Hiša Gucci je nostalgičen film ne samo zaradi natupiranih frizur in maksimalistične mode: vrača nas v čas, ko so bile modne hiše še sinonim za družine, ki so jim nadele svoja imena, ne pa samo hčerinska podjetja brezdušnih koncernov v panogi luksuznih izdelkov. (Na neki način oblika ustreza vsebini: Ridley Scott je posnel anahronistično visokoproračunsko, močno oglaševano dramo, ki ni vezana na stripovsko predlogo ali kako drugo franšizo. Tako rekoč izumrla vrsta filma.)

Lady Gaga je slastno melodramatična Patrizia Reggiani, hči avtomobilskega prevoznika (z morebitnimi mafijskimi povezavami). A globoko v sebi ve, da srednji razred ni zanjo: ko se nekega večera znajde na ekskluzivni zabavi, zastriže z ušesi ob imenu svojega novega znanca, sramežljivega, malce štorastega dolgina za šankom. Še preden se Maurizio Gucci (Adam Driver) dobro zave, kaj se dogaja, sta že par – na silno ogorčenje Maurizievega očeta, Rodolfa (Jeremy Irons), polovičnega lastnika modnega imperija. Drugo polovico podjetja Gucci ima v rokah njegov brat, Aldo (Al Pacino).

Stari Rodolfo torej odreče finančno pomoč sinu in njegovi nevesti; neambiciozni Maurizio je popolnoma zadovoljen s tem, da se po novem preživljata z delom za prevozno podjetje Reggianijevih. Patrizia pa statusa izobčenke – in varčnega življenja – ne namerava sprejeti: razkol v družini bo zacelila s pomočjo "strička Alda", ki v Mauriziu vidi inteligentnega sina, kakršnega sam nikoli ni imel. Njegov lastni sin, zguba Paolo (Jared Leto), ima namreč visokoleteče načrte za kariero modnega oblikovalca, a so vsa njegova prizadevanja v očeh družine zgolj "zmagoslavje povprečnosti".

Vsi ti načrti, srečanja in spori se pletejo v sijajnih vilah, pred kuliso milanske katedrale, na zagrajenih zasebnih posestvih in v fantastičnih oblačilih iz modnih arhivov sedemdesetih. Bogataši, ki ob bazenu srebajo espresso in tehtajo, kdo je bolj onečastil "družinsko ime" – boljšega eskapizma si v že drugi covidni zimi skoraj ne bi mogli želeti. Hišo Gucci si je absolutno vredno ogledati zaradi kostumografije (ustvarila jo je Janty Yates, pred nekaj leti gostja v Sloveniji), scenografije in spektakularnih lokacij.

Vaša ušesa jo bodo sicer ob filmu odnesla občutno slabše kot oči. Veliko je bilo že napisanega o eklektičnih naglasih osrednje igralske zasedbe, ki izvirajo iz različnih, morda fiktivnih dežel (prav gotovo pa nobena od njih ni Italija. V najboljšem primeru so se zgledovali po Super Mariu in po Bradu Pittu v Neslavnih barabah.) Naglasi v resnici ilustrirajo eno od ključnih težav filma: vsak od (pre)mnogih zvezdnikov se je, tako se vsaj zdi, pripravljal na drug film in se skladno s tem tudi vede. Jeremy Irons je ležerni aristokrat v britanski kostumski drami, Adam Driver je skoraj neopazen po zaslugi minimalističnega naturalizma, kakršen bi bil primeren za indiefilm, Al Pacino je, kot že zadnjih par desetletij, prepoznaven predvsem kot "Al Pacino", medtem ko je Jaredu Letu očitno nekdo natvezil, da snemajo absurdno komedijo. (Ob tem se je treba vprašati, zakaj je bilo smotrno sekssimbol z goro protetike preobraziti v rdečeličnega možaka s podbradkom in krompirjastim nosom. Ni v Hollywoodu res nikogar več, ki bi ustrezal tem parametrom? Je "neprepoznavnost" (ki deluje ravno zato, ker je Leto pod vso plastiko vendarle prepoznaven) postala sinonim za veličastno igralsko preobrazbo? Kdaj igra pod pretvezo verodostojnosti postane ceneno oponašanje? In zakaj so vedno najprivlačnejši igralci tisti, ki se najraje podajo na safari v svet povprečnih smrtnikov?)

