V podkastu Številke je rdeča nit osme sezone beseda osebno. Tokratna gostja je Marta Kos, ki je pred meseci zagnala združenje Ona ve, ki želi izenačiti delež pojavljanja žensk in moških v medijih in javnih nastopih. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora, v katerem razloži razloge za ustanovitev, razmišlja pa tudi o drugih temah: od novinarstva, športa pa do diplomacije.

Pred nekaj urami (pogovor je bil posnet v sredo, op. a.) ste se vrnili iz Švice, kjer živite. Kako pogosto menjate ti lokaciji?
Poskušam vsaj enkrat na dva meseca. Dejansko so še vsi moji prijatelji in družina tukaj. Pogrešam utrip Slovenije, kakovost življenja se mi zdi v Sloveniji boljša, kot je v Švici. Miselnost ljudi je drugačna, izjemno pogosto komaj čakam, da se vrnem domov.

Frekvenca potovanj je velika.
Drži, ni pa tako daleč. Vožnja z avtom traja nekje med osmimi in devetimi urami. S tem tudi ohranjam stike. Opazila sem, da prej nikoli nisem uporabljala izraza 'domovina', zdaj pa ga vedno bolj. Pred kratkim sem bratu napisala, da se vidiva v domovini. Malo je čudno odvrnil, 'češ, kaj se greš ta mala. To je bila vedno tvoja domovina, zakaj to poudarjaš?'

Sorodna novica Znanje je trenutno težje dostopno, kot je bilo v moji mladosti

Občutek imam, da podobno razmišljajo številni, ki so gostovali v tej oddaji, pa so del življenja preživeli v tujini in šele tam ozavestili, kako nam je v resnici v Sloveniji lepo (od življenjskega standarda, lepe narave do zdravstvenih in socialnih pravic).
Drži, to še posebej velja za Švico, ki je zelo bogata in draga država. V njej je vse urejeno in vlada red. Kljub temu pa so stvari, ki so v Sloveniji boljše. V Švici si marsikatera družina ne more privoščiti, da bi dala otroka v vrtec, ker je to preprosto predrago. V Švici si ženske velikokrat ne morejo privoščiti, da bi šle v službo ali pa delajo z zelo skrajšanim delovnim časom. Pri nas je ta socialna mreža drugačna, pa ne samo formalna od države, ampak tudi osebna. Poznam švicarsko družino, kjer so stari starši že vnaprej povedali, da ne bodo čuvali vnukov. 'Vi ste jih rodili, vi jih imejte.' Verjetno je tudi kakšen tak primer v Sloveniji. V grobem pa se mi zdi: več kot smo v tujini, bolj romantično gledamo, kaj se dogaja doma v Sloveniji, včasih pa tudi malo bolj kritično.

Znana je misel ob slovenski osamosvojitvi, da naj bi postali druga Švica. Ali o tem vzoru kdaj pripovedujete v Švici?
Velikokrat jim povem, da je bila Slovenija v nekdanji državi imenovana za jugoslovansko Švico, se pravi najbolj razviti del države. Z osmimi odstotki prebivalcev smo ustvarili več kot četrtino BDP-ja in več kot tretjino celotnega izvoza. Potem drugače gledajo na nas. Hitro smo odstopili od te vizije, v določenih pogledih je to tudi prav. Švice takrat še nisem tako dobro poznala, kot jo danes. Verjetno smo gledali skozi ekonomske kategorije. Imajo visoke plače, povprečna mesečna neto plača znaša 5300 evrov. Kaj vse morajo s tem plačati, pa je druga stvar. 'Bodimo druga Švica' smo verjetno zato gledali skozi visoke plače in številke, nekoliko manj pa skozi način življenja. Švico doživljam kot deželo skrajnosti. Na eni strani je izjemno inovativna in strpna do tujcev. Dva milijona in pol prebivalcev od 8,5 milijona je tujcev. Populacija se jim je v zadnjih 20, 30 letih povečala. Druga plat pa je ta, da znajo biti 'zategnjeni', ko gre za medsebojne odnose, sproščenost in sprejemanje tujcev v domove. Slovenija bi lahko marsikaj še prevzela od Švice, marsikaj pa bi lahko dali mi tej državi.

