Svetovna javnost zadnje tedne budno spremlja dogajanje, povezano z Ukrajino, kjer so razmere vse bolj napete. V Beli hiši so prepričani, da je Rusija že pripravljena, da lahko vsak trenutek napade Ukrajino. Rusija navedbe o načrtovanju napada zavrača. Moskva je prejšnji mesec od ZDA in Nata v zameno za zmanjšanje napetosti na meji z Ukrajino zahtevala varnostne zaveze, da se zavezništvo ne bo širilo na Vzhod in da ne bo nameščanja ofenzivnega orožja blizu ruske meje. Rusija medtem kopiči orožje in vojake ob Ukrajini. Tudi Nato ima v pripravljenosti kopenske, zračne in morske sile, včeraj je Pentagona sporočil, da je 8500 ameriških vojakov v popolni pripravljenosti za takojšnjo premestitev v vzhodne članice Nata.

Sorodna novica Scholz in Macron žugata Rusiji s posledicami v primeru napada na Ukrajino

Prejšnji petek sta se v Ženevi srečala ruski zunanji minister Sergej Lavrov in njegov ameriški kolega Anthony Blinken, na srečanju sta se oba zavzela za nadaljevanje dialoga, Rusija pa ta teden pričakuje pisni odgovor ZDA na njene zahteve glede varnostnih zagotovil. Medtem so Britanci v nedeljo objavili informacije, da želi Kremelj v Ukrajini na položaju predsednika nastaviti proruskega voditelja, danes pa so tako Američani kot Britanci začeli umikati del svojega osebja in njihovih družin z veleposlaništev v Ukrajini.

Putin želi novo Jalto?

"S tem izsiljevanjem Nata in Zahoda želi Putin dejansko novo Jalto, ki naj bi mu zagotovila proste roke in popoln vpliv nad nekdanjim sovjetskim prostranstvom. To je glavni cilj ruske diplomacije in politike," pravi nekdanji Delov dopisnik iz Rusije Branko Soban. Kot pravi, je zadeva nevarna. "Za zdaj je še vse pri grožnjah, izsiljevanjih in ultimatih, kar seveda nevarno spominja na dogodke iz zgodovine: leta 1914 po atentatu v Sarajevu ali leta 1938, ko je Evropa popolnoma pokleknila pred Hitlerjem, ne da bi videla, kaj se bo dogajalo po Sudetih. Po malem pa zadeve spominjajo tudi na kubansko krizo, ki sta jo potem Hruščov in Kennedy rešila," postavlja stvari v zgodovinski kontekst.

"Evropa je spet na robu nove vojne, kar je zame katastrofa. Okupacija Krima je bila prva aneksija tujega ozemlja po drugi svetovni vojni, to se premalo poudarja. S tem Rusija kaže, da ne spoštuje mednarodnih pravil in sporazumov, ki jih je sama podpisala," je do Rusije oster Soban.

Vse je mogoče in nič ni izključeno, pravi nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Rusije Miha Lampreht in v isti sapi dodaja, da nas zdrava pamet nagovarja, da naj spopad ne bi bilo mogoč. "Je pa res, da je prav ameriški predsednik Joe Biden dal rahel pospešek in povzročil dodatno zmedo, ko je dejal, da je mogoča razprava in usklajevanje zaveznikov, kaj storiti, če bi Rusija uresničila "minor incursion", se pravi, če bi se odločila za "manjši vdor". Ampak roko na srce, Rusija je že v Ukrajini, je na Krimu in je na vzhodu Ukrajine, v samorazglašenih republikah Doneck in Lugansk. Svojevrsten politični pospešek je zdaj dala še stranka KPRF (Komunisti Genadija Zjiganova), da naj državna duma opravi razpravo o nujnem priznanju samorazglašenih republik. Tako ali tako pa je denimo že tudi ultranacionalist in vodja Liberalne stranke Vladimir Žirinovski ob koncu lanskega leta dejal, da bi Ukrajino napadel zgodaj zjutraj za novo leto, če bi bil sam predsednik države … To samo dodatno ponazarja nacionalni ruski politični sentiment, ki ga pa Putin uradno ne kaže," osvetli držo na širšem ruskem političnem prizorišču.

