Podatki kažejo, da se omikron v Evropi najhitreje širi na Norveškem, Danskem in v Veliki Britaniji, kjer v Londonu predstavlja že več kot polovico vseh novih primerov. Strokovnjaki se bojijo, da bo v Združenem kraljestvu z omikronom do konca letošnjega leta okuženih že milijon prebivalcev.

Velika hitrost, s katero se nova različica širi, je marsikoga presenetila. Prvi primer so na Otoku namreč zaznali pred komaj tremi tedni – 27. novembra. "Za zdaj vemo, da se omikron v Veliki Britaniji širi neverjetno hitro. V enem samem tednu je v Londonu že postal dominantna različica; do konca tedna bo verjetno že prevladujoča različica po celi državi."

Stephen Bustin je strokovnjak s področja molekularne medicine. Pričal je na nekaterih pomembnih sodnih procesih, na katerih so ovrgli dokaze, ki so cepljenje in cepivo proti ošpicam povezovali z motnjami v razvoju otrok. Je pa tudi velik strokovnjak za PCR-testiranje.

Vas je velika hitrost širjenja omikrona presenetila?
Po eni strani imate prav; omikron se res zelo hitro širi. Po drugi strani pa smo to tudi pričakovali. Strokovnjaki po vsem svetu namreč že ves čas opozarjamo, da neustrezno ukrepanje ob izbruhih prvih različic koronavirusa vodijo v nastanek variante, ki bo ali bolj nalezljiva, ali bolj odporna na cepiva, ali pa bo celo kombinacija obojega. To je bilo torej pričakovano. Če sem presenečen? Bolj žalosten sem nad tem, kar se dogaja.

Nekateri strokovnjaki špekulirajo, da bi omikron zaradi številnih mutacij lahko tudi hitro izginil.
Poudariti moram, da o omikronu za zdaj vemo še zelo malo. Ves čas se še sproti učimo in ga spoznavamo. Kar vam lahko povem, je moje osebno mnenje in ne dejstvo. Ne strinjam se, da omikron zaradi mutacij ni sposoben preživeti. Razlog za številne mutacije tiči v tem, da je v Republiki Južni Afriki najverjetneje vzniknil v posamezniku, okuženem z virusom HIV. Hitro širjenje omikrona je dokaz, da številne mutacije niso ovira za njegov obstoj.

Povsem druga zgodba pa je vprašanje, ali omikron povzroči težji ali blažji potek bolezni. O tem ne moremo še ničesar reči, saj večina podatkov v tem trenutku še vedno prihaja iz Republike Južne Afrike. Študije kažejo, da tretji odmerek cepiva dvigne zaščito na 70 ali 75 odstotkov. Kljub poživitvenemu odmerku se bo torej z njim okužilo še veliko ljudi. To že vemo. Česar pa še ne vemo, je, ali okužba z omikronom poteka v težji ali blažji obliki. Številke iz Južne Afrike trenutno kažejo, da gre za blažji potek. Vendar menim, da se oklepamo rešilne bilke. Vedeti namreč morate, da je prebivalstvo v Južni Afriki v povprečju mlajše kot v Evropi. In tudi, da je odziv imunskega sistema odvisen še od genetskih predispozicij, ki pa so v Južni Afriki gotovo drugačne. V tem trenutku lahko o omikronu zagotovo rečemo le to, da je bolj nalezljiv, da ne vemo, ali povzroči težji potek, in da so za zaščito potrebni trije odmerki cepiva.

Ali bi moralo biti torej cepljenje proti covidu obvezno?
Sem znanstvenik in ne politik. Kot znanstvenik rečem, da bi morali ljudi zelo spodbuditi k cepljenju. Ni namreč razloga, da se ne bi cepili, saj so cepiva, ki so na voljo – Pfizer, Moderna in AstraZeneca – ekstremno varna. Uporabili smo že več milijard odmerkov; hudih stranskih učinkov je bilo v primerjavi s to številko izjemno malo. Vemo torej, da so cepiva zelo varna in zelo učinkovita. Znano pa je že tudi, da lahko covid-19 pri nekaterih pusti dolgoročne posledice. Moja prijateljica na primer je v petdesetih letih in je koronavirusno bolezen prebolela lanskega marca. Čeprav je bila pred okužbo zelo aktivna, bila je plezalka, je še vedno na bolniški. Še vedno težko diha in nima energije. Določen delež prebolevnikov torej trpi za dolgotrajnim covidom.

Verjetnost stranskih učinkov po cepljenju je v primerjavi z možnostjo okužbe in z možnostjo dolgotrajnega covida majhna, zato ni razlogov, ki bi govorili proti cepljenju.

Mhm … Obvezno cepljenje da ali ne? Menim, da bi cepljenje moralo biti obvezno za določene skupine ljudi: na primer za zdravstvene delavce ali za tiste, ki negujejo starejše. Za splošno populacijo pa menim, da je spodbuda boljša od prisile.

