Kristin Čona, vokal balansa z električno in baskitaro, je dala zagon za ustvarjanje podobne umetnosti, kot je tista skupine Joy Division. Andrej Pervanje, ki se v balans vključuje z vokalom, baskitaro in računalnikom, ustvarja po navdihu orodij, ki jih je pridobil v improvizacijskem gledališču. Bobnar Jan Kmet pa vleče vplive iz več smeri, poudarja močen vpliv vizualne umetnosti, na primer retrofuturizma, je mogoče izvedeti v četrti epizodi četrte sezone videorubrike Avtoportret.

Skupino je dopolnjeval še Alessandro di Giampietro, italijanski sodobni umetnik, ki je dodajal njihovi glasbi avdiovizualno izkušnjo.

balans je doslej podpisan pod šest albumov. Nastal je kot dvojec, ki sta ga sestavljala Kristin Čona in Andrej Pervanje, od leta 2020 so trije. Prvi album z naslovom Praske na parketu je spletno izšel leta 2015, balansov fizični prvenec pa je Bunkerpop iz leta 2017, ki ga je izdala založba ŠOP Records. Zadnji z naslovom Sam pravm je izšel jeseni 2020 pri Kapa Records. Kot pravijo, pa že pripravljajo novega. 21. aprila jih je bilo mogoče slišati v Kinu Šiška, kjer so imeli koncert z beograjskimi "kič uporniki" Klotljudi.

Leta 2018 je bil balans izbran na 18. klubskem maratonu Radia Študent. V sklopu maratona sta Čona in Pervanje preigrala vrsto slovenskih odrov, nato pa s turnejo od Dunaja do Skopja nastopila še pred mednarodnim občinstvom. Leta 2019 je bil balans razglašen za INES Talent 2020, zatem pa je z beograjskim kolektivom Krava 22 sodeloval na umetniški rezidenci Dvocikel v Kranju.

O nastanku zasedbe

Andrej Pervanje (AP): S Kristin sva se zbližala, ker sva začutila, da imava skupne glasbene interese in vplive, oba sva želela nekaj ustvariti. Prepustila sva se temu, kar je nastajalo.

Kristin Čona (KČ): Začelo se je leta 2013, bila je bolj ambientalna zadeva. Nisva še imela baskitare, imela pa sva glasbeno programsko opremo Ableton, vokal in MIDI controller.

AP: Znašla sva se s tem, kar sva že imela od prej. Delal sem abstraktnejšo elektronsko muziko, imel sem bolj kot ne računalniško opremo, klaviature in mikrofon. Delala sva v zapuščeni hiši v Rožni dolini.

KČ: Na naju so močno vplivali prostori, v katerih sva ustvarjala. Po enem letu so hišo v Rožni dolini porušili, preselila sva se v Socialni center Rog. Najina glasba je postala temačnejša, obdana sva bila z anarhističnim vzdušjem. To socialno obarvano okolje je vplivalo na naju. Po navadi bendi začnejo s coverji, midva nisva. Edinkrat se je to zgodilo, ko sva uglasbila besedila Daneta Zajca, ali pa kdaj priložnostno na koncertih.

Jan Kmet (JK): Imel sem željo igrati z enako mislečimi ljudmi, dodati k bendu. Po enem od njunih koncertov sem ju vprašal, ali bi lahko igrali skupaj, blizu mi je bilo njuno vzdušje. In sta bila za.

KČ: Zelo sem zaščitniška do otroka balansa, Andrej me je moral prepričati, da vzameva medse še enega člana. Drugače je, več je kompromisov. Ustvarjanje svoje glasbe vsi zelo čustveno doživljamo. Seveda, saj smo glasbeniki.

JK: Prej sta imela ritem mašino, ni bilo toliko sprememb. Ko imaš na voljo žive bobne, je več sprememb. Seveda sem pri tem pristranski, raje poslušam v živo bende, ki imajo bobnarja, ne le matrice. Slednje se mi zdi manj atraktivno. No, ampak s tem, ko se vključiš v skupino, je najpomembnejše, da ustvarjaš za glasbo, da znaš poslušati druge ljudi v bendu in da igraš primerno temu.

O vplivu epidemije

JK: Ob zaprtju so bili določeni bendi bolj izpostavljeni, ker tujih ni bilo. Lokalna scena se je bolj izpostavila in je zato močnejša kot prej.

KČ: Odprle so se možnosti za to, kako se lahko band izraža. Koncerti prek spleta niso bili nikoli prej prvoten način, kako priti do občinstva, med epidemijo pa so postali povezovalni element. Naučili smo se, kako snemati t. i. sessions, kot je bila tista v Rutarju, zgodil se je super splet okoliščin. Navadili smo se na to, da nas snemajo, medtem ko delamo glasbo. V Kinu Šiška nas je snemalo pet kamer v prazni dvorani, kar je ravno obratno od tega, kar pričakuješ od nastopa, saj si brez odziva občinstva, a publika tam vendarle je – na drugi strani kamere. Epidemija nas je naučila spopadati se s takimi razmerami.

AP: Bili smo na škodi, v tistem momentu zaradi svoje aktivnosti nismo dobili več poslušalcev. Dobro je, da glasbena industrija ni bila v krču, lahko bi zamrznili sredstva ali pa ne bi mogli izdajati albumov. Ko smo jeseni 2020 izdali zadnji album …

KČ: … nismo imeli koncerta, s katerim bi predstavili album, ustavilo nam je prodajo, energijo. Osem mesecev pozneje je vse prišlo skupaj. Konec dober, vse dobro. Je pa definitivno bil izziv.

