Toda zdaj bo v Stožicah zaigral v dresu Reyerja iz Benetk, s katerim se bo Cedevita Olimpija (sreda ob 20.00) pomerila v Evropskem pokalu. Morgan, 203 centimetre visoki center, je januarja z Venezio sklenil pogodbo do konca sezone. Predtem je bil v lanski sezoni član Unicsa, med potjo v Evroligo – kazanska zasedba je zaigrala v finalu Evropskega pokala – pa se je na srečanju polfinalne serije z Virtusom huje poškodoval. Moral je na operacijo kolena, med okrevanjem pa je ostal brez pogodbe za prihajajočo sezono, hkrati pa slovenski reprezentanci ni mogel pomagati na olimpijski misiji. Z veseljem je spremljal, kako so evropski prvaki prišli vse od olimpijskega polfinala, čeprav je priznal, da mu je bilo hudo, da ni mogel igrati v Tokiu.
Če bo priložnost, bi še kdaj rad zaigral za Slovenijo, prav tako pa ne skriva želje, da bi mogoče nekoč znova oblekel dres Olimpije. V sezoni 2017/18 je 30-letni košarkar že uspešno nastopal v zmajevem gnezdu. Čeprav že igra, še vedno ni pravi Jordan Morgan, kakršnega smo bili vajeni v najboljši izvedbi, ko se je pod obročem z odločnostjo, agresivnostjo in osredotočenostjo izkazal tako v napadu kot v obrambi. Glavni cilj je zdaj, da popolnoma okreva: "Vem, da bom znova igralec, kot sem bil pred poškodbo. Verjamem, da bom še boljši, in o tem moram razmišljati."
Vračate se po hudi poškodbi. V kakšnem stanju ste trenutno?
Vse skupaj je dolgotrajen proces. Deset mesecev je, odkar sem imel operacijo. Mislim, da sem fizično v dobrem stanju. Tudi kar se tiče tehnike, saj sem veliko delal v tem segmentu, ko sem bil poškodovan. To je bila ena pozitivna stvar. Toda, da bo tako, kot je bilo pred poškodbo, moram igrati še bolj prosto. Malce bolj agresivno in ne tako previdno, tako mehansko. Zadnji korak bo, da ne bom več toliko razmišljal med igro. V tem procesu sem opravil že toliko korakov in mislim, da bo to zadnji, da bom torej igral prosto, brez ovir in razmišljanja o tem.
Kako težek je bil ta proces od same poškodbe, ko ste ugotovili, kaj boste vse izpustili, do zdaj, ko lahko znova igrate?
Res je nekaj, česar ne bi želel, da kdo izkusi. Zagotovo sem podcenil, kako težko bo. Rekel sem si, v redu, operacija kolena, to se zgodi vsem. Imel sem že operacijo kolena, a je drugače pri 17 letih kot pri 30. Res je zelo dolg proces. Bili so trenutki, ko sem gledal uteži, ki sem jih dvigoval, ali delal kar koli, in si mislil, ne vem, ali to lahko še delam naprej. Zdi se ti, da delaš ves čas iste stvari, in hkrati sploh ne veš, kaj je tvoj cilj. Sploh ne veš, za kaj si prizadevaš. Vsak dan je isto. Skoraj se ti zmeša, ker traja toliko časa. Moraš biti potrpežljiv. Tak je pač ta proces. Imel sem veliko podporo družine – žene, staršev, tasta in tašče, vseh drugih okoli mene –, a nimaš ob sebi ekipe, soigralcev, fizioterapevtov, ki ti pomagajo … Na koncu si ti tisti, od katerega je vse odvisno. Sam sebi odgovarjaš in si tisti, ki skrbi, da greš po pravi poti. Napredek je odvisen od tebe in moraš poskrbeti, da gre vse po načrtu. To je velik izziv. Na neki način postaneš osamljen. Nočem, da se sliši žalostno, ali pa da bi želel vzbuditi sočutje, ampak res se lahko počutiš samega. Lahko je vse skupaj velik izziv, kar pa lahko tudi uporabiš v svojo korist in rasteš na več načinov. Mislim, da mi je skozi ta proces to tudi uspelo.
Pred poškodbo ste bili na dobri poti z Unicsom. Kakšno razočaranje je bilo, ker ste ostali brez možnosti boriti se za olimpijske igre oziroma nastopiti potem v Tokiu?
Najprej bi rad čestital in se poklonil slovenski reprezentanci za izjemno leto. Zabavno jo je bilo gledati, hkrati pa je bilo na neki način srce parajoče, ker nisem mogel biti poleg. Olimpijske igre se lahko zgodijo enkrat v življenju. Ta poškodba mi je veliko vzela – finale Evropskega pokala, finale Lige VTB, kvalifikacije za olimpijske igre, olimpijske igre v Tokiu … Kar se je zdelo, da bo izjemno leto, je postalo razočaranje. Težko je bilo gledati olimpijske igre. Predvsem sem bil vesel, ko sem videl, da gre mojim prijateljem tako dobro, hkrati pa žalosten, ker nisem mogel pomagati. Kot sem rekel, ne gre le za olimpijske igre. Veliko sem zamudil. Gledal sem, kako je moja ekipa izgubila dva finala. Kariera traja le toliko časa, in vprašaš se, ali bom še kdaj dobil takšne priložnosti. To naredi situacijo težko.