Ena od težav je, da so vlade – prav gotovo v Združenem kraljestvu in tudi v Združenih državah Amerike – odgovor na epidemijo spolitizirale do te mere, da so ukrepi postali stvar zaupanja. Veliko ljudi pa svoji vladi ne zaupa. Iz čisto strokovnega vidika pa ni razloga, da se ljudje ne bi cepili.

Nekateri pravijo, da je razvoj cepiv proti covidu-19 potekal veliko prehitro in da gre za povsem novo in nepreverjeno tehnologijo. Kako odgovarjate na njihove pomisleke in strahove?
Ne, ne … Prvič: cepiva proti covidu niso nova. S tovrstno tehnologijo delamo že kar nekaj časa. S cepivi, kot sta cepivi družb Johnson in Johnson ter AstraZeneca delamo že najmanj deset let. Tehnologijo mRNK pa že kar nekaj let uporabljamo pri genski terapiji. Te tehnologije niso novost. Že res, da je bil postopek odobritve cepiv proti covidu pospešen, vendar zato nič lažji ali olajšan. Če primerjate število smrti zaradi cepljenja s številom smrti zaradi koronavirusne bolezni, boste videli, da ni nobene primerjave.

Še zlasti na družabnih omrežjih se širijo sporočila, da PCR-testi za novi koronavirus in njegove različice ne dajo korektnih rezultatov, da ne delujejo.
Seveda delujejo! Mislim, le zakaj ne bi!? Če je test pravilno načrtovan in izveden, potem deluje kot za vsak drug virus. Pri uporabi PCR-testa naletimo na dve težavi. Prva je povezana s tem, na kakšen način pridobimo vzorec. Za novi koronavirus SARS-CoV-2 največkrat vzamemo bris nosno-žrelnega prostora. Kar ni najlaže izvesti in je lahko nedosledno. Že lani so številni poročali, enako smo ugotovili tudi v našem laboratoriju, da je bolje, če virus pridobimo iz sline. In ne razumem, zakaj tega še vedno nismo spremenili. Druga težava pri testiranju z metodo PCR pa je, da je vzorec lahko onesnažen in lahko prikaže lažno pozitiven rezultat. Vendar je kljub temu test ekstremno natančen.

Povedali ste mi, da dobite zelo veliko vprašanj; tako od kolegov, strokovnjakov drugih strok, novinarjev in seveda vseh ostalih prebivalcev. Kaj vas slednji sprašujejo o testiranju?
Zanima jih, če testi zares zaznajo novi koronavirus SARS-CoV-2. Pogosto je tudi vprašanje, ali je virus že sploh kdo izoliral. Ljudje ne verjamejo, da novi koronavirus sploh obstaja. Seveda obstaja! Številni me sprašujejo tudi o varnosti cepiv; še posebej v povezavi s cepljenjem otrok. Veliko držav namreč že cepi otroke starejše od petih let. Zato naj ponovim: podatki kliničnih študij in tudi praksa kažejo, da so cepiva proti covidu ekstremno učinkovita in varna. Tudi sam sem starš, moji otroci so odraščali v času izbruhov ošpic, mumpsa in rdečk. Seveda te kot starša skrbi, vendar lahko rečem, da dokazi kažejo, da so cepiva varna in učinkovita. Druga stran te enačbe – da torej tvegaš okužbo in koronavirusno bolezen – je veliko slabša od cepljenja.

Ali so slabe epidemične razmere tudi v Veliki Britaniji zaostrile odnose med ljudmi.
Uro moramo zavrteti za nekaj mesecev nazaj, ko so pri nas razrahljali vse ukrepe za omejevanje epidemije. Takrat premier in vlada ljudem niso povedali, kakšne bodo lahko posledice tega sproščanja. Razglasili so "dan svobode" in ljudje so bili prepričani, da je epidemije konec. Sprostili so se. Vendar bi jih morali opozoriti, da se bo virus vrnil in naj bodo zato še vedno previdni. Ker so bili prebivalci v vmesnem obdobju manj pozorni, so zdaj prestrašeni, tudi razburjeni. Razpoloženje je slabo; in to že kar nekaj časa. Govorim za Anglijo, drugje v Združenem kraljestvu je lahko drugače. Težave se vlečejo že od brexita: polovica nas je bila za, polovica proti; kar nas je razdvojilo. Ljudje so od takrat jezni drug na drugega, epidemija pa je razmere le še poslabšala. Opazil sem, da so ljudje zdaj manj vljudni in manj potrpežljivi, manj civilizirani. Bolj so agresivni. Strah jih je; zaradi vseh novih pravil pa so tudi zbegani. Ukrepi se namreč zelo hitro spreminjajo, čemur je težko slediti. Med ljudmi prevladuje občutek, da za tiste na vrhu veljajo ena pravila, za vse ostale pa druga. Tako da … Razpoloženje v Veliki Britaniji ni dobro; trenutno nismo najbolj srečen košček sveta.