Sorodna novica Marta Kos: "Ženske ne potrebujemo prednosti, želimo le enakost"

Pred kratkim ste zagnali pobudo Ona ve, ki želi izenačiti odstotek pojavljanja moških in žensk v medijih. Včasih pomislim, zakaj je to sploh še tema v 21. stoletju. Kaj vas je predramilo, da ste se tega lotili?
Me veseli, da tako razmišljate. Najbolj bi bila vesela, če se nam nikoli ne bi bilo treba ukvarjati z 8. marcem. Na živce mi gre, ker je to dan žena, in ne žensk. Še vedno se moramo pogovarjati o razlikah v plačah med ženskami in moškimi. Na papirju se je marsikaj v zadnjem času izboljšalo. Zakoni in predpisi niso tisto, kar bi zagotavljalo enak položaj žensk v družbi. Morajo se zgoditi spremembe v družbi, kulturi in vrednot. Ampak v zadnjem času, kar je bil tudi impulz za ustanovitev združenja Ona ve, doživljamo retradicionalizacijo družbe. Ko so naše smučarke skakalke osvojile zlato medaljo, smo slišali (če karikiram), da naj gredo za štedilnik. Eden od profesorjev na katoliški gimnaziji je rekel, da ženske spadajo v kuhinjo, naj rojevajo otroke in hodijo v cerkev. Je čas, v katerem se položaj žensk slabša. Spet se pogovarjamo, ali bomo obdržali pravico do splava. Že leta se pogovarjamo, da je na vodilnih položajih vedno več moških. V združenju Ona ve smo globalno za enakost, lotili pa smo se majhnega, a pomembnega segmenta. Na področju udeležbe spolov v medijih in javnih dogodkov ste v prevladi moški. Če nas je približno polovica moških in žensk, zakaj so potem patriarhalni vzorci še vedno tako močni, da se ta razmerja ohranjajo. V Sloveniji nismo slabi pri razlikah v plačah, a razlike še vedno obstajajo. Prav tako nismo slabi na področju žensk v gospodarstvu, na vodilnih položajih je 22 odstotkov žensk. Ne zdi se mi, da bi imele ženske v medijih slab položaj, ampak lani je bilo v tiskanih medijih 24 odstotkov ženk in 76 moških. Verjamem, da nismo družba, ki bi v svojem bistvu bila nasprotujoča udeležbi žensk v družbi. A zakaj se to dogaja?

Delujete nekaj mesecev. Se je v tem času razmerje kaj spremenilo?
Ne vemo še, merili bomo enkrat letno, in sicer na začetku druge polovice leta. Upam, da se bo delež povečal. Izjemno pozitivno sem presenečena nad odzivom večine medijev, in sicer v smislu 'mi smo že dober primer'. Na Radiu Slovenija je zelo velik delež kandidatk za ime tedna, nad 24 odstotki je tudi delež žensk v oddaji Nedeljski gost. Predvsem pa je bilo zavedanje, da imamo vpliv na to, da bi bilo več žensk. Slišim očitke, zakaj bi bilo več žensk, naj se stvari dogajajo po 'normalnem toku'. A tu je bistvo, če to pustimo, ste moški vedno na boljšem. Nič nimam proti moškim, te težave ne bomo rešili brez vas. Če v medijih nastopa bistveno več moških, potem dobimo razlago sveta doma in v tujini pretežno skozi moška očala, skozi njihov vrednostni sistem, skozi njihovo razumevanje sveta, ki je v večini primerov drugačno. Tudi tukaj gre za pluralizem mnenj. Na neki način je kar nekaj razlogov, zakaj se to dogaja. Nekateri spadajo tudi v segment tega, da moramo reči, da smo same krive. Zanima me, kakšno je to razmerje v vaši oddaji?

Oddaja poteka osmo sezono. V začetku se tega nisem spraševal in vse pustil (z vašimi besedami) normalnemu toku, razmerje prve sezone je bilo zelo enostransko v korist moških (28:5). V zadnjih letih pa sem to ozavestil, razmerje je od takrat 50:50. Imam pa občutek, da se ženske pri sebi pogosto čutijo nekompetentne, čeprav njihovo delo priča drugače. Imate tudi vi tak občutek, ko ste začeli sestavljati mrežo, v kateri je zdaj več kot 200 strokovnjakinj?
Razlog, ki ste ga navedli, je eden največjih. Ženske smo očitno bolj samokritične kot moški. Nataša Briški z Metine liste, ki je naš partner, pravi, da je nekajkrat težje dobiti žensko za gostjo, kot pa moškega. Razlogi so enaki, kot jih omenjate vi. 'Ali sem res dovolj dobra? Morda obstaja kdo drug, ki bi bolje obvladal to temo.' Moški ste pogumnejši in samozavestnejši. Velja pogosto, kot so ugotavljali pri prijavah za razpise. Karikiram: deset pogojev je v razpisu, moški se prijavijo tudi, če jih izpolnijo samo šest, ženske pa, če jih izpolnjujejo devet. Drugi pomemben razlog pa se mi zdi tudi ta, da nas ženske predvsem v vizualnih medijih vedno ocenjujejo bolj po zunanjosti kot pri moških (pričeske, krila ...). Marsikatera ženska se ustraši tudi tega in se ne želi izpostavljati tem kritikam. Manjka nam samozavesti, zato imamo v združenju tudi načrt, da te strokovnjakinje usposobimo za nastope posebej na radiu, televiziji in javnih dogodkih.

Sorodna novica Tokac: "Nisem več rokenrol žival. Uživam miniaturno, a kvalitetno."

V rubriki Štafeta vam je vprašanje postavil gost prejšnje epizode Tokac, ki je takoj pobrskal po spletni strani Ona ve in se najprej pošalil "Kaj najraje skuhate in ali nam lahko zaupate kakšen dober recept? (Seveda mišljeno kot šala in odziv na pozive, da ženske sodijo le za štedilnike)". Ali tovrstne šale sicer razumete kot del problema?
Seveda je odvisno od tega, kdo jih izreče. Gospoda Tokaca ne ocenjujem kot nekoga, ki bi imel kaj proti ženskam. Njegovo vprašanje je hudomušno. Popolnoma nič ni narobe, ko je ženska za štedilnikom, če sama tako želi. Popolnoma nič ni narobe, če ženska rodi otroka in ostane doma, če sama to želi. Če pa je prisiljena ostati doma ali pa iti za štedilnik, ker njen mož tako želi ali ker nima siceršnjih možnosti, da bi bilo drugače, takrat pa je to problematično. Za gospoda Tokaca pa: imam moža, ki zelo rad kuha in je več za štedilnikom. Tudi sama rada kuham zlasti jedi, ki me jih je naučila mama, in stvari, ki jih ne dobite v restavraciji, kot so kipniki in povitniki. Zelo dobro mi uspejo buhteljni.

Tokac pa vas resno sprašuje: "Ali ste bili tudi sami kdaj deležni slabših odnosov ali vrednotenja zgolj zato, ker ste ženska?"
V Sloveniji ne, v tujini pa. Preden sem šla v diplomacijo, sem delala za švicarsko korporacijo Gustavkäser Training International, kjer do praktično sredine 90. let ženske sploh niso smele biti 'coachinje' oziroma zaposlene v podjetju. Ustanovitelj je rekel: 'Kdo pa bo poslušal ženske?' Se pravi, izrazito konservativno. Ko sem bila v procesu izbora voditeljice treningov, sem pri dveh kolegih doživela tako situacijo: ko sem prišla na zajtrk, sem se želela usesti k njima, pa sta mi rekla, da bosta sedela sama in da ne želita moje družbe. To ima velikokrat opravka s posamezniki. Švica je izrazito konservativna država, ko gre za odnos do žensk. Šele leta 1971 so dobile volilno pravico, pozneje jo je dobil le Lihtenštajn. Oba s takratnim možem sva delala v tej korporaciji, zato so me pogosto obravnavali kot njegovo ženo. Pa sem jim hitro dokazala, ko sem bila v šestih letih petkrat zapored izbrana za najboljšega trenerja na svetu v njihovi korporaciji, se pravi v več kot 40 državah.