Selektor Aleksander Sekulić je dejal, da sta se po vaši poškodbi pogovorila o prihodnosti v izbrani vrsti. Se še vidite v slovenskem dresu?
Če bom poklican, bom z veseljem zaigral. Od tega sem odnesel do zdaj nič drugega kot same odlične izkušnje. Rad pomislim, da sem bil nesebičen in pripravljen pomagati ekipi, ko sem bil pozvan, in to bi brez oklevanja znova storil. Ko sem se poškodoval, mi je veliko ljudi iz slovenske zveze namenilo ne le prijazne besede, ampak tudi podporo in kakršno koli pomoč bi potreboval. Ni tako površinsko, da imam potni list in sem zadovoljen, to je pa to. Mislim, da z reprezentanco gojimo medsebojno spoštovanje in imamo zares dobre odnose. Torej, če se bo ponudila priložnost, in upam, da se bo, bi seveda rad znova zaigral.
Mesto naturaliziranega košarkarja je potem zapolnil Mike Tobey, ki ste ga spoznali, ko ste igrali proti Valencii. Kako ste videli njegove igre? Predstavlja kar hudo konkurenco.
Vsekakor. Na žalost lahko igra le eden na enkrat. Je izjemen igralec, ki se je odlično uveljavil in si ustvaril ime v Evropi. Veliko je dosegel z reprezentanco. Na podoben način se je pridružil, kot sem se jaz, in potem je naredil res veliko. Zelo spoštujemo reprezentanco in državo, kar pa je tudi vzajemno. Zabavno je bilo spremljati Mika. Iskreno sem navijal in bil vesel, da mu je šlo tako dobro.
Dejali ste, da so olimpijske igre morda enkratna priložnost. Toda pred reprezentanco so zdaj zelo zanimiva poletja. Najprej z EuroBasketom, potem leto pozneje, če se bo uvrstila, sledi svetovno prvenstvo in nato še olimpijske igre. Kakšno motivacijo vam predstavljajo ta tekmovanja?
Mislim, seveda vem, da so na sporedu, toda trenutno sem v fazi, ko skušam postati pravi jaz. Igralec, kot sem bil pred poškodbo. To je v središču pozornosti. Moja glavna osredotočenost. Zagotovo pa imam v mislih tudi to, stvari, ki jih želim doseči, ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kakšne priložnosti se pojavijo. V zadnjih štirih letih sem bil v zelo dobri fazi svoje kariere in verjamem, da je pred mano še uspešno poglavje. Upam, da bo to tudi del tega poglavja.
Januarja ste podpisali pogodbo z Reyerjem Venezio. Ste se pogovarjali še s kakšnim drugim klubom in kaj je pretehtalo, da ste se odločili za prihod v Benetke?
Bilo je še nekaj drugih možnosti, ampak želel sem igrati za ekipo, ki je konkurenčna. Čutil sem, da je to prava odločitev. Mislim, da imamo zelo dobro ekipo. Vedel sem, da se bo pridružil tudi Jordan Theodore, s katerim sva že igrala. V mislih sem imel priložnost, da znova zaigram v Evropskem pokalu, da bi nadomestil, kar sem zamudil, in bil v ekipi, ki je konkurenčna. Vse to je bilo zame pomembno. Ko pogledam zadnji dve sezoni, sem imel priložnosti za štiri lovorike, ki sem jih zamudil. Želim osvojiti naslove. Osebno sem naredil veliko in dosegel veliko zmag, ampak res bi rad osvajal prvenstva. To so tiste stvari, ki naredijo tvojo kariero, zlasti v Evropi, kjer se te ljudje zato zapomnijo in te konec koncev zato tudi plačujejo. Želel sem torej iti nekam, kjer bom spet konkurenčen, kjer bom igral na visoki ravni in me bodo podpirali in pomagali pri okrevanju. Bil sem v položaju, ko sem opravil ogromno treningov in sem moral na vsak način igrati. Čutil sem, da je vloga primerna, saj nisem prevzel prevelikega pritiska, ko še nisem bil pripravljen na takšno minutažo, kot sem jo imel prej.
Pravite, da minutaža še ni tako visoka in ne igrate enake vloge, kot ste jo prej, a vseeno, ste zadovoljni z napredkom?
