odločila, da napišem knjigo, jeseni je namreč epidemija spet močno porasla, zato se mi je zdelo prav, da ljudem postrežem z nekaterimi napotki, ki jim bodo mogoče koristili.
Zdelo se mi je smiselno zgodbo postaviti v širši kontekst, saj se je marsikdo spraševal, ko je izvedel za tako težek potek covida, ali sem bila pred tem zdrava, ali sem se slabo počutila, ali sem bila morda v stresu, ali sem bila zadovoljna v službi, ali sem zdravo živela ... Prav zato sem v knjigo vključila tudi okruške iz svojega otroštva in obdobja srednjih let, pa tudi svojega poklicnega udejstvovanja. Zelo sem zadovoljna, da imam možnost pripravljati avtorske oddaje od scenarija do realizacije, kar terja nekoliko več angažiranja, a v tem uživam.
Marca ste delali od doma, živeli ste zdravo, se veliko gibali. V drugi polovici marca pa ste zboleli, kot pišete, ne veste, kje ste se okužili, saj ste bili res pazljivi. Po dobrem tednu ste poklicali zdravnika, izkazalo se je, da imate covid. Zdi se mi neverjetno, da ste bili sami sposobni oceniti, da je stanje tako resno, da morate v bolnišnico?
To sem res sama ocenila, čeprav moji domači še niso bili za to, da bi šla v bolnišnico. Ampak res sem se počutila precej oslabljeno. Po dobrem tednu slabega počutja, vročine in omedlevice se mi je zdelo najbolj smiselno, da me oskrbijo v bolnišnici, kot da si doma poskušam pomagati z aspirinom, za katerega se je pozneje izkazalo, da ga ob teh simptomih ne bi smela jemati, čeprav mi ga je farmacevtka v lekarni priporočila.
V UKC-ju Ljubljana so me sprejeli na oddelku za intenzivno nego in ugotovili, da gre za hudo obliko pljučnice in respiratorno odpoved. Tako sem bila dva dni najprej na kisikovi maski, potem pa so presodili, da je potrebna umetna ventilacija pljuč, in so me dali na oddelek intenzivne terapije in v umetno komo.
Tam pa se je potem zgodil usodni dogodek, ki vam je za vedno spremenil življenje: ostali ste brez prstov desne roke. Kot ste tudi sami zapisali, je šlo za redek zaplet, ki ga tudi zdravniki niso znali pojasniti.
Kot so mi pojasnili ob sprejemu, je treba narediti covidnim bolnikom arterijsko linijo, da jim potem redno dnevno nadzorujejo vzorce krvi. To je prvi dan večkrat neuspešno poskušalo izvesti več različnih zdravnikov, drugi dan jim je le uspelo, a arterijski kateter so morali hitro umakniti, ker so začeli prsti na desni roki temneti. Ob prebrizganju katetra sem začutila strahotno bolečino, kar je bilo očitno pozneje usodno za moje prste.
Izvidi krvi so pa sicer pokazali, da je pretok krvi normalen, kajne?
Da, že drugi dan so bile arterije pretočne in bi kri morala prihajati v prste. Iz izvidov sem pozneje razbrala, da si niso znali pojasniti nenadne ishemije prstov, po njihovem mnenju naj bi šlo za spazem žile, prišlo je do nekroze prstov, ki se je slabšala, v desetih dneh jim tega žal ni uspelo sanirati. Tako so urgentno poklicali specialista plastika, ki je moral amputirati te odmrle dele prstov, ker je bila gangrena že tako močna, da bi se lahko razširila in sem bila življenjsko ogrožena.
To je bilo že drugič, da so vas operirali, ko ste bili v umetni komi. Še prej so vas morali operirati zaradi hematoma.
V operacijsko dvorano so me odpeljali dvakrat v času umetne kome. Prvič, ker se je pojavil hematom v dimljah. V izvidu sem pozneje prebrala, da je bil sum na bolnišnično okužbo, zato so morali opraviti operacijo, čez nekaj dni pa so bili na vrsti prsti.