Bili ste slovenska veleposlanica v Nemčiji in Švici. V igri asociacij ste zapisali, da je 'diplomacija spretnost, ki dela države velike ali majhne'. Vojne razmere v Ukrajini so torej kot lakmusov papir za male in velike?
Zelo lepo ste povedali. Diplomacija je doživela velike spremembe. Velikokrat govorimo o javni diplomaciji, kar je paradoks. Diplomacija je vedno delovanje v ozadju v korist države. Slovenskim diplomatom ni preprosto biti dober predstavnik Slovenije, ker morajo zagovarjati stvari, s katerimi se sami pogosto ne strinjajo. Na vsakem področju je dobro, če je približno enako število žensk in moških v diplomaciji. V politiki so ta razmerja bistveno slabša. Morda bi bilo danes na svetu drugače, če bi bilo v politiki več žensk kot moških.

Kaj mora obvladati dober diplomat?
Dobro mora biti informiran o tem, kaj se dogaja v državi gostiteljici kot tudi doma. Biti mora dober komunikator in prezentator. Pomembno je, da lepo govori in predstavlja svojo državo. Biti mora sposoben analitik, sposoben navezovanja odnosov z ljudmi, mora se znati mrežiti. Predvsem mora biti radoveden, kaj drugi ljudje govorijo o temi, obvladati pa mora tudi jezik države gostiteljice. Imamo veliko diplomatov, ki delajo v državi, pa ne znajo njihovega jezika. Kako naj potem spremljajo njihove medije? Ne morejo.

Koliko pa je lobiranja? Včasih v filmih vidimo prizore, ko želi nekdo neformalno predati neke informacije, za katere upa, da jih bo sprejemnik takoj pograbil in poslal naprej.

Ne tolikokrat. Po navadi takoj dobiš signal. Če ti nekdo reče 'to povem samo tebi in prosim zadrži zase, tole je osebno', potem je to ena od informacij, za katero gotovo želi, da jo sporočiš naprej po bolj varnih kanalih.

V življenju ste počeli ogromno različnih stvari. Se nikoli niste videli v vlogi, da bi 40 let opravljali isto službo?
Eno od mojih gonilnih sil je radovednost, tudi zaradi tega sem se lotevala včasih popolnoma novega dela, kjer sem se morala še veliko naučiti. Tudi to je moj motivator − ne obstati na eni ravni znanja, ampak iti naprej. Edino novinarka bi lahko bila tudi 40 let. Novinarsko delo je tako zanimivo, saj se lahko opravlja na veliko številu področij, pri kakšnem drugem poklicu pa ne bi zdržala.

Rdeča nit te sezone je beseda osebno. Kaj najbolj osebnega bi lahko povedali, česar ne ve prav vsak, ki vas pozna, pa bi lahko še vedno delili z bralci in poslušalci Številk?
Osebno naj kdaj ostane tudi osebno, še posebej na družbenih omrežjih. Tega pa res ne ve veliko ljudi − rada imam pelinkovec. Ljubezen do pelinkovca sem prenesla na nekatere švicarske prijatelje. Švicarji imajo težko hrano, ko sem imela težave z želodcem, so mi ponujali zeliščni liker. Enkrat pa sem jim rekla, da bom sama prinesla nekaj iz Slovenije. Pelinkovca nisem pila približno 25 let. Zdaj ga ponovno in ga vedno znova prinesem v Švico s koščkom ledu in limeto, to je zdaj postal pravi hit. To je čisto osebno. Danes je pepelnična sreda, že 19. leto zapored začenjam post, do velike noči ne jem mesa, sladkarij in kruha ter ne pijem alkohola. Včasih s tem razburjam ljudi okoli sebe ("zaradi enega kozarčka te ne bo vrag vzel"), a se tega držim.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Marta Kos govori še o naslednjih temah:
− Različno doživljanje pandemije v Švici in Sloveniji.
− Švica in čokolada skozi prizmo številk.
− Švica in 243 njihovih bank.
− Švica in dežela referendumov.
− Švica in njihov narodni heroj: Roger Federer.
− Razlike med enakopravnostjo in enakovrednostjo.
− Razmerje med številom slovenskih veleposlanikov in veleposlanic.
− Je diplomacija lahko tudi brezzoba?
− Zgodba, ki povezuje Donalda Trumpa, Aleksandra Čeferina in Danila Türka.
− Plavanje in disciplina.
− Zakaj je danes težko biti novinar.
− Zaradi Jurija Gustinčiča se je odločila za študij novinarstva.
− #PohvalaNaDan