Dogodki, ki sovpadejo z OI

Ob tem Soban opominja na še en vidik. "Časi so nevarni tudi zaradi drugih izkušenj. Bližajo se OI v Pekingu. Leta 2008 je Rusija med poletnimi OI v Pekingu napadla Gruzijo, oči svetovne javnosti so bile takrat usmerjene na igre, Rusija pa je izkoristila priložnost in udarila po sosedi. Leta 2014 po OI v Sočiju je Rusija potem okupirala Krim in začela agresijo na Donbas. In zdaj smo znova pred olimpijskimi igrami. Ker je pozornost sveta usmerjena tja, se zadaj, kjer ni opazovalca, lahko zgodi marsikaj," meni dobri poznavalec dogajanja.

Rusija je na mejo z Ukrajino poslala že več kot 100.000 vojakov, tam kopiči tudi vojaško opremo. V zadnjih dneh prihajajo novice o umiku diplomatskega osebja in njihovih družin na več straneh. "Že nekaj dni prihajajo novice, da je Rusija umaknila člane družin svojih diplomatov iz Kijeva in Lvova. Ravno sinoči sem v Haaretzu prebral, da se Izrael pripravlja na evakuacijo 75.000 ukrajinskih Judov v primeru vojne. Stvari so napete, na razplet bo pa treba počakati. Ta jezik, ki ga uporablja Putin, ta jezik ultimatov, groženj in izsiljevanj ne napoveduje nič dobrega," pravi Soban.

Lampreht ob tem opominja na previdnost glede informacij, ki se pojavljajo v javnosti. "Novico zahodnih držav o umiku nenujnega diplomatskega osebja spremljam zadržano kot tudi zahodne vire, da naj bi Rusija želela politično inštalirati proruskega predsednika ali da naj bi ruski specialci načrtovali diverzije na ukrajinskem ozemlju, denimo napade na infrastrukturo ipd."

Kot pravi, se iz tega vira najbrž napajajo sorodne novice, da naj bi tudi Rusija načrtovala umik diplomatskega osebja iz Kijeva in Lvova, kar so v Moskvi odločno zanikali. "Tovrstne novice gotovo ne prispevajo k umiritvi razmer, jih pa seveda ne moremo v celoti prezreti. Tudi ukrajinsko zunanje ministrstvo je napoved umika zahodnega diplomatskega osebja označilo kot prehitro in kot znamenje pretirane previdnosti," še pravi.

Prav tako je Lampreht previden tudi do špekulacij, da je trenutek, momentum, zaradi zime primeren za ruski kopenski poseg, saj je zemlja zamrznjena in omogoča logistiko, medtem ko bi na pomlad tanki obstali v globokem blatu. "Ruska stran je sicer večkrat opozorila Zahod, naj ne širi nevarnih špekulacij o načrtovanem napadu. Po drugi strani pa svoje vojaške koncentracije (pribl. 100.000 vojakov in težke oborožitve) ob meji ni umaknila. Nasprotno, zdaj z Belorusijo načrtuje tudi obsežne vojaške vaje na ozemlju zadnjega avtokrata v Evropi, Lukašenka. Tam naj bi bile že tudi posebne protiraketne enote S-400 (ruski raketni sistem za zgodnje odkrivanje) ipd… Sam Lukašenko je že prosil Putina, naj na beloruskem ozemlju namesti jedrsko orožje. Rusi, recimo predsednik odbora za obrambo v državni dumi Andrej Kartapalov, pravijo, da bo Moskva ustrezno ukrepala, če bo Nato krepil svoje vzhodno krilo. In ni naključje, da je Jens Stoltenberg, prvi mož Nata, ki je predvsem obrambno zavezništvo, danes dejal, da so enote Nato v pripravljenosti z nujnimi ukrepi, da zaščitijo zaveznike."

Oba sogovornika poudarjata eno dejstvo: v teh dneh govorimo o morebitnem napadu Rusije na Ukrajino, a napad Rusije na Ukrajino se je že zgodil. Vse, kar se dogaja, je namreč po njunem mnenju le nadaljevanje dogodkov z leta 2014. Kot je znano, je leta 2014 po pritisku Moskve takratni prorusko usmerjeni predsednik Ukrajine Viktor Janukovič odstopil od podpisa pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Sledili so množični protesti na Majdanu v Kijevu, ki je izzval ruski odgovor in okupacijo Krima in napad na Donbas, kot strne dogajanje Soban.

Marca 2014 je na referendumu več kot 1,5 milijona volivcev odločalo, ali naj se Krim pridruži Rusiji ali naj ostane v Ukrajini. Skoraj 97 odstotkov volivcev je podprlo priključitev k Rusiji. Evropska unija ni priznala izidov referenduma, označila ga je za nezakonitega in nelegitimnega.

"Večina Ukrajincev, to je dejstvo, noče biti pod Rusijo, želijo biti del Evrope. Zahod Ukrajine z Lvovom je bil del Avstro-Ogrske, to je bila Galicija, kjer so umirali tudi slovenski vojaki. Želijo biti del Evrope. Za Rusijo je pa ta Ukrajina strateško pomemben del ozemlja, to je "buffer" cona (op. vmesno območje) med Natom in Rusijo. Ukrajinci so se začeli zaradi te ruske izkušnje zbliževati z Zahodom, edina sila, ki jih lahko zaščiti, je Nato," ukrajinsko stališče razloži Soban.

Zakaj prihaja do takih napetosti ravno zdaj? Soban pojasnjuje, da se je v zadnjih letih začelo veliko govoriti o približevanju Ukrajine Natu. Ob tem medklic: leta 2008 je takratni generalni sekretar Nata Jaap de Hoop Scheffer dejal, da bo Ukrajina nekoč članica Nata. "To govorjenje o približevanju Natu je v Moskvi povzročilo novo hudo kri," opominja Soban in ob tem spomni na lanski Putinov esej. "Julija lani je Putin napisal en dolg esej, ki je šel pri nas preveč mimo, na Zahodu pa so ga podrobno brali. V njem, poenostavljeno in na kratko povedano, razlaga, da Ukrajina ni nobena država, da Ukrajinci niso noben narod, da sta Ukrajina in Belorusija večni del velike Rusije."

"Trump je hotel postati Putin"

Na drugi strani so ZDA. Biden, ki v prvem letu vladanja na številnih področjih ni upravičil zaupanja Američanov in tudi velikega dela preostalega sveta, se zdi glede Ukrajine odločnejši kot glede drugih vprašanj. Zakaj? Kot pravi Lampreht, ima Biden z Ukrajino poseben odnos. "Ne gre pozabiti, da je bil njegov sin Hunter tam zaposlen, ko je bil Joseph Biden podpredsednik ZDA in obstajajo domneve, da je bila družina vpletena v finančne malverzacije. Samo spomnimo, da je bila zadeva "Ukrajina" tudi del procesa v sicer neuspešnem glasovanju o nezaupnici proti predsedniku Donaldu Trumpu. Demokrati so s pomočjo neimenovanega ameriškega žvižgača razkrili, da naj bi Trump večstomilijonsko finančno in vojaško pomoč Ukrajini pogojeval na način, da bi Zelenski omogočil kazensko preiskavo zoper sina Joeja Bidna, se pravi Trumpovega političnega tekmeca v boju za nominacijo na predsedniških volitvah leta 2020."

Soban meni, da se Biden, ki se spoprijema z več notranjepolitičnimi težavami, z Rusijo ne bi ukvarjal, a se zaradi zaostrovanja razmer mora. Hkrati pa Bidnovo retoriko, ki je bila nenavadna, ko je rekel, da: "Če bo velik napad, bo velik odgovor, če bo majhen napad, pa majhen odgovor", vidi kot odgovor na Trumpovo politiko. "Trump je bil velik navdušenec nad Putinom. Ko je postal predsednik ZDA, je bila njegova ideja postati neke vrste ameriški Putin. Fasciniran je bil nad Sovjetsko zvezo, nad Gorbačovom, Putinom, že v sovjetskih časih je sanjal o gradnji hotelov, ampak noben projekt se mu ni uresničil, razen tekmovanje za Miss Universe. Zakaj je hotel postati Putin? Točno zaradi tega, kar Putin počne doma: na volitvah lahko goljufaš brez kazni, prepoveš preglednost, prepoveš vtikanje pravosodnih organov v tvoje početje, to je bil Trump," je oster. Bidnov odgovor je po tej plati po njegovem mnenju pričakovan, je odgovor na Trumpovo politiko. "Hkrati pa mislim, da bi se rad Biden čim prej znebil ruskega vprašanja, ker ima na grbi hujše druge stvari. Če Rusija vnovič napade Ukrajino, si upam trditi, da bo Ukrajina v tem boju ostala sama, brez izdatnejše zahodne pomoči, razen orožja, ki ga pošiljajo v Ukrajino."