Nisem tip človeka, ki bi bil hitro zadovoljen. Res sem težko, saj vem, da je v športu vedno mogoče biti boljši. Vsak dan trdo delam in dajem vse od sebe, to je pa vse, na kar imam vpliv. Ne odločam, ali bom igral na določeni tekmi, ne odločam, koliko bom igral, lahko se le trudim, da delam korake naprej. Mislim, da če bi razmišljal, ali sem zadovoljen ali ne, bi bilo to lahko le moteče. Zavedam se, da je vse del procesa, kar moram sprejeti. Tako kot sem bil potrpežljiv na začetku, moram biti tudi v tej fazi. Vse so koraki in moram delati naprej. Vem, da bom znova igralec, kot sem bil pred poškodbo. Verjamem, da bom še boljši, in o tem moram razmišljati.
Redni del Evropskega pokala se počasi končije, potem pa je na vrsti končnica. Kaj pričakujete od izločilnih bojev in kakšno je vaše mnenje o novem sistemu?
Je kar 'noro', ja. Skoraj je kot končnica Lige NCAA. Mislim, da je šest ali sedem, mogoče še več ekip, ki lahko osvojijo Evropski pokal. To je odlično za tekmovanje in z navijaškega vidika. Veliko je odličnih ekip, in ne moreš reči, ta bo pa zagotovo osvojila turnir. To je smisel končnice Lige NCAA in zato je tako zabavna za vse gledalce. Zdaj je to tudi v Evropi. Zagotovo bo zabavno. Mislim, da tisto, kar vidimo v ameriški študentski košarki, bomo zdaj tu. Lahko imaš izjemno sezono, a najpomembneje je, kdo igra najbolje ob pravem času aprila. To je glavno, kar šteje. Ena tekma in moraš biti pripravljen, biti osredotočen, v dobri formi in imeti dober dan. To je velik izziv. Konkurenca je velika. Ob pravem času je treba biti najboljši.
Zdaj je pred vami srečanje s Cedevito Olimpijo, vašim nekdanjim klubom, ki je trenutno v zelo dobri formi.
Tako v Ligi ABA kot v Evropskem pokalu imajo po pet zaporednih zmag. Deset zmag zaporedoma ni mala stvar, še posebej pa v tako kakovostnih tekmovanjih. Mislim, da to pove vse. Jasno je, da imajo ekipo, ki premore ogromno talenta. Toda to ne pomeni prav dosti, če ga ne pretvoriš v zmage. Zagotovo je Olimpija trenutno zelo vroča, igra zelo dobro in je sestavila uspešno celoto. Pričakujem dobro tekmo. Če bomo želeli biti uspešni, pa bomo morali biti res pozorni in osredotočeni ves čas.
V Ljubljani ste igrali še pred združitvijo v Cedevito Olimpijo. Tu ste bili le eno sezono, a je bila ta zelo uspešna. Kakšni so vaši spomini?
Lepi, brez dvoma. Ko smo se pripeljali v Ljubljano, sem ves čas gledal skozi okno po mestu. Lepi spomini na življenje in igranje tu pridejo na dan. Velikokrat sem igral v Stožicah. Nazadnje, ko sem igral z Olimpijo v tej dvorani, smo postali prvaki, ko sem nazadnje igral za Slovenijo, smo se uvrstili na EuroBasket ... Torej res veliko lepih spominov. Slovenija bo vedno imela posebno mesto v mojem srcu. Tudi v ženinem. Brez dvoma sem zelo vesel, da sem znova tu.
Ste bili po odhodu še kdaj v stiku z Olimpijo?
Tu in tam smo bili v stiku.
Pred vašim odhodom v Kazan, kajne?
Ja, takrat je bilo kar težko. Seveda obstaja možnost, da še kdaj zaigram za Olimpijo. Mislim, le smiselno mora biti za obe strani. Žal pred Unicsom preprosto ni bilo. V Kazanu se je ponudila boljša priložnost. Ne, da bi takrat imel kar koli proti Olimpiji, le mora biti prava priložnost ob pravem času za obe strani. Brez dvoma bi se rad vrnil. Lepo je videti, da se klub dviga in da igra na zelo visoki ravni, kar se za klub s tako zgodovino tudi spodobi. Brez dvoma je dobro okolje za igranje.
Še posebej zdaj, ko se je vrnilo toliko reprezentantov in ima klub vse višje cilje. Drugačna zgodba, kot tedaj, ko ste igrali tu.
Res je. Je drugačna situacija. Privabili so toliko kakovostnih igralcev. Prišli so Murić, Blažič, Dragić, Omić … Vsi so zelo dobri košarkarji in so se vrnili domov. To veliko pove o tem, kaj se gradi tukaj. Ni skrivnost, da je potreben denar za zgradnjo dobre ekipe, toda mislim, da veliko pove, da so se vsi ti fantje vrnili domov. Eden za drugim prihajajo. Nedvomno je zanimivo, mamljivo in nekaj kar bo vedno v mojih mislih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje