V dneh, ko ves svet gleda proti Ukrajini, nam znova prihaja na misel pisatelj Jurij Andruhovič, nagrajenec Vilenice leta 2017. Je tudi karizmatičen družbeni aktivist, ki se že desetletja oglaša ob vseh večjih pretresih v državi, neprizanesljiv do slabosti lastnega naroda in seveda tudi do drugih.

Trenutno je z ženo v domačem mestu Ivano-Frankivsk na zahodu Ukrajine, kjer je po raketnem napadu na letališče razmeroma mirno, prihajajo pa begunci. Za Radio Slovenija ga je poklical novinar Vala 202 Gašper Andrínek, prispevek pa je pripravil Vlado Motnikar:

Pisatelj, pesnik in esejist Jurij Andruhovič spada med tiste razumnike, ki Ukrajino brez dvomov umeščajo v srednjeevropsko kulturno sfero in v evropski vrednostni sistem, čeprav se zaveda, da je to velika država, razpeta med dve kulturi, dve mentaliteti. V pogovoru z Gašperjem Andrínkom je izpostavil predvsem ukrajinsko identiteto in vlogi umetnosti oz. kulture v vojnih razmerah.

"Kultura je za idejo identitete zelo pomembna. Kaj pomeni biti Ukrajinec? Pri tej vojni gre v večini za obrambo naše kulturne in s tem tudi politične identitete. Putin je prepričan, da smo Ukrajinci del njegovega 'Ruskega mira' – ruskega sveta, vendar se mu niti ne sanja, kaj smo Ukrajinci. Smo povsem drugačni od Rusov," pove pisatelj.

Ob podelitvi nagrade vilenica pred petimi leti je Andreja Kalc za radijski literarni večer prevedla odlomek iz Andruhovičevega eseja iz leta 2015. V teh dneh je prav srhljivo aktualen:

"Še pred mesecem in pol ali pred dvema mesecema je na spletu krožila dobra anekdota iz Odese. Takole gre.
Srečata se dva Odešana.
’Veš,’ pravi prvi, ’jaz se že bojim na glas govoriti rusko.’
’Zakaj? Se bojiš naših nacionalistov, Banderovcev?’
’Ne, bojim se, da me bo hotel Putin obvarovati.’
Prvega maja sem šalo povedal svojim nemškim prijateljem, ki so jo takoj razumeli in smo se skupaj nasmejali. Še dobro, da mi je to uspelo narediti prvega. Kajti naslednji dan se na ta račun že ne bi smeli več smejati."

Jurij Andruhovič pravi: "Danes imamo eno samo izrazito potezo: smo branitelji svoje dežele, svojih domov. Smo zelo domoljubni, imamo pa tudi zelo dober smisel za humor, trenutno je to črni humor. Pojavilo se je veliko novih šal in smešnih videoposnetkov. Ljudje so zelo umetniški; a ne govorim o umetnikih, temveč o prostovoljcih, o vojakih, aktivistih, novinarjih … Med novejšimi velikimi zgodovinskimi dogodki v Ukrajini moram omeniti oranžno revolucijo leta 2004; najbrž se spominjate, kako umetniška je bila. Verjetno je šlo za zadnji karneval med političnimi revolucijami v postkomunistični Evropi. Druga revolucija, revolucija dostojanstva v letih 2013 in 2014, je prinesla novo kakovost v ukrajinski družbi; ljudje niso pokazali le pripravljenosti na manifestacije, temveč tudi na žrtve. Pripravljeni so bili žrtvovati svoja življenja, svoje zdravje, da bi rešili druge. Pripravljeni so bili slediti svojim sanjam. Rekel bi, da so danes Ukrajinci veliki sanjači."

In o čem sanjajo Ukrajinci danes?
"Predvsem o tem, da bi živeli v miru," odgovori Jurij Andruhovič. "Tokrat moramo zmagati in tudi bomo. Sanjamo o normalnem življenju. O tem, da bi imeli vse, kar imajo drugi normalni civilizirani ljudje v drugih državah. Da bi potovali, se srečevali s prijatelji, se učili tujih jezikov, se še bolje naučili maternega jezika, da bi brali dobro poezijo, pili dobro vino in poslušali dobro glasbo. Smo čisto taki kot drugi ljudje na tem svetu in nočemo vojne. Toda sovražnik nam je vsilil vojno in prisiljeni smo se upreti in zmagati."

Iz obsežnega literarnega opusa Jurija Andruhoviča sta v slovenščino prevedena njegova romana Dvanajst krogov in Moskoviada, poleg njiju pa še pesniški snopič Priigraj si še pol ure.