Ob tem Lampreht doda, da gre pri ZDA do Ukrajine za zelo kompleksno geopolitično zadevo, na katero je svojčas opozoril sekretar za državno varnost Carterjeve administracije Zbigniew Brzezinski, ko je dejal, da je razpad Ukrajine lahko največja nevarnost po koncu hladne vojne. Spopad bi šel namreč po ločnici reke Dneper.

Hkrati je po mnenju Lamprehta nevarna teza, da bi Rusija utegnila zaščititi svoje "rojake" v bližnjem zamejstvu. "Termin 'bližnje zarubežje' je še vedno tako aktualen kot ruska interesna območja. In ZDA na to pač opozarjajo in tega ne sprejemajo. Zavedajo se namreč, da so, ko je Rusija leta 2014 anektirala Krim, storile napako. Na sestanku v Parizu 29. marca tistega leta tedanji državni sekretar Kerry in njegov kolega Lavrov o tem sploh nista govorila, ker Rusija tega ni hotela dati na dnevni red. Odtlej sta ameriška in politika EU-ja drugačni in vsaj verbalno (kot tudi s sankcijami) ostrejši."

Moskva ne spoštuje sporazumov, ki jih je sama podpisala

Ob tem oba opominjata na budimpeški memorandum iz leta 1994, v katerem sta se Rusija in Ukrajina dogovorili, da so meje Ukrajine nedotakljive, v zameno se je Ukrajina odrekla jedrskemu orožju oz. ga je izročila Rusiji kot naslednici Sovjetske zveze. Leta 1997 sta državi podpisali tudi sporazum o sodelovanju in prijateljstvu z Ukrajino, s katerim je imela Rusija zajamčeno vojaško oporišče v Sevastopolu še naslednjih nekaj desetletij. A kot poudarjata sogovornika, se zdi, da je Putinova Rusija memorandum in druge sporazume pozabila. Z zdajšnjim dogajanjem Rusija kaže, da ne spoštuje sporazumov, ki jih je sama podpisala, ji očita Soban. "Iz Ukrajine želijo narediti poslušno kolonijo."

Lampreht ob tem poudarja še en vidik: notranjepolitične razmere v Ukrajini. "To je pokazalo tudi nedavno priprtje prejšnjega predsednika Porošenka, ki mu želijo ob vrnitvi v domovino soditi zaradi domnevne izdaje, ker naj bi trgoval z uporniki z vzhodnih ozemelj … Sam je predsednika Zelenskega označil kot nesposobneža."

Nenavadna poteza Londona

Nedeljsko razkritje Londona, da želijo Rusi v Ukrajini nastaviti prokremeljskega Murajeva, je bila nenavadna poteza, običajno te informacije ne pridejo v javnost. Zakaj se je London odločil za tak korak? "Zdi se, da je Združeno kraljestvo, takoj za ZDA, najbolj aktivno v t. i. zadevi 'ruska agresija na Ukrajino'. Tako v smislu diplomacije kot tudi pošiljk vojaške in tehnične pomoči Kijevu. London je bil vselej zelo dobro obveščen, sam bi tvegal z oceno, da je takšna proaktivnost vsaj trenutno premo sorazmerna tudi z afero Boris Johnson in 'zabava na Downing Streetu', ki je rezultirala v odločnih zahtevah opozicije in dela vladajoče stranke za njegov odstop z mesta premierja," pravi Lampreht. Odvračanje pozornosti z domače afere gre Johnsonu torej na roko. "Hkrati pa ima Združeno kraljestvo po odhodu iz EU-ja bolj proste roke v zunanjepolitični dejavnosti kot EU in je zato bržda tudi med prvimi v oceni ali v špekulacijah glede stanja v odnosih med Kijevom in Moskvo."

Soban glede poteze Londona opomni na še eno preteklo dejanje. "Razumem jo tudi kot odgovor na rusko potezo, ker je Lavrov pred nekaj meseci objavil vsebino pogovorov s francoskimi in nemškimi diplomati, ki so potekali za zaprtimi vrati. Tako je razgalil politiko zahodnih držav. Zdaj so se Britanci odločili za podoben korak. Bistvo britanskega sporočila je dejstvo, da je cilj Rusije postaviti v Kijev svojega človeka. Prej je bil to Viktor Janukovič, ki mu je svetoval Trumpov prijatelj Paul Manafort. Ta je tudi Janukoviča pehal v objem Putina. Trump ga je zadnji dan svojega mandata pomilostil."