O prepletu glasbe in vizualne podobe

AP: Vse nas zanima popularna glasba, ki ima močno tendenco po umetniškem izrazu. Zelo smo pozorni na slike, albumske naslovnice, cel paket tega, kar dajemo v svet.

JK: Skupaj oblikujemo zgodbo, veliko se pogovarjamo. Kot grafični oblikovalec poskušam prispevati k vizualni plati zgodbe.

KČ: Za nov album imamo oblikovalca in kostumografa, ki nas bo oblekel za naslovko in za koncerte, ko bomo predstavljali ta album. Dajemo mu napotke glede barvne sheme. Ko nekdo pride na naš koncert, ima že mood board. Ne pride samo na koncert, ampak tudi na performans. To je vedno povezano tudi s prostori, v katerih igramo in ki lahko veliko doprinesejo. Ne bomo v Kinu Šiška isto oblečeni in ne bomo imeli iste setliste kot v Gromki.

O ustvarjanju setlist

JK: Veliko se pogovarjamo o setlistah. Prej sem igral v več bendih in nikoli ni bilo takšnega poudarka. Na primer, vsak koncert na turneji je imel svojo setlisto. Vse je treba premisliti: prehode med komadi, kje bo pavza, kje se bo kaj reklo, ob tem pa si pustimo prostor za spontane stvari, ki se zgodijo na dotičnem dogodku. Določene stvari, ki se zgodijo na koncertu, so ovekovečene samo v očeh ljudi, ki so tam. Pomembno je, da si postavimo okvire, znotraj katerih se lahko premikamo in si pustimo prostor za nekaj spontanega.

AP: Podobno je pri skladbah, ki niso povsem jasno strukturirane, pri katerih ni jasno, kako se bodo razvile. Imamo komade, za katere vemo, da jih znamo lepo odigrati od začetka do konca. In imamo takšne, ki nastajajo sproti. Za album jim določimo strukturo, za živo izvedbo pa je drugo vzdušje.

AP: Kombinacije komadov poskušamo spreminjati in se prilagajati temu, kako poteka celotna dramaturgija koncerta. S tem se poskušamo ne ponavljati, kar je bolj zanimivo za nas in za občinstvo, ki prihaja na naše koncerte. Odkar smo trije, lahko tudi precej komadov, ki sva jih ustvarila kot dva, naredimo na novo. Veliko tistih, ki prihajajo na naše koncerte, še ni slišalo komadov, ker so na albumih drugačne verzije, kot jih izvajamo v živo. Imamo drugačno energijo. Novi album pa bo prvi takšen, da smo ga naredili vsi trije skupaj.

KČ: A ne vemo še, za kdaj lahko napovemo novi album. Trenutno je težava v dobavi vinilov, ni materiala, in se čaka po štiri mesece, če sploh sprejmejo nove stranke.

JK: Vinil je prodrl v mainstream, večje založbe delajo vinile po vsej Evropi, male tovarne so prezaposlene. Dolga je čakalna vrsta.

Na vajah

KČ: Vse vaje snemamo. Najprej igramo, vidimo zametke in iz tega ustvarjamo.

AP: Imamo preprost snemalnik in vse preposlušamo. Kristin vaje evidentira, zabeleži, poimenuje, da imamo močne referenčne točke.

KČ: Besedila napišem doma, si pa tudi veliko sproti izmišljujem v zanosu na vajah. Pogosto se zgodijo "rojstva" v tem zanosu, takrat se lahko zgodi tudi najboljše.

Usklajevanje skupine z drugim delom

KČ: Delam kot učiteljica italijanščine in angleščine ter prevajalka. Če bi bilo mogoče, da bi se preživljali z balansom, bi več časa posvetila glasbi. Lahko postane naporno, ko snemamo, pripravljamo koncerte, imamo fotografiranja, intervjuje, odgovarjamo na e-pošto. Vse počnemo sami, kar vzame približno dva dni tedensko. Za človeka, ki mora delati, se to močno pozna. Težko je živeti od tega, že račune je včasih težko izstaviti, ker nimamo društva. Z Andrejem sva se prijavila za status samozaposlenega v kulturi, za sabo imava 70 koncertov, mednarodno sodelovanje, šest albumov, a statusa nisva dobila. Težko je bilo prebrati, da ne doprineseva k razvoju slovenske glasbe.

O tem, kaj vpliva na njihovo glasbo

KČ: Kot tekstopisko me zanimajo politika, lastna čustva, kultura. Dodajajo se novi elementi, nova sodelovanja. Rast benda doživljam po tem, kako sodeluje s čim več ljudmi, ki imajo umetniško žilico. Vedno me zanima povezovanje z ljudmi, ki jih zanima umetnost. Tako balans raste, a vse se dogaja organsko.

AP: Ne morem reči, da me navdihuje, kaj počnejo drugi, super pa mi je videti, da drugi dobro delajo. Rad sem v svojem svetu. Ko primem za mikrofon, vem, da moram sebe izpustiti. Težim k temu, da je vsak album nekaj novega, da se bend izpopolnjuje, prikazuje nove izrazne sposobnosti, s sodelovanji, energijo, naslovnico, sproti se učim igrati baskitaro. Trudim se izpolnjevati, ker to potrebujem, da spodbudim iskrenost in jo pretvorim v glasbo. Navdihujejo pa me moje sanje.