Svet ministrov tedanje Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice Evropske unije, je 27. avgusta 1991 ustanovil arbitražno komisijo, ki naj bi v okviru mirovne konference za Jugoslavijo rešila pravna vprašanja, povezana z razpadanjem Jugoslavije. Komisijo so sestavljali predsedniki ustavnih sodišč, ime pa je dobila po svojem predsedniku, tedanjem predsedniku francoskega ustavnega sodišča Robertu Badinterju. V njej so bili še Roman Herzog iz Nemčije, Aldo Corasaniti iz Italije, Francisco Tomas y Valiente iz Španije in Irene Petry iz Belgije.

Sorodna novica Brionska deklaracija je končala vojno in Slovenijo postavila na politični zemljevid

Komisija je od 7. decembra 1991 do 13. avgusta 1993 izdala petnajst pravnih mnenj. Njeno stališče je bilo, da je Jugoslavija razpadla, da je na njenem ozemlju nastalo pet enakovrednih držav naslednic in da Srbija s Črno goro ne more biti edina naslednica.

Te ugotovitve so omogočile mednarodno priznanje Slovenije in kmalu po objavi prvega so Slovenijo priznale prve zahodnoevropske države – Islandija, Nemčija in Švedska. Priznanje slednjih dveh je sicer v veljavo stopilo šele 15. januarja 1992, ko so Slovenijo priznale vse članice tedanje Evropske skupnosti (ES). Proces mednarodnega priznanja samostojne države se je zaokrožil 22. maja 1992, ko je Slovenija postala 176. polnopravna članica Združenih narodov.

Sorodna novica Slovenija kot edini rešljiv del jugoslovanskega gordijskega vozla

Komisija je tudi določila, da so meje med novonastalimi državami tam, kjer so bile republiške meje, in da se lahko menjajo samo dogovorno, ne s silo. Ker si države različno razlagajo potek republiških mej in ker na morju meja med republikami nekdanje SFRJ ni bila nikdar formalno določena, je na območju nekdanje države še vedno odprtih več meddržavnih sporov o meji. Največ jih ima Hrvaška.

Enakopravno nasledstvo novonastalih držav

Prav tako je odločitev, da gre za razpad in ne odcepitev držav, zagotovila enakopravno nasledstvo Slovenije in drugih novonastalih držav po nekdanji Jugoslaviji. To je odprlo vrata za pogajanja o sukcesiji, ki so pripeljala do sporazuma, ki ga je vseh pet naslednic – Slovenija, Hrvaška, Makedonija (zdaj Severna Makedonija), Bosna in Hercegovina ter Zvezna republika Jugoslavija (pravna naslednica je Srbija) – sklenilo na Dunaju 29. junija 2001. Z njim so se države naslednice dogovorile za delitev obveznosti in premoženja nekdanje skupne države.

Ta sporazum o nasledstvu je bil tudi neke vrsta mirovna pogodba, saj je šlo za prvi sporazum, ki ga je podpisalo vseh pet naslednic. V njem so tudi same dosegle dokončno soglasje, da je SFRJ razpadla. V veljavo je stopil tri leta pozneje, ko ga je kot zadnja 2. junija 2004 ratificirala Hrvaška. Sporazum sicer še vedno ni v celoti uresničen, saj obstaja še nekaj odprtih vprašanj.