Ko govorimo o širši perspektivi dogajanja, Lampreht opomni na še eno možnost. "Ena od velikih intrig, ki visi v zraku, je tudi ta, da naj bi se kitajski in ruski predsednik Ši in Putin lahko dogovorila o sočasnem posegu; kitajskih enot v Tajvanu in ruskih v Ukrajini!"

Kakšna je vloga EU-ja, ki nima enotne zunanje politike?

Visoki zunanjepolitični predstavnik EU-ja Josep Borrell je prejšnji teden dejal, da smo na pomembni prelomnici, ko se bo pokazalo, ali je Unija politična igralka. EU se je po njegovih besedah pripravljen odzvati na vsakršno agresijo, a naravna pot delovanja je zanj pot dialoga in pogajanj. Pripravljen je na nadaljnji dialog z Rusijo, a ne za ceno svojih vrednot, je dodal Borrell. "Borrell vztraja pri iskanju rešitve po načrtu dogovorov Minsk II, da so prebivalci območja konflikta dejavnik, da se je o njihovi usodi treba pogovarjati na način izvedbe političnih reform, ob zavezi, da Rusija ne bo več podpirala proruskih separatistov. Tam je zahteva o umiku tujih vojakov in vojaške opreme! Žal se doslej ni uresničilo nič od tega in pogovori normandijske četverice, Ukrajine, Rusije, Nemčije in Francije, so popolnoma zastali. Morda bo ob novi nemški vladi in ob francoskem predsedovanju svetu EU-ja kaj bolje," se sprašuje Lampreht.

Evropa želi biti dejavnik, ko gre za vprašanje varnosti na stari celini, in opozarja, da kakršni koli dogovori velikih v slogu nove Jalte niso sprejemljivi. Tukaj pa spet trčimo na obrabljeno frazo, da ima EU res skupno zunanjo politiko, nima pa enotne zunanje politike. Hkrati je dejstvo, da tudi v vojaškem smislu ne more biti dejavnik, ocenjuje Lampreht. Enako meni tudi Soban: EU ima 27 evropskih zunanjih politik, kar Putin ves čas s koristjo izkorišča. Vrha EU-Rusija ni bilo že leta, Putin se sestaja samo s posameznimi članicami. "To je taktika razbijanja enotnosti. Neodvisni evropski svet za zunanje odnose je svoje prvo poročilo, ko je začel delovati pred 15 leti, namenil prav odnosom med Rusijo in EU-jemu. Kot so zapisali, po potezah Donalda Rumsfelda še nihče ni razdelil Evrope tako kot Putin."

Rusija noče Natovih vojakov na svojih mejah, po drugi strani pa Nato, če pogledamo vso zgodovino od padca Berlinskega zidu naprej, nikoli ni resneje ogrožal Rusije, je jasen Soban. "V mednarodnem pravu velja, da se lahko vsaka država svobodno povezuje in odloča o tem, s kom bo sodelovala in kje bo članica. Rusija te pravice tem novim državam v soseščini, ki se hočejo povezovati z Zahodom, ne dovoli, kar je poseganje v njihovo suverenost in tudi njihovo ozemlje."

Kako naprej?

V petek sta se, ko že rečeno, sestala Lavrov in Blinken. Lampreht meni, da je za prihodnost najbolj relevantno, kar sta se dogovorila na tem sestanku. "Ne gre pozabiti odtenka, na sestanku je Blinken ruskega kolega nagovoril z "Dear Sergei"… ZDA so obljubile Rusiji, da bo do konca tega tedna pisno odgovorila na rusko zahtevo z dne 17. decembra 2021. Rusi so ta seznam poslali tako na sedež Nato kot v Belo hišo. Po tem ameriškem odgovoru bo tudi bolj jasno, kam bo šel razvoj dogodkov, in do takrat ostaja v igri tudi sovražna retorika. Tudi izjava, da bo odgovor ZDA in zaveznikov v primeru vojaške agresije v Ukrajini "enoten, hiter in resen" in da ostajajo odprte vse možnosti. Ne glede na to, upanje za deeskalacijo torej ostaja."