Po 16 dneh so vas zbudili iz kome, potem ko so bili vaši svojci že obveščeni, da se ne zbujate in da je stanje skrajno resno. Med komo pa ste bili po vašem prepričanju v Rusiji.
V komi se je v moji glavi dogajalo zelo veliko v smislu prizorov hudo bolnih bolnikov v največji covidni bolnišnici nekje v Rusiji, kjer naj bi se zdravila tudi sama. To so bili res čisto drug svet in druge osebe, ki jih prej nikoli nisem poznala. Hkrati pa sem se ves čas kome zavedala, da sem zelo bolna, da gre za covid, a sem se tudi v komi na neki način borila za življenje in si rekla, da moram na vsak način preživeti.
Ko ste se zbudili, ste bili nekaj dni zmedeni. Kako so vam povedali, da ste ostali brez prstov? Kako je prišlo do vas to zavedanje?
Spomnim se prve vizite na covidnem oddelku po komi. Zdravnica me je vprašala, kako sem, komaj slišno sem izdavila, da sem kar v redu. Kako pa je z roko, je bilo njeno naslednje vprašanje. Rekla sem: bila je nesreča, saj bo. Spomnim se, da se je spogledala s kolegi in da so šli naprej. Ničesar mi ni pojasnjevala. Verjetno je imela občutek, da sem še malo zmedena in da je bolje, če mi ne razlagajo takoj prave resnice.
Potem je prišel na obisk mož, ki so ga opremili z zaščitnimi oblačili, in mi povedal, kaj se mi je dejansko zgodilo.
Zelo pretresljivo je brati vrstice, ko opisujete, kako ste ležali na oddelku in vse noči jokali, ko ste se zavedali, da morate sprejeti novo realnost.
Nekatere sestre so bile zelo sočutne, vesela sem bila, ko je kakšna prišla k meni in me tolažila. Prvi teden na oddelku po komi nisem nič spala. Nisem se upala obrniti zaradi vseh cevk in katetrov, bala sem se tudi, da bom poležala roko. Držala sem jo na ograji postelje, a seveda vso noč to ni mogoče. Če se je snela kakšna cevka, je zapiskala aparatura in je takoj pritekla sestra.
Kako je bilo pa z obiski?
Na covidni oddelek so občasno spustili svojce, če so presodili, da bi bilo to za paciente pomirjujoče, nadeli so jim seveda ustrezno zaščitno opremo. A žal se prve dni po komi nisem mogla pogovarjati. Ko sem možu skušala kaj povedati, me ni skoraj nič razumel. Bila sem še vsa na cevkah, a sem si želela domov, prepričana sem bila, da imam v predalu odpustnico. Zdravniki so možu pojasnili, da so bolniki prvi teden, ko se zbudijo, prepričani o nečem, kar ni resnično, a da se sčasoma možgani znova resetirajo. Zadovoljna sem, da sem ohranila vse mentalne sposobnosti, da lahko razmišljam in da nimam nobenih težav s spominom.
Ko ste se soočili s tem, da ste preslabotni, da bi se vrnili iz UKC-ja domov, ste odšli v negovalno bolnišnico v Sežani, o kateri pišete z veliko naklonjenostjo? Ste bili kdaj nepotrpežljivi, da ste si želeli hitrejšega napredka, pa vam je telo povedalo, da ne gre?
Vedela sem, da bo to počasen proces. Vsekakor iz UKC-ja nikakor ne bi mogla oditi takoj domov, ker še nisem mogla dobro hoditi, bila sem še precej slabotna. Vesela sem bila, da sem bila iz UKC-ja neposredno premeščena na rehabilitacijo v negovalno bolnišnico Sežana, kjer so me fizioterapevti dokončno postavili na noge in mi oskrbovali rano na roki. Iz sobe sem imela možnost izhoda na velik balkon, od koder se je ponujal lep pogled na zelenico, to je bilo za moje okrevanje zelo pomirjujoče.