V več kot dveh urah in pol Hiša Gucci ne uspe pojasniti motivacije za dejanja osrednjih likov – ali nas vsaj pripraviti do tega, da bi nam bilo mar zanje. Postopne preobrazbe Murizia iz piflarskega, skromnega dobrodušneža v krvoločnega avtokrata nikoli zares ne utemelji, kot tudi ne razlogov za razkroj njegovega zakona. (Morda je za to deloma kriva hladna distanciranost Adama Driverja, ki ni v sozvočju z drugimi elementi filma.) Film je predolg in nima dovolj kompaktne strukture; glasbena podlaga je všečna, a napaberkovana iz preveč očitnih uspešnic osemdesetih.

Naštete pomanjkljivosti preseže in preglasi samo Lady Gaga kot hladnokrvna Lady Macbeth, ki bo sprejela neizprosne odločitve, za katere je njen mož prešibek. Primerjavo z Elizabeth Taylor sprejme, ne da bi trenila z očesom. S sladkobnim laskanjem si izbori Paolovo naklonjenost in ga nato hladnokrvno izigra. Idejo za umor razdela v blatni kopeli. In v tem je razlika med Gago in Jaredom Letom: njen lik morda ni popolnoma zvest približek resnični Patrizii Reggiani, a je zato nekaj boljšega: premore notranjo logiko, prekipevajočo silo, zaradi katere si podredi vsak prizor, v katerem se pojavi (v nasprotju z Letovim komičnim kriljenjem in vlečenjem samoglasnikov.) Lady Gaga – tista popzvezda, ki si je nekoč nadela obleko iz surovega mesa in svet prepričala, da je to visoka moda – je dovolj teatralna osebnost, da filmski Patrizii vdahne gravitas, vreden grške tragedije. Le katera druga igralka bi lahko nemo grožnjo tekmici podala s tem, kako odloži žličko za kavo?

Podobno neosredotočen kot posamezni igralski vložki je tudi film kot celota. Hiša Gucci se ne more zares odločiti, ali je portret Patrizie Reggiani kot makiavelistične spletkarke, tragedija o razpadu zakona ali kriminalka o plačanem umoru. Scenarij, ki sta ga podpisala Becky Johnston in Roberto Bentivegna, ne izpusti praktično ničesar, od družinskih zdrah do poslovnih mahinacij v drobovju Guccija. Pravzaprav je umor – poleg mode – tisto, kar ga še najmanj zanima: enega največjih škandalov v zgodovini modne industrije obravnava kot postranski epilog zgodbi, kot njeno neizogibno in antiklimaktično zadnje poglavje.

Verjetno bi bil sinopsis "film o poslovnih prevzemih, ki so družino Gucci izrinili iz hiše Gucci" slabši za sezono nagrad, a bil bi bolj iskren. Ridleyja Scotta pač že od nekdaj privlači tema hierarhičnih struktur ter koruptivne moči bogastva in vpliva (ti motivi se pojavljajo že v Gladiatorju, v drami Ves denar sveta in v letošnjem Poslednjem dvoboju); zdi se, kot da nam režiser že desetletja na različne načine pripoveduje, da je nemogoče imeti denar in obdržati kakršno koli človečnost ali integriteto. Je to posebej revolucionaren vpogled? Nikakor. Adut Hiše Gucci je tako ali tako drugje: film je spektakularno melodramatičen, karikiran šund o nevarnostih napuha, ki nam obsojeno naročnico umora brezsramno prodaja kot "žensko, ki je samo poskušala uspeti v moškem svetu". Kaj mu bodo oskarji – letos še niste videli filma, ki bi bil bogatejša zakladnica gifov in memov kot Hiša Gucci.

Ocena: 3,5