Tudi v knjigi veliko pišete o naravi, o radostih opazovanja spreminjanja narave, pa tudi hoji, ki ste jo začeli odkrivati v zadnjih letih. Ste že šli zdaj na Orle?
Da, bila sem prav včeraj, prejšnjo soboto pa sem šla s prijateljicami iz Strunjana do Izole, kjer je treba hoditi tudi čez klife, a sem normalno zmogla. Lepe plati pohodništva so mi odkrile kolegice še pred covidom, za kar sem jim zelo hvaležna. Prej nisem nikoli tako veliko hodila in doživljala teh razgledov kot zdaj. To se mi res zdi nekaj, pri čemer združiš koristno s prijetnim. Veliko sem bila v tujini, službeno in zasebno, ampak takih naravnih lepot, kot jih imamo mi, nisem videla nikjer.
Če se ozrete nazaj, kako si sploh razlagate, kaj se vam je zgodilo? V knjigi pišete, da se niste hoteli obremenjevati s tem vprašanjem, ampak da ste se osredotočili na to, da sprejmete novo realnost in jo živite.
Točno tako. Če bi se človek preveč sam sebi smilil, bi se zaprl med štiri stene in si naredil več škode kot koristi. Vsaj tako se meni zdi. Človek mora iti naprej, mora skušati poiskati izhode iz težke situacije, mora spoznati, da je smisel življenja v drobnih radostih, v lepih občutkih ob doživljanju umetniškega dogodka, ob branju, v ustvarjalnosti, v prijetnih sprehodih v naravi, vse to me zelo pomirja. Že prej me je, zdaj pa sploh.
Ste zdravljenje v celoti končali? Ko greste mimo UKC-ja, kaj vas prešine?
Na UKC-ju in URI-ju Soča sem fizioterapije za prve členke končala. Zdaj v Sočo hodim še k protetiku, ki mi bo izdelal silikonske prste, za kar mora predhodno opraviti več različnih meritev in narediti odlitke. Sodeluje tudi s kiparko, ker gre pri tem predvsem za estetski učinek.
Vaša zgodba je zdaj dosegla širšo javnost. Kakšni so odzivi?
Odkar so se začele objave ob izidu moje knjige Korak za korakom, dobivam ogromno sočutnih sporočil. Moram reči, da sem presenečena, ker tega nisem pričakovala. Prej sem vzela v zakup, da bodo tudi kakšni čudni komentarji, kar se danes veliko pojavlja na spletu. A na moj račun jih ni bilo, večina jih je zelo spoštljivih, enako je z elektronsko pošto. Nekatera sporočila so še posebej čuteča, napisana premišljeno in iskreno, tudi to me drži pokonci.
Naj iz množice navedem dve: "Mislim, da je to, kar ste povedali, izjemno sporočilo javnosti, vi ste svojo izkušnjo odprli javnosti in to je lekcija za vse nas, ste zelo pogumni in zato tudi Vi spreminjate ta svet na bolje. To kaže na to, da ste poštena in močna osebnost."
"Imaš neizmerno energijo, s katero uspešno premaguješ vse pasti in težave vsakdanjega življenja. Naj te vsak dan spremljata sonce in pozitivna življenjska energija, s katero dokazuješ, da si velika herojka in zmagovalka."
Vas je kaj strah? Kot ste napisali v knjigi, ste se šli po pol leta cepit.
Oborožila sem se z vsemi mogočimi informacijami, kako tudi preventivno ravnati. Seveda pa nikoli ne vemo. Lahko goltamo vitamina C in D, ki ju najbolj priporočajo, zdravo živimo, ampak virus se lahko vseeno vtihotapi v nas. Pri nekaterih bo blag potek, pri drugih se pa lahko zelo zaplete. Zbolijo tudi cepljeni, a v manjši meri. Vsekakor bi svetovala, da smo pozorni na poslabšano počutje, in o tem takoj obvestimo zdravnika.